Sobota, 3. 12. 2016, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sportalov sobotni intervju
Filip Flisar: Športnik, ne pa zabavljač in ambasador brkov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,73
2
Nekoč najbolj znani slovenski brkač na smučeh, zdaj tudi bradač Filip Flisar na pragu nove sezone v smučarskem krosu o medijski pojavnosti, pripravah, hujšanju, izzivih, lokalpatriotizmu in meji, do katere se je pripravljen "prodati" pokroviteljem.
Nekdanji alpski smučar Filip Flisar se bo prihodnji teden podal v že svojo deveto sezono v smučarskem krosu. Po osvojenem kristalnem globusu (2011/12), petih posamičnih zmagah in zlati kolajni na svetovnem prvenstvu 2015 je prepričan, da še ni rekel zadnje besede. To bo skušal dokazati v novi zimi, čeprav osrednji cilj 29-letnega Mariborčana ostajajo zimske olimpijske igre 2018 v Pjongčangu.
"Sobotni intervju s Filipom Flisarjem? Oh, to bo pa zagotovo kaj smešnega," se je glasil eden od redakcijskih odzivov na pripravo na intervju. Priponka zabavljača vam verjetno ni tuja. Je moteča?
Ne. Sem pristen. Ne maram prisilnega humorja. Če bi zavestno sejal šale, bi se znašel v moralnem precepu. Tudi pred intervjujem nisem nikoli živčen, saj ne razmišljam o tem, kakšno predstavo moram uprizoriti. Zame so ključni športni rezultati. Če jih ne bi bilo, najbrž tudi za medije ne bi bil zanimiv.
Kakšen pa je vaš drugi obraz, ko ste jezni in razočarani ob neuspehih ali pa živčni ob pripravah?
Kdor misli, da sem ves čas nasmejan, se zelo moti. Sem človek z zelo izrazitimi čustvi, ki jih znam izražati, obenem pa sem zvest delovnim navadam. Ko se dela, se pač dela. Takrat ni časa za šale. Je pa človek lahko obenem sproščen in resen. Kdor je ob meni, ve, kako profesionalen sem. Vestno vodim statistiko vsakega treninga. Znam tudi koga zavrniti, povzdigniti glas …
Prav v času rezultatskega vzpona ste svojo pojavnost krepili s humorjem in znamenitimi brki. Bi bila vaša zgodba drugačna, če omenjenih elementov ne bi bilo?
Prav gotovo. V medijskem svetu je preboj veliko lažji, če imaš na sebi nekaj prepoznavnega. Če si karizmatičen. Izjema, ki potrjuje pravilo, je motokrosist Tim Gajser. O njem se je veliko pisalo predvsem zaradi rezultatske stabilnosti in niza zmag. V pretekli sezoni je bil res neverjeten. Preostali potrebujemo tudi dodatno zgodbo. Priznam, da o tem bolj razmišljam zdaj, ko me ljudje že poznajo in sem general po bitki, medtem ko pred leti o tej sferi nisem prav veliko vedel. Tudi ustreznih svetovalcev ni bilo ob meni. Kot kaže, sem imel srečo, da sem si pustil rasti brke. Tako, povsem za šalo.
Pravzaprav je bila to kar vaša blagovna znamka …
Ko sem začutil, da sem postal prepoznaven po brkih, sem to seveda skušal izkoristiti. Lani sem tako trgu ponudil posebne voske za brke. No, kot vidite imam zdaj tudi brado, zato že pripravljam vosek za oblikovanje brade. Vse lepo in prav, a nisem zabavljač in ambasador slovenskih brkov. V prvi vrsti sem športnik, smučar prostega sloga.
V svoji karieri se je desetkrat zavihtel na stopničke za zmagovalce svetovnega pokala.
Prav prek Filipa Flisarja je Slovenija začela podrobneje spoznavati smučarski kros. Ste ga približali ljudem?
Slovenski pogled na šport je zelo konservativen, zato ob mladih športih marsikdo rad zamahne z roko. Moja ključna naloga je bila dokazati, da gre za zelo resen šport. Menim, da sem bil pri tem kar uspešen. Nekomu je všeč tenis, nekomu nogomet. Tako je tudi s smučarskim krosom. Ali ti je všeč ali pa ne. Zanimivo je, da sem marsikoga prepričal šele v trenutku, ko sem nastopil na uradnem smukaškem treningu v Lake Louisu in se s slovenskimi fanti uspešno meril na tekmah južnoameriškega pokala v Čilu. Takrat je marsikdo spoznal, da nimam le brkov, temveč znam tudi smučati.
Kaj ste počeli od zadnje tekme do danes?
Na snegu sem bil relativno malo. Vsega 25 dni. Ocenjujem, da zaradi izkušenj in prevoženih smučarskih kilometrov ne potrebujem 50 snežnih dni. Pri tem je kakovost občutno pomembnejša kot kvantiteta. Veliko sem se posvečal kondicijskim pripravam, saj sem v osrednjem delu vadil dvakrat dnevno. Posvečal sem se tudi razvoju opreme in dresa, delovnemu ritmu pa sem svežino znova dodal z udejstvovanjem v BMX-kolesarstvu.
Zdi se, da se v novo sezono podajate nekoliko lažji?
Prva tekma nove sezone ga čaka 9. 12. v Val Thorensu.
S kondicijskim trenerjem Bojanom Strugerjem sva se načrtno lotila preoblikovanja telesa z željo po večji eksplozivnosti. V pol leta sem izgubil 5,5 kilograma "špeha" in le 400 gramov mišic.
Smučarski kros se spreminja …
Da, vedno bolj pomembne so malenkosti. Šport ni več tako grob kot pred leti, ko so se štiri "teleta" zapodila na progo, zmagal pa je tisti, ki je preživel na smučeh. Vedno bolj pomembna je natančnost. Tudi trend konstitucije tekmovalcev je drugačen. Podobna je zgodba pri alpskem smučanju. Oprema je zelo napredovala. Naloga smučarja je, da daje smučem prave signale.
Dotaknili ste se smuči … Potem ko se je Elan spomladi odrekel skakalnim smučem, (p)ostajate glavni ambasador slovenskega proizvajalca. Kaj vam ponujajo v Begunjah?
Bil sem med prvimi smučarji prostega sloga na Elanovih smučeh. Zdaj je v našem športu skoraj vse zeleno. Kot bi smučali po solati. Všeč mi je, da pri Elanu vlagajo v kros in v njem vidijo potencial. Kot smučar sem zadovoljen s podporo. Ob odzivnosti mi največ pomeni, da imam ob sebi serviserja Tomaža Trdino.
Številne športnike v pripravah pokoplje rutina. Na kakšen način ohranjate svežino pri svojem delu ter si prizadevate za spremembe in napredek?
Strinjam se, da je rutina za športnike lahko zelo nevarna. Na srečo sem že po naravi človek, ki ljubi novosti in eksperimente. Še v restavraciji zelo redko dvakrat naročim enako jed. Podobno je v športu, na katerega sem v zadnjih letih začel gledati z drugačnimi očmi. Nehal sem se obremenjevati izključno z rezultati. Uživam v dobrem delu in odličnem vzdušju z ekipo na treningih ter tekmah. Rezultati pa … Bodo že prišli.
Ni pa skrivnost, da po naslovu svetovnega prvaka in malem kristalnem globusu za zmago v svetovnem pokalu manjka le še nekaj …
Olimpijske igre me ženejo. To je največja motivacija. Ne skrivam tega, da želim olimpijsko kolajno. To bi bila češnja na torti.
Opišite, za kako velik cilj gre. Sanjate o Pjongčangu? Imate začrtan vsak dan do olimpijskega nastopa?
Da, jasno imam razdelano pot do ZOI 2018. Drugače pač ne gre. Ne morem brezbrižno na letalo v upanju, da mi bo tamkajšnja proga ustrezala. Vem, kakšna je konfiguracija terena. S to mislijo sem opravljal tudi kondicijske priprave.
Kaj pa Soči 2014? Še kdaj premlevate tisto tekmo, na kateri ste bili na dobri poti k odličju, a nato padli in se poškodovali?
S tem se ne obremenjujem. V Rusijo nisem odpotoval po osmo ali deseto mesto. Moj cilj je bila zmaga. Takšen pristop prinaša tveganje. Z 99-odstotnim smučanjem si lahko osmi, s 100-odstotnim pristopom pa lahko zmagaš, a je tudi verjetnost napake večja. Tako je pač bilo. Časa ne morem zavrteti nazaj. Gremo naprej.
Na olimpijskih igrah ima največ neporavnanih računov.
Kakšen je odnos s Smučarsko zvezo Slovenije?
Z leti sem spoznal, da je v žepu bolje imeti kakšen evro manj, če ti to prihrani stresne trenutke. Ne želim se prerekati. Sem realen. Imamo miren odnos, čeprav na finančni ravni stanje ni rožnato. Dobim nekaj sredstev in ob tem lahko delam tudi s svojimi pokrovitelji.
Delujete v mednarodni ekipi z Italijani in Američani ter sami skrbite za proračunsko malho. Kje si pri dogovarjanju s pokrovitelji postavljate mejo? Obstajajo izdelki, za katere lahko trdite, da jih ne bi nikoli oglaševali?
Ali si človek ali pa vlačuga. Strategijo dela s pokrovitelji imam jasno razvito. Eno od pravil je zvestoba. Če bo na moja vrata potrkal predstavnik podjetja, ki je konkurenčno mojemu pokrovitelju, ga bom zavrnil, tudi če mi bo ponudil za 50 odstotkov boljše pogoje. Poleg tega iščem pokrovitelje, s katerimi se lahko poistovetim. Ne morem na primer oglaševati prehranskih dodatkov, če tega nikoli v življenju ne bom dal v usta. Denar je tu povsem nepomemben.
Smučarja Boštjan Kline in Ilka Štuhec oglašujeta Pohorje. Vas niso povabili v to akcijo?
Ne.
"Proga za kros je moj drugi dom."
Ste lokalpatriot?
V prvi vrsti sem svetovljan. Rad hodim naokrog, spoznavam nove ljudi in kulture ter si ogledujem nove kraje. Vedno pa se rad vračam domov. Sem lokalpatriot. Rad imam Maribor in Pohorje. Sem odprt človek, ne bom se drl, da je Maribor najlepši, vse preostalo pa zaničevanja vredno. Rad imam vse, kar je dobro.
Kakšna pa je v vaših očeh Ljubljana?
Nora! Navdušen sem nad njenim razvojem. Lahko je vzor marsikateremu mestu.
Kaj pa nogometna mrzlica ter rivalstvo med Mariborom in Olimpijo?
Seveda navijam za naše, za NK Maribor, a nogomet in moj klub zame nista religija. Od nogometnega vzhičenja me ne bo pobralo, brez skrbi.
Vrniva se na sneg. Nova sezona trka na vrata. Ste že vznemirjeni?
Da, čutim tisto pozitivno vznemirjenje, vem pa, da bo začetek zelo naporen.
Vrhunec sezone bo svetovno prvenstvo v Sierra Nevadi.
Tega se neizmerno veselim. Skrbi me le pozen termin, saj me je strah, da bi lahko Špancem sredi marca ponagajale vremenske razmere. Sicer pa … Španija, sproščeni ljudje … To je prvenstvo zame.
Nastopili boste v vlogi branilca naslova svetovnega prvaka. Zlato kolajno ste lani osvojili v Kreischbergu. Je bila to tekma vašega življenja?
Zvečer si večkrat zavrtim kakšno sproščujočo glasbo in v postelji razmišljam o tem, kako bi se lahko odvila kakšna tekma. Sanjarim o srečnih scenarijih, o zmagah, slavjih … Te predstave so vedno fantazijske, a razplet tiste tekme je bil v resnici lepši od katerekoli predstave. Vse se je izšlo. V tisti sezoni je šlo sprva narobe skorajda vse, kar lahko gre. Še dva tedna pred tekmo sem bil povsem razstavljen. Po glavi so švigale negativne misli, a stisnil sem zobe ter pred prijatelji in številnimi navijači postal svetovni prvak. Nato pa … Veselica! Res je, to je bila tekma mojega življenja.
2