Milano Cortina 2026
Ponedeljek, 23. 2. 2026, 4.00
1 mesec, 2 tedna
Intervju z deskarjem Timom Mastnakom
Mastnak o famoznem fotofinišu: Na prejšnjih olimpijskih igrah bi oba osvojila bron
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,76
Deskar Tim Mastnak je s 4. mestom poskrbel za najboljšo slovensko neskakalno uvrstitev na olimpijskih igrah v Milanu in Cortini.
Četrto mesto Tima Mastnaka je – če odmislimo izjemno bero slovenskih smučarskih skakalcev – najboljša slovenska uvrstitev na letošnjih zimskih olimpijskih igrah. A tudi 35-letni Celjan je bil povsem blizu olimpijskega odra. Fotofiniš je pokazal, da mu je v paralelnem veleslalomu do brona zmanjkala le tretjina prsta. Z deskarjem, ki je nastopil na svojih tretjih olimpijskih igrah, smo se pogovarjali o trenutku, ko je medalja spolzela iz rok za nekaj centimetrov, o tem, da je biti dober človek bolj pomembno kot biti dober športnik, o prihodnosti alpskega deskanja in zimskih športov v Sloveniji ter o odmevnih izjavah Žana Koširja, ki so dvignile precej prahu.
INTERVJU: Tim Mastnak
Tim, kako drugače se je z olimpijskih iger vrniti z medaljo oz. 4. mestom, ko te do medalje loči le nekaj centimetrov?
Precej drugače. Tako kot sem pred štirimi leti v Pekingu doživljal najlepše trenutke svoje kariere, so bili zdaj dnevi v Livignu med najbolj žalostnimi. Ni kaj, boril sem se po najboljših močeh, dal sem vse od sebe, a ko si tako blizu, ko prideš do malega finala in na koncu o olimpijski medalji odločajo centimetri, je to res težko sprejeti.
Takoj po tekmi sem rekel, da bi se razplet težko končal slabše, in še vedno sem takega mnenja. Morda bi poraz lažje prenesel, če bi v zgornjem delu proge naredil večjo napako in odstopil. Ko pa do zadnjih metrov verjameš, upaš, da se bo izšlo, in narediš vse, kar je v tvoji moči, pa se na koncu ne … To najbolj boli.
Iz prejšnjih olimpijskih iger se je vrnil s srebrnim odličjem.
O zmagovalcu malega finala in dobitniku bronaste medalje je odločil fotofiniš. Zakaj v alpskem deskanju ni delitve mest? Zakaj niso mogli podeliti dveh bronastih kolajn?
Ne vem … Na prejšnjih olimpijskih igrah tega pravila še nismo imeli, v veljavi je šele zadnji dve leti. Če bi se enaka situacija zgodila v Pekingu 2022, bi oba osvojila bronasto medaljo, tako pa …
Težko rečem, zakaj so se odločili za takšno spremembo. Morda želijo narediti tekmovanje bolj atraktivno za publiko, več drame in jasnejši razplet. A ko si sam v tej situaciji, je to seveda težko sprejeti.
Ali ne bi bilo bolj atraktivno, če bi oba osvojila medaljo?
Da, zame zagotovo, tako pa je bilo kar mučno čakati na razplet.
Trenutki čakanja na rezultat fotofiniša, ki se je razpletel v korist Bolgara Tervela Zamfirova.
Pravijo, da se veličina človeka pokaže prav v trenutkih poraza, v tem, kako zna sprejeti razplet in iskreno čestitati zmagovalcu. Tudi vaš odziv po objavi rezultatov je navdušil, Bolgaru Zamfirovu ste brez oklevanja takoj stisnili roko in mu čestitali. Se spomnite, kdaj ste se kot mlad športnik naučili, kako pomembno je spoštovati tekmeca in mu čestitati tudi takrat, ko bi v jezi najraje odkorakali stran?
Doma so me od nekdaj vzgajali tako, da sem se zavedal, da je najpomembneje biti dober človek, šele nato pride na vrsto šport. Šport ni prva stvar na svetu in tako na stvari gledam še danes.
Zame je pomembneje, da se me ljudje spominjajo po tem, kakšen človek sem, kot pa po tem, kaj sem osvojil. In če se navežem na olimpijske igre – Bolgar ni bil nič kriv, da me je premagal. Vsi delamo za isti cilj, tisti dan je bil preprosto boljši od mene. Lahko sem mu le iskreno čestital. Na koncu sem bil vesel, da je osvojil svojo prvo olimpijsko medaljo, čeprav bi si seveda tudi sam želel stati na njegovem mestu.
Čestitka bronastemu Zamfirovu
O tem, kako vas ceni, je v pogovoru za Val 202 govoril tudi stari in novi olimpijski prvak Benjamin Karl. Omenil je tudi, da se je na prejšnje olimpijske igre pripravljal tudi z ogledom vaše vožnje s tekme svetovnega pokala v Secret Gardnu, kjer je bila leta 2022 olimpijska preizkušnja. Kako ste sami doživeli to priznanje – da se je športnik njegovega formata učil tudi iz vaših voženj?
S Karlom se res zelo dobro razumeva in ja, slišal sem, da si je večkrat ogledal moje vožnje, kar mi veliko pomeni. V letih, ko mu ni šlo najbolje, med 2015 in 2018, je imel težko obdobje, takrat pa je večkrat prišel tudi na trening na Roglo. Nekaj zavojev se je učil tudi od mene, kar mi je sam povedal. To je res lepo slišati, čeprav sem se tudi jaz ogromno naučil od njega.
Imava zelo lep odnos. Benjamin je bil moj idol že od malih nog. Še ko sem treniral alpsko smučanje, sem spremljal njegove zmage v svetovnem pokalu. Danes se med seboj zelo spoštujeva.
Evforija Benjamina Karla ob drugem zaporednem naslovu olimpijskega prvaka.
Res je, da me je na velikih tekmah že dvakrat premagal, kar boli, zato sem bil vesel, da sva se na olimpijskih igrah srečala v polfinalu. Želel sem si revanše za poraz v finalu na prejšnjih igrah in bil sem prepričan, da mu lahko vrnem, a mi žal ni uspelo.
Je izjemen šampion in neverjeten športnik. Glede na vse, kar je dosegel v našem športu, mislim, da je preprosto neponovljiv.
Pred olimpijskimi igrami je bilo veliko govora o tem, da še vedno ni povsem jasno, ali bo alpsko deskanje ostalo del olimpijskega programa, in da bo veliko odvisno tudi od gledanosti ter zanimanja za olimpijsko tekmo. Glede na izjemno navijaško vzdušje na paralelnem veleslalomu – na prizorišču je bilo več ljudi kot na skokih – ste verjetno naredili velik korak v pravo smer. Kako ste sami doživeli to podporo s tribun?
Noro! Ne samo, da je Livigno, kjer so potekale tekme v deskanju, res atraktivna lokacija, mislim, da je naš šport že sam po sebi zelo zanimiv. Moji kolegi, ki so bili dan pred našo tekmo na smuku v Bormiu, so mi rekli, da jih je naša tekma bolj navdušila. Enostavno vidiš več neposrednih obračunov, primerjav, vse je bolj intenzivno in gledalcu hitro jasno.
Tudi pogoji so nam šli na roko – vreme, proga, vse je bilo na visoki ravni. Vedel sem, da bo veliko ljudi, že mojih navijačev je bilo ogromno, zaradi domačih adutov pa tudi Italijanov. Vzdušje je bilo res noro. Mislim, da je bila to odlična reklama za naš šport.
Izjemen obisk tekme v paralelnem veleslalomu
Vodja panoge za deskanje pri SZS Matevž Petek je v pogovoru za STA dejal, da mu je predstavnik FIS januarja na Rogli zagotovil, da alpsko deskanje ostaja del olimpijskega programa, čeprav naj bi bila uradna odločitev sprejeta šele junija. Kakšne informacije imate vi kot tekmovalec? In če se že razmišlja o spremembah – zakaj po vašem mnenju raje ne uvedejo še mešanih dvojic, kar je v zadnjih letih postal precej izrazit trend v olimpijskih športih?
Se strinjam. Na ta način se število udeležencev iger sploh ne bi povečalo, saj smo športniki tako ali tako že tam. Dodatna tekma v tem smislu ne bi ničesar spremenila, zato mi je iskreno žalostno, da se o tem sploh moramo pogovarjati.
Olimpijske igre so vedno predstavljale določene vrednote in včasih imam občutek, da jih s takšnim načinom razmišljanja počasi izgubljamo. Težko razumem tudi ideje o vključevanju disciplin, kot sta ciklokros ali odbojka na mivki na zimskih igrah. Zdi se mi, da se s tem briše identiteta zimskih olimpijskih iger. Ne vem, ali ima to res smisel.
Po drugi strani pa na olimpijskih igrah ni tekmovalk v nordijski kombinaciji, kar je izrazito diskriminatorno.
Res je, hkrati pa se toliko govori o zagotavljanju enakosti spolov. Včasih se zdi vse skupaj že skoraj smešno in imam občutek, da olimpijske igre s takšnimi potezami izgubljajo del svoje vrednosti. Če bomo športe, ki so morda manj gledani, preprosto umikali in jih nadomeščali z nečim drugim samo zato, ker je bolj popularno … ne vem, govori se celo o tekmovanju v video igrah, ker so pač popularne … potem se človek res vpraša, kam vse to vodi.
V ozadju sta očitno politika in denar. Športniki pa smo vedno predstavljali neke druge vrednote – predanost, spoštovanje, trud, fair play. Upam, da bo olimpijsko gibanje te stvari znalo ohraniti, ker so prav to temelji, zaradi katerih imajo igre še vedno poseben pomen.
Kaj bi morebitna ukinitev deskanja kot olimpijske panoge pomenila za vas?
Če bi prišlo do takšne spremembe, bi se verjetno spremenilo zelo veliko stvari, tudi na finančnem področju. To bi za seboj potegnilo marsikaj – tudi svetovni pokal bi verjetno izgledal precej drugače, velike reprezentance pa bi morale prilagoditi način financiranja. Težko je napovedovati, kaj vse bi to pomenilo.
Po drugi strani pa imamo vedno več tekem svetovnega pokala, kar kaže, da se šport še naprej razvija. Mladih je še vedno dovolj, a žal ne pri nas.
Ponavljam, res je škoda, da se sploh moramo pogovarjati o tem, ali šport ostaja del olimpijskega programa. Vemo, da se šport, ko enkrat izpade iz olimpijskih iger, zelo težko vrne in počasi zdrsne v pozabo.
Sam imam enake informacije kot vi – da naj bi odločitev padla junija. Verjamem, da bo pozitivna. Mislim, da smo tudi z olimpijsko tekmo dokazali, da je naš šport atraktiven in da si zasluži svoje mesto.
V naši alpski deskarski reprezentanci ste s 35 leti najmlajši. Zakaj pri nas ni podmladka?
Ker se je pri nas dolgo vlagalo predvsem v starejše. Imeli smo sicer tudi mlajšo skupino – Črta Ikovica, Saro Goltez, Jerneja Glavana in Gala Leskovarja – fantje in dekleta so se res trudili, a sistem ni bil postavljen pravilno. Ne morejo mladi trenirati zato, da bi s svojim programom financirali svetovni pokal. Oni bi morali imeti svoj razvojni program, se kaliti na tekmah nižjega ranga, ne pa nositi breme sistema, ki je namenjen članski ravni.
To je bilo po mojem mnenju zgrešeno in prav zato jih je veliko odnehalo. Tudi Jure Hafner in Jernej Demšar sta bila na nek način žrtvi takšnega sistema. Tudi zato sem se odločil, da grem svojo pot. Z očetom sva šla na svoje, trenirala sva v okviru finančnih možnosti in mislim, da sva kljub temu prišla zelo daleč.
Včasih so me malo v šali zbadali, da sva "vikend tekmovalca", ker za kaj več ni bilo niti časa niti denarja – oče je ob tem še hodil v službo. A na dolgi rok se je pokazalo, da je bila to prava odločitev. Je pa res, da si vsak tega ne more privoščiti. Nima vsak staršev, ki bi lahko nosili takšno breme.
Zato mislim, da mora biti program za otroke ločen od svetovnega pokala. Mladi ne morejo financirati članskega športa, to je preprosto predrago.
Kaj se bo spremenilo glede financ zdaj, ko slovensko deskanje prvič po Sočiju 2014 nima olimpijske medalje? Žan Košir je po tekmi dejal, da "brez nje (olimpijske medalje, op. a.) smo gotovi."
Verjetno se bo spremenilo marsikaj. Denarja bo precej manj in s tem športom se bodo najbrž lahko ukvarjali le še tisti, ki si tega res najbolj želijo in ki si bodo z rezultati to lahko privoščili.
Tudi sam bi si seveda želel imeti okoli sebe štiri zaposlene ljudi in spati v najboljših hotelih, ampak se zavedam, da moji rezultati tega ne dopuščajo in da nisem ne Dončić ne Pogačar, da bi si lahko privoščil takšen način delovanja. Ne moremo živeti v luksuznih hotelih in leteti z zasebnimi letali. Smo drug šport, z drugačnimi okvirji, in tega se moramo zavedati.
Košir je takoj po tekmi med drugim omenil, da je živel v razmerah, nevrednih za dobitnika treh olimpijskih medalj, na kratko v "hlevu". Kakšna je zgodba okoli nastanitev?
Vsi smo imeli možnost bivanja v hotelih v Livignu, ki so tvorili olimpijsko vas, a ker je bilo prostora premalo, so bili nekateri nastanjeni tudi na drugih lokacijah.
Sam sem se odločil za olimpijsko vas, ker je bilo z vidika logistike vse precej lažje – predvsem prevozi in organizacija dneva. Nekateri pa so se odločili drugače, kar je povsem legitimno. Žan si je to namestitev izbral sam. Če nekdo temu reče hlev, ki stane tri do pet tisoč evrov na teden … Potem je to pač njegova odločitev.
Deskarske tekme so potekale v Livignu.
Zaključiva s pogledom v prihodnost. Kako gledate na prihodnost zimskega športa v Sloveniji? Razen v smučarskih skokih in vašega 4. mesta na letošnjih igrah ni bilo pretiranih uspehov?
Žalostno je, da zanimanje za zimske športe upada, pa to ni težava samo pri nas, s podobnimi izzivi se sooča večina držav. Zime so vse bolj zelene, zimski športi pa postajajo vse bolj luksuzni. Če se danes 14-letnik odloči, da bo treniral smučanje, si res težko predstavljam, kako si to povprečna slovenska družina lahko privošči.
Za resen razvoj je skoraj nujno iti na priprave na južno poloblo, kar pomeni ogromne stroške, če želiš sploh razmišljati o konkurenčnosti. Dan na snegu je postal preprosto predrag. Velika težava je tudi to, da nimamo več malih smučišč, kjer bi otroci lahko trenirali po pouku in kjer bi se ustvarjala baza, kot se je nekoč.
Ta trend se je po mojem mnenju zgodil prehitro in še vedno upam, da se lahko obrne. Mislim, da je zimski šport med Slovenci še vedno globoko zasidran in da smo na tem področju še vedno lahko nekaj posebnega.
Preberite še:
