Nika Prevc
Milano Cortina 2026
Četrtek, 19. 2. 2026, 4.00
3 tedne, 1 dan
Športni psiholog Matej Lunežnik o fenomenu olimpijskega pritiska
Zakaj olimpijske igre zlomijo tudi največje favorite? Psiholog razloži s primerjavo treh veder vode.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,27
Zakaj se favoriti tako pogosto zlomijo pod težo pritiska olimpijskih iger?
Zakaj olimpijske igre tako pogosto ohromijo prav tiste, ki na olimpijski oder prihajajo v vlogi največjih favoritov? Kako se spoprijeti s pritiski in kakšno oviro pri tem predstavljajo družbena omrežja? Pogovarjali smo se s športnim psihologom Matejem Lunežnikom, ki si pri razlagi pomaga s plastično primerjavo treh veder z vodo, ogreto na različne temperature.
Prva dama športnega plezanja Janja Garnbret je po olimpijskem krstu v Tokiu leta 2021 priznala, da se pritisk, ki ga je občutila na olimpijskih igrah, v ničemer ne more primerjati s tistim, ki ga je vajena s tekem svetovnega pokala ali svetovnega prvenstva. O teži olimpijskega pritiska je v zadnjih dneh govorila tudi Nika Prevc, ki je na vprašanje, kaj je bilo na igrah najtežje, odgovorila, da želja po uspehu in hkrati strah pred neuspehom.
Olimpijski oder je bil prevelik zalogaj tudi za ameriškega umetnostnega drsalca Ilio Malinina, ki je bil zadnji dve sezoni in pol neporažen, na olimpijskem ledu pa je povsem pogorel in se uvrstil na zgolj osmo mesto. Pod težo pričakovanj je na igrah v Tokiu popustila tudi ena največjih telovadk vseh časov Simone Biles, v Pekingu pa je v podobni notranji bitki izgubila tudi ena najboljših smučark v zgodovini Mikaela Shiffrin.
Američan Ilia Malinin je na olimpijske igre pripotoval kot nesporni prvi favorit za naslov olimpijskega prvaka v umetnostnem drsanju, a je v prostem programu povsem pogorel, več je bil na tleh kot na drsalkah in osvojil zanj skromno osmo mesto.
Zakaj olimpijske igre tako pogosto ohromijo prav največje zvezde?
"Zato, ker je pri favoritih strah pred neuspehom pogosto močnejši od želje po uspehu," je v intervjuju za Sportal pojasnil športni psiholog Matej Lunežnik.
"Zakaj olimpijske igre prinašajo tako strašno velik pritisk predvsem za favorite? Zato ker možgani ves čas primerjajo – s preteklimi rezultati, pričakovanji javnosti, lastnimi ambicijami."
Primerjava občutkov v vedrih z različno temperaturo
Lunežnik te občutke plastično ponazori s tremi vedri, v katerih je voda z različno temperaturo. "Predstavljajte si, da imamo tri vedra z vodo. V enem ima voda 10 stopinj Celzija, v drugem 20 stopinj in v tretjem 30 stopinj Celzija. Voda z 20 stopinjami se ti bo zdela hladna, če prideš iz vode s 30 stopinjami, in topla, če prideš iz vode z 10 stopinjami. Enako je v športu.
Tisti, ki na olimpijske igre pride kot serijski zmagovalec, torej 'iz vedra 30 stopinj', lahko z zmago le potrdi pričakovano. Ne more preseči pričakovanj – lahko jih samo izpolni. In obratno, če izgubi, sta padec in izguba ogromni.
Nasprotno pa nekdo, ki na olimpijske igre prihaja brez velikih uspehov, 'iz vedra 10 stopinj', praktično nima česa izgubiti. Zanj je že uvrstitev med najboljše uspeh, medalja pa presežek. Zato je pri favoritih strah pred neuspehom pogosto večji kot veselje ob morebitni zmagi," pojasnjuje Lunežnik.
Pravi, da ko športnik čuti ogroženost – zaradi pričakovanj, medijskega pritiska ali lastnih misli –, možgani odreagirajo s stresnim odzivom.
"To je isti mehanizem kot takrat, ko bi nas v naravi lovil medved. Telo ima takrat tri možnosti: boj, beg ali zamrznitev. A glede na to, da na startu olimpijske tekme ne moreš pobegniti, niti se ne moreš boriti z medvedom, ti pogosto ostane tretja možnost, to pa je otrdelost, zamrznitev.
V tem stanju pa začnejo delovati deli možganov, ki skrbijo za preživetje, niso pa v funkciji optimalnega delovanja za vrhunsko izvedbo. Športnik je takrat v precej slabšem stanju kot sicer, pravimo, da zdrsne v regresijo. To v praksi pomeni, da na startu stoji ista oseba, a z drugačno možgansko aktivacijo.
Tak tekmovalec enostavno izgubi občutek za t. i. stanji clutch (ko pod velikem pritiskom daješ optimum) ali flow (popolna sproščenost in maksimalna izvedba). Rezultat tega je, da športnik ne pokaže niti približno tega, kar je sposoben. In to kljub temu, da je določen element že tisočkrat prej izvedel popolno."
Priložnost le na vsaka štiri leta
Največja zanka olimpijskega pritiska je, da so igre na sporedu le vsaka štiri leta.
"In zato je pritisk javnosti in medijev toliko večji. Pred igrami te na vsakem metru nekdo pocuka za rokav in ti reče: 'Vse bo v redu, medalja je tvoja.' Vse to prinaša strašen pritisk, pri katerem se težko osredotočiš nase in na svojo izvedbo, ampak si neprestano osredotočen na rezultat. Rezultat pa stalno povzroča nervozo, ker možgane pahne v primerjavo in vprašanja, kaj pa če mi ne bo uspelo. Če mi ne bo, bom spet ogromno izgubil."
