Tina Maze dobila kurjo polt: Zakaj ne bi Slovenija gostila olimpijskih iger?

Ko se pogovarjaš s Tino Maze o olimpijskih igrah in alpskem smučanju, ti že v prvem stavku postane jasno, da v njenem srcu še vedno gori velik plamen. O športu govori z navdušenjem, hkrati pa je ista kot nekoč: iskrena, neposredna, brez olepševanja. Ko smo jo v Slovenski hiši v Cortini d’Ampezzo vprašali, ali bi si lahko izbrala ljubši kraj za olimpijske igre kot Cortino, je izstrelila: "Da, Slovenijo."

Nato je misel razvila tako, da je v hipu postala več kot simpatična želja. "Mislim, Slovenija se toliko širi, toliko raste, tudi na organizacijski ravni je imela že toliko velikih dogodkov, da je država, ki lahko tudi gosti olimpijske igre. Glej, imam kar kurjo polt, ko o tem govorim, ampak jaz mislim, da je to neki izziv za Slovenijo kot narod, da pride v Slovenijo bakla in se prižge ogenj tudi pri nas."

Kurja polt in projekt, ne iluzija

Maze ne govori o sanjah in iluzijah, ampak o projektu, v katerem vidi pozitiven izplen. V svetu, kjer se veliki športni dogodki vse pogosteje delajo v sodelovanju držav, zanjo razdalje niso več argument proti. "Če smo zdaj na razdalji šest ur, jaz ne vidim nobene težave, da se nekaj držav skupaj zmeni. Mi naredimo to, vi naredite ono … Jaz verjamem in ko bom videla to, bom rekla: "Yes", bravo mi!"

Tina Maze in Primož Roglič na odprtju Slovenske hiše v Cortini d'Ampezzo. Foto: Anže Malovrh/STA

Ko je beseda nanesla na vprašanje, ali bi tudi sama pomagala, ni oklevala. Ob tem je poudarila, da mora ideja najprej dozoreti pri tistih, ki vodijo in organizirajo, a hkrati dala jasno vedeti, da bi sama stala zraven. "Z vsemi močmi, če se bo dalo. Seveda pa mora to začeti rasti pri ljudeh, ki vodijo, ki organizirajo take dogodke. Ampak mislim, svetovna prvenstva smo že imeli. Če smo jih imeli in jih dobro organizirali, zakaj ne bi imeli še olimpijskih? Mogoče v sodelovanju s kom. Jaz mislim, da so to lepe zgodbe in verjamem v to."

Kontrast Cortine: padec Lindsey Vonn

In prav zato je bil kontrast še toliko močnejši, ko je pogovor zavil nazaj na smučarsko progo, na ženski smuk in padec Lindsey Vonn. Če je pri ideji olimpijskega ognja v Sloveniji govorila z iskrico v očeh, je ob Američanki najprej samo zavzdihnila. "Ahh … zelo slabo," je dejala in brez olepševanja dodala, da jo je razplet pretresel.

Padec Lindsey Vonn jo je pretresel. Poudarila je, da sama ne bi nastopila, če bi imela takšno poškodbo. Foto: Reuters

"Verjela sem, da lahko zmaga, ker je dejansko v formi, kjer lahko zmaga. Ampak za zmago moraš vzeti riziko. In tokrat je bilo v bistvu prvič po tej zadnji poškodbi, da je dejansko šla v riziko. In na koncu je bil zaključek takšen, kot ste ga videli. Zelo, zelo žalostna zgodba," je potegnila črto.

Bi storila enako kot Lindsey Vonn? "Ne."

V pogovoru je odprla tudi temo, ki je pri njej vedno imela težo. Ne le zaradi rezultatske kariere, ampak tudi zato, ker je sama poudarila, da je bila 17 sezon brez resne poškodbe in da je pri tem ogromno pomenila preventiva. Povedala je, da se sama nikoli ni videla kot tekmovalka, ki bi šla "na glavo", saj je želela imeti trdna tla pod nogami.

"Zase pravim, da sem zelo previdna oseba. Nisem oseba, ki bi šla na glavo ali pa res kaj tvegala."

