Domen Prevc
Nika Prevc
Milano Cortina 2026
Peter Prevc
Torek, 17. 2. 2026, 4.00
2 tedna, 5 dni
Intervju s Petrom Prevcem
Peter Prevc o Domnovem zlatu in Nikinih solzah: Takrat pride v ospredje le objem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,79
Od našega poročevalca iz Predazza
Peter Prevc je olimpijske skoke v Predazzu doživljal s strani – z mislijo in prepričanjem, da bo bratu Domnu in sestri Niki uspelo skočiti do medalje.
"Zelo miren sem bil, da bosta tako Nika kot Domen zagotovo skočila do medalje. Oba sem spremljal bolj s strani. Predvsem sem zadovoljen, da sta osvojila to, o čemer sta sanjala že zelo dolgo," je Peter Prevc v pogovoru za Sportal komentiral velik uspeh mlajšega brata in sestre na olimpijskih igrah. Ni pa skrival, da mu je bilo ob Nikinih čustvenih trenutkih tudi samemu težko. Ko govori o Prevcih, hitro postane jasno, zakaj je to družina, v kateri ima olimpijsko medaljo vsak, ki je stopil na skakalnice, in zakaj bo Nika čez čas na srebro in bron gledala z drugačnimi očmi.
Skakalne tekme na olimpijskih igrah so potekale v vam uspešnem Predazzu, kjer ste leta 2013 na nordijskem svetovnem prvenstvu osvojili srebro in bron. Ste v času iger podoživljali tiste trenutke?
Letos ne, sem pa poleti lani, ko sem stal v izteku skakalnice. Pogledal sem gor in si rekel: "Tukaj se je pa nekaj že zgodilo." Predazzo kot kraj ima takšno dušo. Velikokrat smo bili tu na pripravah. Nisem rad hodil sem na priprave. Zdaj, ko sem tu v drugačni vlogi, pa se počutim kot domač.
Se morda spominjate podrobnosti s tistih dveh tekem, ko ste na velikem tekmovanju prvič osvojili medaljo? Pravzaprav ste takrat tudi prvič stopili na zmagovalni oder, saj vam pred tem v svetovnem pokalu še ni uspelo.
Samih tekem se morda ne spomnim, dogodkov okrog njiju pa.
Mislite tisto, ko ste se znojili zaradi prehitro slečenega dresa in so potem razpravljali, ali bi vas diskvalificirali ali ne?
Ne, to mi ni ostalo v takšnem spominu. Vem pa, da je na manjši skakalnici snežilo. Robert Kranjec je takrat rekel: "Pero, to so pa zate pogoji." Ko sem izpustil zadnji trening na veliki skakalnici, je Gorči (Goran Janus, op. a.) rekel: "Tukaj imaš ključe od avta in pojdi malce na zrak. Skakati ti ni več treba. Samo zadihaj."
Nasmeh pred skakalnico v Predazzu: Peter se je na prizorišče, kjer je leta 2013 na nordijskem svetovnem prvenstvu osvojil srebrno in bronasto medaljo, vrnil v drugačni vlogi – kot strokovni sodelavec za opremo in razvoj opreme.
Zdaj ste bili na olimpijskih igrah, na katerih ste prav tako pustili pečat. Na dveh ste osvojili štiri medalje – najprej dve posamični v Sočiju (srebro in bron) ter dve ekipni v Pekingu (zlato na tekmi mešanih ekip in srebro na moški ekipni). Vam misli kdaj uidejo nazaj v leti 2014 in 2022?
Vedno se sprehajaš po spominih, ko se pogovarjaš o tem, kaj se je zgodilo, kako je bilo vse organizirano in kako je bilo takrat. Primerjaš. Spominjaš se, v kakšni formi si prišel na olimpijske igre. V Korejo 2018 sem denimo prišel s kar velikimi možnostmi za medaljo, pa sem bil na tekmah preveč trd. Zrak me ni maral. V Peking sem prišel s slabo popotnico, saj sem bil v Willingenu pred tem komaj v finalu. Nato pa sem bil v štirih, petih dneh četrti na srednji skakalnici. S temi izkušnjami in zgodbami lahko naslednjim generacijam poveš, da ni nikoli nič odločeno. Vse, kar je, lahko izničiš, napake se zgodijo. Tvoja naloga kot športnik je, da vztrajaš in delaš do konca.
Večina športnikov v času kariere pravi, da bo čas za spomine po koncu športne poti. Kako vi danes gledate na medalje in druge uspehe, ki ste jih dosegli?
Za nazaj vidim, da sem imel kar dolgo pot. Na srečo je bilo veliko uspehov. Marsikdo je imel tudi tako dolgo pot, pa ne takšnih uspehov. Ko jih imaš, si za nazaj bolj pomirjen, da si kljub napakam, ki si jih delal, iz vsega veliko potegnil.
Omenili ste dolgo pot, zato se obrniva k vašim prvim olimpijskim igram v Vancouvru leta 2010, ko ste bili stari 17 let. Tina Maze je o svojih prvih olimpijskih igrah dejala, da je takrat najbolj občutila olimpijski duh, pozneje pa so prišla tudi rezultatska pričakovanja.
Prvič greš ... Tako mlad sem bil, da nisem spremljal medijskega pompa in olimpijskega pritiska. Mesec pred tem sem se začel boriti za olimpijsko vstopnico, da se prebijem. Tja sem šel z velikimi očmi. Mitja Mežnar me je malce vozil naokoli in kazal, kako se stvarem streže. Na skakalnici sem potem skušal narediti, kar najbolje znam.
Evforija v slovenskem taboru po novih olimpijskih uspehih.
Šestnajst let pozneje se lahko vaša družina pohvali, da imate medaljo vsi štirje otroci, ki ste se ukvarjali s smučarskimi skoki. Ste si takrat sploh kdaj mislili, da se lahko zgodi kaj takega?
Pred 16 leti nisem razmišljal o medaljah, ker sem si po slovensko rekel, da še nisem v vrhunski formi. Dejal sem si: "Na stopničkah je prostora le za tri, kandidatov je 15, potem sem šele jaz nekje." Takrat sem šel na igre, da izboljšam sebe, kolikor lahko.
Kako pa gledate na dejstvo, da imate vsi štirje zdaj medaljo z olimpijskih iger 2026?
Čudovito. Zgledalo je kot naravna pot. Zgodilo se je. Vsi imamo podobno mentaliteto, da iztisnemo iz športa – iz stvari, s katero se ukvarjamo – vse. Zgodil se je privilegij, da se je vse tako izšlo.
Čeprav ste si karakterno zelo različni, pa imate športno naravnanost in željo očitno podobno.
Zelo različni karakterji smo, po drugi strani pa sta mentaliteta in vzdržljivost, da greš na treninge, delaš trdo, si pošten do sebe in ne blefiraš, precej podobni.
Vzgoja staršev je po Petrovih besedah zelo pomembna.
Koliko je pri tem pomembna vzgoja staršev? Navsezadnje sta vam starša postavila dobre temelje, sicer ne bi vsem štirim uspelo v smučarskih skokih.
Verjetno se pozna, da sta nam vcepila določene vrednote – delavnost, poštenost, vztrajnost. Z njimi greš potem čez življenje in se na koncu lahko zahvališ, da si jih prejel.
Kako ste na teh olimpijskih igrah spremljali brata Domna in sestro Niko? Kot starejši brat ste bili vodilo mlajšima bratoma in sestri, ki so vstopili v skakalni svet. Zdaj sta tudi najmlajša skakalna brat in sestra prišla do medalje. Domen celo do zlate posamične, Nika do dveh posamičnih, skupaj z Anžetom Laniškom in Niko Vodan pa še do zlata na tekmi mešanih ekip.
Zelo miren sem bil, da bosta oba do medalje zagotovo skočila. Miren sem bil, spremljal sem ju s strani. Predvsem sem bil zadovoljen, da sta osvojila to, o čemer sta sanjala že zelo dolgo.
Kako ste doživljali Nikino pot? Kot starejši brat verjetno še nekoliko bolj čustveno spremljate vse, kar se ji dogaja. Nervozna je bila, želela si je zlate posamične medalje. Vendarle je osvojila dve posamični medalji poleg ekipne, pa je bila navkljub dobri veri vseeno razočarana.