"Če je športnik pred olimpijskimi igrami dosegal mesta okoli deseterice, na olimpijskih igrah morda res računa na medaljo, a strah pred neuspehom ne bo tako velik, kot ga občutijo največji favoriti, kot so Nika Prevc, drsalec Ilia Malinin ali Mikaela Shiffrin," pravi Lunežnik. "In to je zanka, v katero se pogosto ujamejo favoriti. Preprosto gre za to, da se aktivacija v možganih spremeni in da na startu stoji povsem druga oseba kot običajno."
Domen Prevc se z olimpijskih iger vrača kot dvakratni olimpijski prvak.
Prevca so izkušnje in frustracije utrdile
Povsem drugačno stanje naš sogovornik opaža pri Domnu Prevcu, ki je na igre prav tako pripotoval v vlogi favorita, a jo je z dvema zlatima olimpijskima medaljama tudi upravičil.
"Pri Domnu je drugače. Njegova karierna pot na vrh ni bila enostavna. Več let se je mučil in se soočal s frustracijami, ter se jih sčasoma naučil obvladovati. Prav te izkušnje so ga utrdile," verjame naš sogovornik.
"Prepričan sem, da si Domen ni nalagal pritiska, da mora na olimpijskih igrah zmagati. Sestri je v sporočilu menda celo napisal "Let’s play" – bodiva igriva. Prav igrivost je ena ključnih komponent prej omenjenega stanja flowa (popolne sproščenosti in maksimalne izvedbe, op. a.). Domen očitno te stvari dobro pozna. Na startu, tik pred skokom, je deloval izjemno mirno, zbrano, bil je v svojem svetu. Prepričan sem, da te mentalne elemente tudi zavestno trenira."
Nika Prevc je priznala, da je na olimpijskih igrah, ki jih je doživela sploh prvič, neprestano kolebala med željo po uspehu in strahom pred neuspehom.
Spopadanje z različnimi situacijami je treba natrenirati
Prav v treningu 'glave' je na največjem športnem odru ključ do uspeha. "Ključno je, da vse situacije, ki se ti lahko zgodijo na tekmi, treniraš že vnaprej," poudarja Lunežnik.
Ko je sodeloval s teniško igralko Tamaro Zidanšek, se je na Rolandu Garrosu o tej temi pogovarjal tudi z Novakom Đokovićem. Srbski as mu je zaupal, da se pred vsakim turnirjem v mislih pripravi na vse mogoče scenarije: kaj bo, če izgubi prvi niz? Kaj če ga dobi? Kako se bo odzval, če bodo gledalci na njegovi strani? Kaj če bodo navijali proti njemu?
Novak Đoković se že pred turnirjem pripravi na vse mogoče scenarije, ki ga lahko doletijo na tekmovanju.
"Ko se to na tekmi res zgodi, ga ne preseneti. Na situacijo je pripravljen in ve, kako se bo nanjo odzval. Ima občutek nadzora – ne glede na okoliščine. Njegovi možgani zato ne zdrsnejo v stresni odziv, ampak delujejo tako, kot je treniral."
Lunežnik poudarja, da mora športnik vnaprej natrenirati odzive na različne scenarije. Tudi na vprašanja novinarjev ali nepričakovane zaplete.
"Pred tekmo mora imeti vsaj okviren program delovanja. Če je ta priprava dovolj temeljita, bo v ključnem trenutku deloval skoraj po inerciji. Možgani se bodo lažje sprostili in omogočili optimalno stanje, v katerem športnik pokaže, česa je zares sposoben. Do tega pa vodi pot skozi sistematične, ciljno usmerjene mentalne vaje," pravi naš sogovornik.
Pasti družbenih omrežij
Tudi družbena omrežja so danes skoraj neločljiv del športne zgodbe. A prav tam se skriva tudi ena največjih pasti sodobnega vrhunskega športa – hrup okolice. Kako naj se športnik z njim spopade? Mladi teniški igralec Žiga Šeško, ki je nedavno zmagal na mladinskem OP Avstralije, je razkril, da je imel med turnirjem izklopljen mobilni telefon. Je to najboljši način?
"Da. Jaz absolutno odsvetujem gledanje in branje družbenih omrežij v času največjih tekmovanj. Vsaka informacija je vibracija zase. Hote ali nehote jo prebereš, ponotranjiš in to ti preusmeri fokus."
Po njegovem mnenju je za vrhunski rezultat ključno, da je stik z zunanjim svetom čim manjši.
"Vsak fokus na rezultat sproži primerjavo in nervozo, možgane pa pahne v stanje ogroženosti. Na družbenih omrežjih ti nihče ne bo napisal: 'Nika, osredotoči se na odskok, na občutek, na proces'," bodo pa napisali: 'Upamo, da boš zmagala.' To pa pomeni pritisk. Družbena omrežja so skoraj izključno usmerjena v rezultat in to za športnika ni dobro."
V trenutku, ko se misli začnejo vrteti okoli medalje, zmage ali razočaranja, se oddaljiš od tistega, kar je edino pod tvojim nadzorom – izvedbe. "Športnika je treba v ključnih dneh izolirati. Dati ga je treba v nekakšen mehurček, kjer je osredotočen samo na proces. Telefon pa ti daje neposreden stik prav s tem, kar te lahko zmoti," še opozarja Lunežnik.
Preberite še:
