Domen Prevc po zlati medalji v Predazzu: Ko sem bil majhen, si nisem upal sanjati o tem

Rezultat tekme mešanih ekip na srednji skakalnici na olimpijskih igrah v Predazzu je bil za Domna Prevca izpolnitev velike želje. Okoli vratu si je v družbi Nike Vodan, Anžeta Laniška in sestre Nike Prevc nadel zlato odličje.

Slovenska četverica je bila suverena in skočila do zlata pred številnimi slovenskimi navijači.

Domen je občutek teže medalje okoli vratu opisal z besedami: "Kako se človek počuti, ko da zlato medaljo okoli vratu? Ko sem bil majhen, si niti sanjati nisem upal, da jo bom osvojil. Verjel sem, da bom prej dosegel vse druge v svoji karieri. Ko daš to kljukico, si potrdiš, da je vredno sanjati, garati vsa ta leta, tudi če sam ne zaupaš več toliko. Treba je dati vse od sebe, potem je to tisto zadovoljstvo, ko se ti stvari izidejo, kot so se danes. To je res nekaj posebnega."

Družinska olimpijska pika na i, ki bo šla v zgodovino

Z zlatom je Domen poskrbel za družinsko zgodbo, kakršne v zimskem športu ne poznamo: medalje imajo Peter, Cene, Nika, zdaj pa tudi on. Priznava, da takšne stvari dojame z zamikom: "Še ta pika na i, poleg tega, da je to ena zadnjih večjih stvari, ki mi je manjkala. Vse skupaj je kot vrtiljak. Prišel je okoli, mogoče tega zdaj še ne vem, se ne zavedam, ampak bo posebno, ko se bom."

S sestro Niko sta na teh olimpijskih igrah obogatila bero medalj družine Prevc. Foto: Guliverimage

Ko je beseda nanesla na to, da so Prevčevi edina družina, iz katere so kar štirje otroci osvojili medaljo na zimskih olimpijskih igrah, prav tako še ni znal ubesediti tega zgodovinskega uspeha. