Sreda, 17. 12. 2025, 18.03
7 mesecev, 3 tedne
Oče pokojne Laure Dahlmeier: Če nisem dobil klica, je bil to dober znak
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,99
Laura Dahlmeier je konec julija umrla v tragični nesreči v pakistanskem gorovju.
Oče pokojne Laure Dahlmeier Andreas je slabih pet mesecev po smrti hčere v intervjuju za Sport Bild razkril nekaj podrobnosti o tragičnih dogodkih na vrhu Laila in spregovoril o tem, kako se družina spopada z bolečo izgubo.
Nekdanja nemška biatlonka Laura Dahlmeier je konec julija umrla v plezalni nesreči, ko jo je na višini okoli šest tisoč metrov v glavo zadelo padajoče skalovje. "Laura je umrla takoj," je prepričan njen oče, sicer član gorske reševalne službe v Garmisch-Partenkirchnu in tisti, ki je svojo hčer že zgodaj seznanil s plezanjem.
Ostala tam, kjer je bila srečna in svobodna
Truplo Laure je ostalo v pakistanskem gorovju, "kjer je bila srečna in svobodna", razmišlja oče Andreas, ki meni, da je tam našla več miru, kot bi ga ob pokopu na pokopališču. "V dneh po nesreči je bilo res slabo vreme, neurje, podrlo se je veliko skal, ki so Lauro pokopale pod seboj. Morda si je tudi sama tako želela. Predstavljam si, da bi Laura, če bi ležala v grobu na pokopališču in bi ljudje ves dan prihajali mimo, pogledala gor in si mislila: 'Ojoj, nekdo je spet tukaj, pustite me že pri miru.'"
Lažni alarm teden pred smrtjo
Andreas se je dobro zavedal, da hčerine ture prinašajo tveganje, zato je imel zmeraj v mislih, da bi klic lahko pomenil, da se je zgodilo nekaj slabega: "Laura je bila vedno zelo previdna. Kot alpinist pa potrebuješ tudi srečo – in pogosteje ko plezaš v gore, večja je nevarnost, da se bo kdaj kaj zgodilo. Zato je bilo vedno dober znak, če nisem slišal ničesar, če klica ni bilo".
Ob tem je dodal, da je družina teden pred nesrečo prejela alarm, a se je izkazalo, da je šlo za lažni alarm, saj je Laura po nesreči pritisnila gumb za alarm na svojem oddajniku.
Ob spominskem mestu ni nikoli sam
Andreas je v pogovoru še povedal, da se je s hčerko pogovarjal o njenih željah za spominsko slovesnost, če bi se ta zgodila še v času njegovega življenja. "Rekla je, da naj pridejo le tisti, ki jo imajo res radi. Tisti, s katerimi se ni razumela, pa naj ne pridejo. Tudi v takih pogovorih je bila neposredna."
Spominske slovesnosti slaba dva tedna po njeni smrti se je v Garmisch-Partenkirchnu udeležilo 200 povabljenih gostov, spominsko mesto v Partenkirchnu pa je vsak dan obiskano: "Ko grem tja, nisem nikoli sam. Sočutja je še vedno ogromno."
