Milano Cortina 2026
Petek, 20. 2. 2026, 4.00
2 meseca, 3 tedne
Aleš Fevžer je bil na vseh olimpijskih igrah od osamosvojitve naprej
Slovenski rekorder z olimpijskega roba: Aleš Fevžer in 19 iger, ki jih nosi v objektivu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,05
Aleš Fevžer v družbi Janice Kostelić iz leta 2002, ko je v Salt Lake Cityju osvojila tri zlate in srebrno medaljo.
Na olimpijskih igrah so v središču pozornosti športniki, a niso vsi tam zaradi rezultatov. Nekateri lovijo zgodbe. Trenutek, ki traja tisočinko sekunde, potem pa ga gledamo leta – na naslovnicah, v arhivu, v spominu. Aleš Fevžer jih lovi že več kot tri desetletja. Med drugim je ujel tudi padec Alberta Tombe v Val d’Iseru – fotografijo, ki so jo Italijani na vsak način hoteli kupiti, ker je nihče ni posnel. Za Slovenijo je Fevžer edinstven primer: kot športni fotograf je bil na vseh olimpijskih igrah od leta 1992, od Albertvilla naprej – od prvih, ko je Slovenija nastopila samostojno. Milano Cortina 2026 so njegove 19. igre. V bogati karieri je fotografiral tudi mnoge svetovno znane slovenske športnike, kot so Rašo Nesterović, Goran Dragić ali Luka Dončić. Najbolj ga veseli, da se njegov odnos z njimi z leti ni spremenil, čeprav so danes globalne športne zvezde. In ko z njim sediš za mizo, hitro razumeš, zakaj se njegov olimpijski niz ni zgodil kar tako. V pogovoru smo se sprehodili vse od leta 1992, čas pa zavrteli še nekoliko bolj nazaj – do trenutkov, ko je fotografija še dišala po filmu.
Športni fotograf Aleš Fevžer se fotografije ne spominja kot klica umetnosti, ampak kot zelo konkretne, športne radovednosti. V srednji šoli je že slikal, ljubezen pa se je rodila na snegu – med smučanjem, iskanjem pršiča in potovanji s prijatelji.
"Dejansko sem začel z zimsko športno fotografijo, smučanjem po hribih … Veliko smo smučali po Franciji, pa pri nas na Krvavcu, Kaninu, Rogli in Voglu. Iskali smo pršič," pripoveduje. Na enem od potovanj v ZDA še v času Jugoslavije je opazoval ameriške fotografije iz Park Cityja – pršič, modro nebo, sončna svetloba, 2.500 metrov nadmorske višine in občutek, da je tako vsak dan, je opisoval: "Jaz sem takrat lahko sanjal, da bom v slovenskih hribih počel isto, saj smo le nekajkrat na leto ujeli idealne pogoje za takšne fotografije."
A iz sanj je nastala njegova življenjska zgodba: "Še enkrat bi jo prehodil." Najprej tekme svetovnega pokala, še zadnje tekme Bojana Križaja, prve velike zgodbe legendarnega Italijana Alberta Tombe v Madonni di Campiglio, spremljal pa je tudi vzpon slovenskega alpskega smučanja, ko so se dvigovali Jure Košir, Gregor Grilc, Andrej Miklavc, Mitja Kunc in vsi ostali.
"Ko sem bil prvič ali drugič v Kranjski Gori, sta imela Košir in Grilc startno številko 71, 72. Seveda sem moral biti na hribu tam do konca," se spominja.
Starejši se spominjajo teh imen smučanja kakor tudi načina, kako so fotografije sploh prišle v svet. Mlajši danes skoraj ne vedo, da je bil svet fotografije na filmu, kjer si moral biti dober že v prvem poskusu.
Ko film ni oproščal: Takrat si moral biti precej dober fotograf
Danes je normalno, da pritisneš na sprožilec na fotoaparatu ali na mobilnem telefonu in takoj vidiš rezultat. Včasih pa se je vrednost fotografije skrivala tudi v čakanju. V tem, da do razvijanja filma nisi vedel, ali ti je uspelo narediti takšno fotografijo, kot si želel.
Milano Cortina 2026 so za Aleša Fevžerja 19. olimpijske igre.
Ko govori o današnji industriji, je neposreden. Ne napada tehnologije, saj zelo pomaga tudi njemu, napada pa površnost: "Takrat je bil to užitek, tisto pričakovanje … šele dan po tem, ko razviješ film in gledaš: vav, to je dobro. Ali pa: Tu sem zamočil. Večkrat rečem, da smo bili v starih časih fotografi malo bolj cenjeni kot danes, ko lahko vsak slika in naredi sliko s telefonom ali digitalnim fotoaparatom in jo potem obdeluje na računalniku. Danes je vse instant. Tudi vi novinarji hočete imeti slike že pred koncem tekme oziroma takoj, ko je medalja. Agencije bolj ali manj objavljajo zelo hitro. Ampak mene kot fotografa stare šole zelo moti, ker je velikokrat tudi nekvalitetna slika naložena na splet - niso ostre niti v dobrem kadru, so barvno slabe, ker digitalni aparat ni tako natančen, kot je bil včasih film. In moram reči, da ko gledam filme iz arhiva – govorim o diapozitivih –, delam še dandanes takšne slike, ki sem jih delal tudi že pred dvajsetimi in več leti."
In številke? Tudi te imajo svojo zgodbo. Na tekmo je porabil štiri ali pet filmov, kar je približno 200 posnetkov: "V Kranjski Gori na tekmah svetovnega pokala v alpskem smučanju sem jih morda sedem, osem. Danes? Poslikamo 2.500 slik, odvisno od tekme. Fotoaparat je toliko hitrejši in oprema je tako napredovala, povrhu vsega pa te z digitalizacijo film nič več ne stane."
Tomba, Val d’Isere in fotografija, ki so jo želeli imeti vsi Italijani
Včasih je dobra fotografija rezultat načrta, drugič je rezultat spletnih okoliščin. Fevžer se spomni, kako še ni imel vrhunske opreme, ki jo imajo danes praktično vsi fotografi, in je prišel do fotografije, ki so jo želeli imeti vsi Italijani.
V Val d’Iseru je 1989 ujel padec Alberta Tombe na superveleslalomu – trenutek, ki ga drugi niso: "Vsi drugi so naredili samo sliko na zavoju, jaz sem ga spremljal še po tem … in tam je padel."
"Niso mogli verjeti, da imam to sliko na filmu. Dejali so mi, naj jim film prodam, in če je to res, bom zaslužil. Verjel sem jim na besedo in naslednjo tekmo mi je Armando Trovati prinesel revijo z mojo naslovnico in denar."
Fotografijo je potem prek legendarnega italijanskega fotografa in njegove agencije tudi prodal. "Niso mogli verjeti, da imam to sliko na filmu. Dejali so mi, naj jim film prodam, in če je to res, bom zaslužil. Verjel sem jim na besedo in naslednjo tekmo mi je Armando Trovati prinesel revijo z mojo naslovnico in denar. Meni takrat ni bilo toliko za honorar kot za to, da sem tem starim legendam dokazal, da znam narediti dobro sliko.”
Najljubše olimpijske fotografije? "Vedno so čustva."
Po 19 olimpijskih igrah je arhiv slik ogromen. A ko Fevžer govori o najljubših, ne začne pri tehniki, motivu ... začne pri človeku in njegovih čustvih.
Fotografija Petre Majdič ob težko prigarani bronasti medalji v Vancouvru 2010 mu je ena ljubših.
Po devetnajstih igrah je ogromno tovrstnih slik: "Emotivno je ena od takšnih fotografij slika podelitve medalje Petri Majdič, ker ona v Vancouvru joka po tistem padcu in hrabrem teku do velikega brona, ki je imel zlati prizvok. Zelo všeč so mi tudi slike Tine Maze v Sočiju v obeh zmagah v cilju in tudi potem na podelitvi, ko z njimi pozira, ker se res vidi srečo v njenih očeh.
Nato doda še eno pravilo, ki se ga vedno drži: "Osnova dobre športne fotografije zame ni samo akcijski trenutek, ampak hočem zmeraj ujeti tudi čustva v cilju ali na tekmi, ko nekdo doseže gol ali odločilen koš.”
"Himne me še vedno premaknejo"
Ko nekdo toliko časa spremlja športnike, njihove dosežke, težke trenutke, je na mestu vprašanje, ali tudi pri fotografu z leti čustva otopijo. Fevžer je pri tem jasen: "Še zmeraj zelo rad poslušam himne. Ne samo slovensko, ampak vse iz držav, ki so mi pri srcu. Še posebej novozelandsko, avstralsko, italijansko, špansko pa tudi angleško, ki imajo res dobro vzdušje. Mi gre kar malo na jok, kadar fotografiram slovenske športnike ob osvojeni medalji ali kako ponosno pojejo himno pred začetkom tekme. Še posebej igralci ragbija, ki so prave omare, a ob himni zelo čustveni. Ampak to je odvisno od tega, kakšen človek si. Vem, kako je težko športnikom priti do takšnih vrhuncev. Ker sem rekreativni športnik, mi je jasno, koliko garanja je treba, da sploh prideš do priložnosti, da zastopaš svojo državo na velikem tekmovanju. Samo najboljši športniki pridejo na tako visoko raven, ki jim nato omogoča še skok proti največjim tekmovanjem, medaljam. In v tem smo Slovenci res svetovni športni fenomen.“
Anekdota iz Barcelone 1992: brez akreditacije in z vstopom v olimpijsko vas na hrbtu slovenskih junakov
Če bi moral izbrati en olimpijski spomin, ki pokaže, kako drugačni so bili časi, Fevžer potegne iz rokava Barcelono 1992. Na poletne igre je šel brez akreditacije. Ni vedel, da bi moral zanjo zaprositi že leto prej. Izhajal je iz zimskih olimpijskih iger v Albertvillu, kjer je bilo bistveno lažje priti do nje. Vendarle so poletne igre povsem drug svet, saj dejansko nastopajo športniki iz vseh petih kontinentov.
"Rok za prijave je že zdavnaj potekel, a me to ni ustavilo. Na pot sem šel z željo naredit dobre fotografije in po spletu okoliščin sem potem bival blizu jezera Banyoles, na katerem so nastopali naši veslači," pravi.
In potem se je zgodila prva slovenska olimpijska medalja: "Iztok Čop in Denis Žvegelj sta jo osvojila in sam sem bil tam samo zaradi dejstva, da so imeli kajakaši isti dan tekmo v Seu d’Urgellu na meji z Andoro. Njih sem veliko fotografiral že prej in dandanes bi šel zagotovo tja, ker so bili veliki favoriti za medaljo, čeprav sta bila tudi oba blejska čolna solidna in v širšem krogu za medaljo. Vsi smo pričakovali, da jo bodo kajakaši ali kanuisti zanesljivo dobili, saj so bili v svetovnem vrhu. No, jaz nisem šel tja, ker nisem mogel. Sem pa ob proslavljanju prve medalje dejal četvercu: "Fantje, jutri pa še vi osvojite medaljo in potem naredimo dobre fotografije na podelitvi." Pa so rekli, to bi bilo pa res super in v stilu, naj ne nakladam. Pa so potem presegli vsa pričakovanja in jo res osvojili."
Nato je sledil trenutek, ki si ga bo vedno zapomnil. Ekipa mu je rekla, da jih bo od tistega trenutka naprej on vseskozi spremljal. "Z nami greš v olimpijsko vas na zabavo," so mi rekli. "Nisem imel akreditacije, pa so me kar na hrbet vrgli in rekli, naj se delam, da sem mrtvo pijan – jasno, bil sem še trezen -, oni me bodo pa mimo varnostnikov odnesli. Bilo je nekaj glasnega pregovarjanja z vratarjem na vhodu, ampak so me prinesli noter in po zabavi sem v vasi tudi prespal, saj je bil to zadnji dan veslaških tekem. Danes kaj takega ne bi bilo mogoče, saj so kontrole veliko bolj stroge."
Olimpijski dnevi niso romantika: tek na avtobus, napačna vas in prihod domov ob pol petih
Če ti nekdo prodaja olimpijske igre kot glamur, naj za pet minut posluša Fevžerja. Delo se pogosto vleče pozno v noč, posebej na poletnih igrah. Press center je ogromen. Avtobusi imajo svoje rute. In ko si utrujen, te lahko hitro zmanjka. Tudi v nepravem trenutku.
V Pekingu 2008 se mu je zgodila klasična nočna neprijetnost: " Takrat sem spal v novinarski stolpnici, ki je bila zelo blizu Ptičjega gnezda. V tiste objekte, kjer smo prenočevali, sem se moral peljati z avtobusom svojih 15–20 minut okrog celega kompleksa. V novinarskem središču smo delali do zadnje minute do enih ali dveh ponoči, potem sem pa seveda tekel, da sem ujel avtobus. Hotel sem priti do sobe in čim prej zaspati. Malce sem zadremal na avtobusu in se po 45 minutah zbudil na povsem drugem koncu Pekinga. "Severni del novinarske vasi je to, ne južni," so mi rekli. “Ni mi preostalo drugega, kot da sem počakal, da je čez pol ure pripeljal drug avtobus in sem šel nazaj z Avstralci in Novozelandci, ki so že začenjali svoj delovnik. Najprej sem prišel do novinarskega središča, nato pa končno na pravi avtobus in sem bil okoli pol petih doma. Spat sem šel za tri ure in potem na nove tekme fotografirat slovenske nastope."
Meja pri tragediji: Ne bi bil vojni fotograf
Fevžer brez olepševanja pove, da današnji medijski svet pogosto najbolj prodaja solze in hude poškodbe. V športu to razume kot del igre – neuspeh je sestavni del, nihče ni samo zmagovalec. A pri pravih tragedijah postavi jasno mejo.
"Ne bi bil fotograf za medij in bi moral slikati požare, smrtne nesreče, vojne … mrtve otroke. Tega ne bi mogel."
Tragično umrli Gruzijec Nodar Kumaritašvili (številka 30)
Tudi to je del njegove zgodbe, saj kot olimpijski fotograf ne lovi nesreče, ampak v prvi vrsti uspehe. "Danes se sicer največkrat prodajajo ravno takšne tragične zgodbe, solze, hude poškodbe. Ko se je denimo Lindsey Vonn poškodovala v Cortini, so v zraku vsi agencijski fotografi slikali helikopter, ki jo je odpeljal bolnico, čeprav je bil mala pika na nebu. To se mi je zdelo res butasto, ampak dejansko je svet danes tako orientiran, da spremlja katastrofe, poplave, požare in smrti," razlaga. “Sem pa kot eden redkih, ki je ujel padec Lindsey Vonn v veleslalomu na Olimpijskih igrah v Vancouvru 2010, ko je v močnem sneženju mnogim fotografom zatajila oprema. Takrat sem imel srečo, da sem izbral tako mesto fotografiranja, in čeprav je bilo poleg mene še nekaj drugih, ni nihče imel ostre fotografije njenega padca."
Ob tem se spomni tudi zimskih olimpijskih iger v Vancouvru leta 2010, ko se je v sankanju ubil Nodar Kumaritašvili. Tekmoval je v skupini z našim Domnom Pochiecho: "Spremljal sem ga na treningu in šel na start. Sankače so tja pripeljali kar s kamionom in v njem je bil tudi pozneje tragično preminuli Gruzijec, ki je nato na naslednji vožnji zletel iz ovinka in se ubil. Med agencijami je bila kar panika, če ima kdo njegovo sliko. Pomembna je bila samo slika, kako ga je odneslo s proge. Ampak je ni imel nihče. “
Odnos z zvezdniki kova Dončić, Dragić se ni spremenil
Ko ga vprašamo, koliko olimpijskih iger ima še v glavi, ne odgovori z datumom upokojitve. O tem ne razmišlja: "Še zmeraj rad delam dobre fotografije … rad tudi tekmujem z mlajšimi, kdo bo naredil boljšo sliko." Za zdaj je to še njegov motor, hkrati pa se naslanja tudi na plejado izkušenj, ki jih je pridobil v bogati karieri športnega fotografa.
Mladi Goran Dragić ...
Zato tudi ni naključje, da je skozi objektiv gledal mnoge slovenske zvezdnike na začetku njihovih športnih karier in da se odnos, čeprav so danes globalna imena, ni spremenil. Fevžer omenja, da je fotografiral tudi zvezdnike kova Rašo Nesterović, Goran Dragić in Luka Dončić, ko sta bila mlada, in da se do njega še danes obnašata normalno. Ne kot do "navadnega fotografa", ampak kot do človeka, ki je bil zraven, ko se je njihova zgodba šele začela.
Los Angeles 2028?
V njegovem svetu so olimpijske igre še vedno poseben oder, na katerega rad stopi, pa čeprav si marsikdo ne zaveda, kaj pomeni biti akter na olimpijskih igrah in koliko dela je tam ter koliko neprespanih noči, da bralci dobijo fotografijo ali novico.
... in mladi Luka Dončić.
Zelo mamljive so mu tudi igre leta 2028, ki bodo v Los Angelesu: "Vsekakor si želim, da bi šel tudi tja. Na srečo pri fotografiji tako kot pri novinarstvu izkušnje zelo veliko štejejo in prav zato lahko narediš zelo dobre fotografije. Na račun tega, kar si doživel na mnogih tekmovanjih, lahko narediš zgodbe na drugačen način kot nekdo, ki je šele prvič in se mora še marsikaj naučiti. So pa jasno tudi med fotografi izjeme tako kot v športu, kot recimo Domen in Nika Prevc, ki sta zablestela že na svojih prvih igrah, ampak naraven proces je, da se postopno učiš na takšnem odru."
In če kaj ostane po pogovoru, lahko vidimo, da olimpijske igre niso le športniki, ampak so tudi ljudje, ki so skriti za kamerami, fotoaparati, tipkovnico in pričarajo olimpijsko vzdušje še na drugačen način. Aleš Fevžer je eden od njih – slovenski rekorder, ki je bil na vseh olimpijskih igrah od leta 1992 naprej in jih je spravil v svoj okvir.