Malce težko gledaš sestro, kako je razočarana. Takrat pride v ospredje le objem. Besede so skrbno izbrane. Takrat ni treba veliko govoriti. Da se je po vsem tem pritisku zbrala in osvojila medalje, je samo super zanjo.
Nika Prevc je olimpijske igre zapustila s srebrno in bronasto posamično medaljo ter zlato na tekmi mešanih ekip. Navkljub uspehom pa je doživljala težke čustvene trenutke, saj si je kot favoritka želela zlate medalje tudi na posamični tekmi.
Kaj bi ji zdaj rekli, glede na to, da je poleg ekipne osvojila še dve posamični medalji na krstnih olimpijskih igrah? Mnogi o tem samo sanjajo in nikoli do tega ne pridejo.
Njeni posamični medalji sta izjemna rezultata, ki ju bo nesla s seboj. Dlje ko bo od teh iger, bolj bo cenila ti dve medalji.
"Vztrajati toliko časa brez potrditve in ne poskušati 22 različnih stvari, da bi morda našel možnost preboja, je velika stvar. To mu je prineslo stabilnost, ki jo ima zdaj. To je največja zmaga za glavo."
Na drugi strani je bil brat Domen suveren. Kot prvi slovenski zimski športnik se je veselil zlate medalje. Kako gledate na njegovo pot? V skakalno karavano je vstopil v času vaše sanjske sezone in takoj pokazal izjemen potencial. Nato se je nekaj let lovil, zdaj pa je na vrhu.
Domen je vse dosegel z vztrajnostjo in željo po napredku– mogoče celo najbolj z vztrajnostjo. Zdaj ga vsi vidimo, ko zmaguje. Da je spet prišel nazaj, je pokazal v Innsbrucku lani, ko je začel dobro skakati, pa tudi sezono pred tem, ko je bil v Saporu tretji. Pred tem je imel tri leta dela brez kakršnekoli potrditve. Tudi na olimpijske igre ni prišel, komaj na polete. Vztrajati toliko časa brez potrditve in ne poskušati 22 različnih stvari, da bi morda našel možnost preboja, je velika stvar. To mu je prineslo stabilnost, ki jo ima zdaj. To je največja zmaga za glavo.
Kako pa ste nastope spremljali skozi prizmo svoje službe? Ste bili kaj nervozni? Vendarle ste vpeti v slovenske skoke in ste nekakšen povezovalni člen med trenerskim štabom, tekmovalci in opremljevalci.
Pred igrami zagotovo ne, tukaj smo imeli dva dneva malce daljša delovnika. Navadili smo se, sestavili skupaj, našli ritem. Robert Hrgota ima tukaj veliko vlogo, zna zelo dobro oceniti in natempirati stvari. Operativne naloge opravimo zelo hitro.
Domen Prevc je postal olimpijski prvak na posamični tekmi na veliki skakalnici v Predazzu.
Za konec se dotakniva zaključka svetovnega pokala v Planici. Dobro veste, kaj čaka Domna in Niko v nedeljo, 29. marca, v izteku Letalnice bratov Gorišek. Po koncu vaše sanjske sezone je bila norišnica in nič drugače ne bo letos, ko se pričakuje velika evforija. Kakšno zadovoljstvo je za športnika, ko slovenski narod pokaže spoštovanje do vaših dosežkov?
Nedelja v Planici, ko bosta oba kazala lovorike, ki sta jih v tej sezoni osvojila, mislim, da bo pustila zelo močan pečat – miza z lovorikami bo kar precej težka.
Kakšna bo vaša naloga ob zaključku praznika glede na novo funkcijo? Postali ste namreč predsednik Organizacijskega odbora Planica.
Glavna vloga je, da predstavljam Planico v svetu. Smučarska zveza Slovenije si je želela imeti nekoga, ki je bil v športu, ki razume dogodek in ki je osebno doživel, kaj pomeni ustaviti se v izteku Planice. S tem prenašam občutke iz skakalnih dni na ljudi, predvsem pa se moramo pripraviti na nordijsko svetovno prvenstvo 2031.
