Olimpijska lekcija Prevcev: Domen postal legenda, Nika dobila nekaj dragocenega

Domen Prevc je kot najstnik v svetovni pokal vstopil skozi velika vrata, bil v krstni sezoni 14. ter se hitro postavil ob bok bratu Petru Prevcu, ki je imel sanjsko sezono in osvojil skoraj vse, kar se je osvojiti dalo. Videti od blizu, kako se to dela in kako se ob tem obnašaš, je privilegij, a v isti sapi tudi past. Ker pri bratih ni romantike, je tekmovalnost.

Kdorkoli ima brata, še posebej starejšega, ve, da na neki točki ne želiš več "biti dober". Želiš premagati starejšega. Ne glede na starostno razliko, ne glede na hierarhijo v družini. Tudi Domen je to najbrž želel. In tudi Cene. Morda tega nista nikoli izrekla na glas, a takšne stvari v športu ne potrebujejo besed.

Domen Prevc se je na veliki skakalnici z osvojitvijo zlate medalje zapisal med nesmrtne. Foto: Aleš Fevžer

Ne preseneča, da je Domen že v naslednji sezoni prišel na novoletno turnejo v rumeni majici vodilnega, potem pa potreboval nekaj let, da je zares zrasel. Trenerji so večkrat poudarjali, da ima velik potencial, a da bo moral v nekem trenutku vse podrediti skokom, če bo želel tisti pravi preskok. Ko poslušaš zgodbe o njem iz otroštva in najstniških let, je to logično: imel je ogromno energije, glava pa še ni bila povsem na mestu – ne v slabem smislu, ampak v povsem človeškem.

Peter Slatnar je uporabil krasno prispodobo, da je bil Domen kot kozliček, ki je letal po skakalnicah in ob njih. Jani Grilc – trener, za katerega je Domen po zlati olimpijski medalji dejal, da je bil edini, ki je verjel vanj, ko mu ni šlo – je dodal še eno ključno dimenzijo: Domen je bil vedno izredno igriv in koordiniran. To je talent. A talent je surov material, šampion pa je izdelek, ki nastane šele, ko zrasteš v glavi.

Danes Domen razmišlja drugače. Zrelo. Tudi odgovarja zrelo. Ko je bil mlajši, je bil bistveno bolj predrzen in kdaj izrekel tudi kakšen stavek, ob katerem smo novinarji zastrigli z ušesi. Takšnega stavka danes ne bi več izrekel. A hkrati velja, da če ne bi bil predrzen, ne bi izzival najvišjih dosežkov. Razlika je samo v tem, da se je zdaj predrznost preselila tja, kamor spada – v skok in na trening.

365 dni, ki so Domna premaknili v zgodovino

Ko enkrat urediš glavo, se ob razkošnem talentu lahko zgodi sezona, ki je videti neresnična. Domnovo si bomo zapomnili s konkretnimi postajami. V pičlih 365 dneh je nabral žige, za katere drugi potrebujejo kariero. Trondheim – svetovni prvak. Planica – 254,5 metra in svetovni rekord na Letalnici bratov Gorišek. Novoletna turneja – zlati orel. Oberstdorf – naslov svetovnega prvaka v poletih. Predazzo – posamično olimpijsko zlato, hkrati še zlato na tekmi mešanih ekip. In zdaj? Veliki kristalni globus je tik pred njegovimi smučmi in ga bo visoko dvignil v zrak v Planici.

Božidar Prevc je ponosen na svoje otroke, ki pišejo posebno zgodbo v smučarskih skokih. Foto: Aleš Fevžer

To so lovorike, ki v skokih pomenijo največ. Lovorike, ki jih skakalci lovijo vso kariero. In ko dodamo še podatek, da je pred njim tako popoln komplet največjih lovorik uspel le Mattiju Nykänenu, je jasno, da se je Domen že v času aktivne kariere zapisal med legende tega športa.

Nika: brez posamičnega zlata, a z zlatom čez glavo

Tudi Nika Prevc ima poseben pedigre. Njun skupni imenovalec je obsedenost s tem, da skočita na najboljši mogoč način in posledično zmagata. Nika je še mlada, kraljica skokov v zadnjih treh sezonah, na olimpijskih igrah pa je prvič resneje občutila težo pritiska.

Čustvena Nika Prevc je v Predazzu občutila ogromno pritiska. Foto: Guliverimage

Obenem deluje kot perfekcionistka, "laboratorijska Nika", kot se je izrazil Slatnar. Rada ima vse popredalčkano. Prav takšni športniki pa so pogosto najbolj ranljivi, ko pride olimpijski oder in ko se popolnost spremeni v zahtevo ter sede na ramena.

Zato je povsem razumljivo, da jo je pritisk na olimpijskih igrah čustveno povozil. Hkrati je treba povedati nekaj ključnega. Čeprav ni osvojila posamične zlate medalje, ki si jo je tako želela in s katero se je spogledovala, je na teh igrah dobila drugačno zlato medaljo.

Vsak, ki se je kadarkoli ukvarjal s športom, ve, kako težko je tekmovati pod pritiskom. Roka se v košarki zatrese pri prostih metih. Noga ni sproščena pri enajstmetrovki. Pri tenisu se roka skrajša, ko bi morali biti udarci najbolj natančni. Pri skokih je podobno. Ko želiš preveč, izgubiš tisto osnovno lahkotnost, zaradi katere si sploh favorit. Nika je imela črva, ampak kljub temu osvojila dve posamični olimpijski medalji.

Na srednji skakalnici je skočila do olimpijskega srebra, na veliki pa do brona. Ob tem se je skupaj z bratom Domnom, Niko Vodan in Anžetom Laniškom veselila še zlate medalje na tekmi mešanih ekip. Foto: Reuters

Marsikoga bi tak pritisk povsem uničil. Nje ni, saj se domov vrača s kar tremi medaljami. In to je točka, ki jo bo razumela šele takrat, ko bo pogledala z distance. Ko se bo vse skupaj umirilo. Takrat bo doumela, da ima dve olimpijski posamični medalji in da ju je osvojila kljub težkim okoliščinam, kljub hitrejšemu bitju srca. Prav takšne izkušnje ji bodo, če jih bo jemala kot del svoje športne poti, pomagale dozoreti v še večjo šampionko. Velika imena v športu so velika zato, ker se po takšnih udarcih vrnejo z boljšim skokom.

Planica kot poklon in kot ogledalo, Prevconator pa zgolj vzdevek za sezono

Oba osrednja slovenska olimpijska junaka bosta do konca sezone še v središču pozornosti. Poseben soj žarometov pa se bo vanju usmeril v domači Planici konec marca, ko se jima bo skakalni svet klanjal v izteku Letalnice bratov Gorišek. Zlasti slovenska publika, ki vedno v ogromnem številu pride v dolino pod Poncami. Domen je podpisal sezono, ki meji na neverjetno, Nika je podpisala sezono, ki ima ob tretjem zaporednem velikem kristalnem globusu, skupni tretji zaporedni zmagi na tekmi dveh večerov (ženska različica novoletne turneje) in treh medaljah na igrah posebno težo.

Planica bo poklon, Prevconator pa zgolj vzdevek za sezono, ki je delovala kot programirana, robotska popolnost, če si malce izposodimo izraz iz filma Terminator.