"Ogromno je preventiva, veliko so tudi geni. Zase pravim, da sem zelo previdna oseba. Nisem oseba, ki bi šla na glavo ali pa res kaj tvegala. Moram biti stabilna na smučkah in potem gre. Ampak najprej moram biti stabilna. Ne grem nikoli v nekaj brez stabilnosti, kot se je na smuku dogajalo. Če želiš biti zdrav, si moraš postaviti prioritete."

Ko je bilo vprašanje postavljeno še bolj neposredno – ali bi se sama v podobnih okoliščinah odločila za nastop v smuku, kot se je Lindsey Vonn –, je odgovorila kot iz topa: "Ne. Moja prioriteta je biti stabilen, potem pa lahko gremo. Ampak ne obratno."

"Ena olimpijska preizkušnja te lahko malce zakrči"

Dobro ve, kaj pritisk prinese športniku ali športnici, zlasti ko si želi poseči po najvišjih mestih, celo zlati medalji. Pri naši mladi nadarjeni skakalki Niki Prevc smo lahko videli, kako močna je bila želja po zlatu in kako je bila sprva nekoliko razočarana tudi ob srebru, njenem prvem odličju na premiernih olimpijskih igrah.

"Zlasti v športih, ko moraš biti sproščen, je pomembno, da te pritisk ne zaustavi. Mislim, da je pri skokih še toliko bolj pomembna ta sproščenost, da se ne zakrčiš. Ampak saj je v smuku zelo podobno. Moraš biti tudi zelo sproščen, zbran in najti tisto pravo drsenje. Ta občutek je res tako delikaten, ker te lahko ena olimpijska preizkušnja malce zakrči," pravi.

Prešinila jo je misel: "Zakaj ne bi tekmovala, če me Anouk gleda v cilju?"

Ko športnik doseže vrhunec, pogosto slišimo, da v danem trenutku težko strne vtise in da bo za obujanje spominov prišlo na vrsto šele po karieri. Tina je lovorike osvajala kot po tekočem traku. Med drugim je dobitnica štirih olimpijskih medalj (dve zlati v Sočiju, dve srebrni v Vancouvru), dobitnica devetih medalj na svetovnih prvenstvih (štiri zlate), zmagovalka svetovnega pokala leta 2013 (veliki kristalni globus) – v tisti sezoni je osvojila 2414 točk, kar je največ v zgodovini – in še bi lahko naštevali …

Tina Maze je v karieri osvojila številne lovorike, tudi veliki kristalni globus. Jo je pa v Cortini na smuku prešinila misel, kako bi bilo, če bi osvojila zlato medaljo pred očmi hčerke Anouk. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Kako danes gleda na vse svoje dosežke? "Ob gledanju nazaj medalje zagotovo dobijo drugo težo. Zavedanje, da bi mogoče lahko ponovila uspeh, ker je Lindsey dokazala, da se da, ter imeti otroka v cilju, ki te gleda, bi bilo nekaj posebnega. Zgodba od Lollobrigide, ki je osvojila zlato v hitrostnem drsanju pred svojim otrokom, je nekaj posebnega. Mislim, da je to še nekaj večjega, kar se ti lahko zgodi v življenju. In na smuku me je kar malce prešinilo, zakaj ne bi tekmovala, če me Anouk (hčerka, op. a.) gleda v cilju. To, kar smo naredili, je bilo res težko držati do tega nivoja toliko časa. Na koncu nismo imeli več energije. Še zdaj kdaj Andrea (Andrea Massi, op. a.) potrebuje čas, da pride k sebi po teh rezultatih. Po tem, kar smo naredili. Zelo je bilo zahtevno za naju oba. Ampak še vedno smo tukaj. Še vedno se borimo in je lepo."

Slovenija ima še ogromno rezervo

Vrhunski športniki s svojimi dosežki in medaljami na največjih tekmovanjih dvigujejo kolektivno slovensko samozavest. S tem dvigujejo narod in mlajšim športnikom na njihovi poti dajo občutek, da se da priti na vrh.

Z možem Andreo Massijem sta ustvarila številne zgodovinske trenutke slovenskega smučanja. Foto: AP / Guliverimage

"Mislim, da smo jo dvignili. Veliko posameznikov je, ki so zelo uspešni. Sama pa vem, da neka družba potrebuje timsko delo, ki pa ga je zelo težko razviti. Slovenija ima po mojem mnenju še ogromno rezervo. Kar mi je bilo všeč, da smo mogoče v kolektivu v določenih trenutkih že pokazali, da smo lahko kot kolektiv na vrhunski ravni, a še vedno prevladujemo individualisti, ki krojijo slovenski šport."

Petra Majdič je bila inspiracija

V pogovoru je padla še ena misel, ki je v bistvu jedro vsega. Olimpijska medalja je na koncu "ena", v ozadju pa je sistem. Maze je to povezala tudi s slovensko samozavestjo in spominom na Soči, ko je Slovenija pobirala kolajne, zgodba Petre Majdič, ki je po padcu in poškodbi osvojila brona, pa je delovala kot nekaj, kar je premaknilo razmišljanje mnogih.

Nepopustljivost Petre Majdič je bila marsikateremu športniku kot spodbuda. Tudi Tini Maze Foto: Reuters

"Tako se nam je zgodilo v Sočiju. Ko smo pobrali toliko medalj, je bila zgodba Petre Majdič iz Vancouvra nekaj spektakularnega. Da ti vedeti ... 'Glej, če je ona osvojila v takem stanju medaljo, ti pa si zdrava, bodi samo tiho in naredi še ti.' Mislim, da se športniki res potiskamo do vrha in do naših najboljših zmožnosti. Logično pa tudi narod zraste."

Učila se je od neverjetne generacije

Letošnje olimpijske igre doživlja v povsem drugačni luči. Ko je bila tekmovalka, je imela v ospredju nastope in zbranost na tekme, a je izpostavila, da je olimpijski duh na prvih olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju zares začutila prav v olimpijski vasi.

Od Jureta Koširja se je naučila prav tako veliko. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

"Zdaj se lahko bolj družim. Lahko grem na več stvari. Prve olimpijske igre so bile vseeno nekaj posebnega, kar se tiče doživetja olimpijskega duha, olimpijske vasi. Bila sem mladinka in smo šli tudi na koncert. V Salt Lake Cityju sem bila v družbi Jureta, Mitje, Špele, Urške – neverjetne generacije, od katere sem se lahko učila in so bili moji vzorniki. Tam sem se dejansko znašla v tem olimpijskem duhu. Prvič. In da, mogoče malo pogrešam, da bi bila Slovenija bolj povezana … Mogoče sem tudi jaz pokvarila do določene meje, da sem imela potem svojo ekipo. Mogoče je kdo mislil, da je to edina rešitev, pa ni tako. Ker jaz, ko sem bila mladinka, sem odraščala v neverjetni ekipi – Špele, Urške, Nataše in teh deklet …"

"Slika v slovenskem smučanju ni dobra"

Za konec se je dotaknila še širše slike slovenskega smučanja. Treba je priznati, da v svetovnem pokalu Slovenija nima takšnega bazena tekmovalcev in tekmovalk, kot smo bili vajeni v preteklosti.

Foto: Anže Malovrh/STA

"Ni dobra slika. Saj sami vidite. Žal so prisotne poškodbe. Zgodba bi lahko bila bistveno drugačna, ampak v vseh narodih so prisotne poškodbe. Ne moreš ciljati na eno tekmovalko, ker je riziko tako velik v smučanju, da če ciljaš na enega in se ti tisti poškoduje, kaj potem ostane? Treba je graditi na ekipi, na mladih, imeti moraš večjo bazo. Mislim, da je to rešitev za alpsko smučanje. Vidimo nordijce, ki razturajo, ampak tam se vidi, da imajo tudi možnosti za trening bistveno večje, kot jih imajo alpinci. V Sloveniji ne obstaja en poligon, kjer lahko treniramo, nordijci pa imajo ogromno skakalnic in je normalno, da pride do rezultatov," je zaključila.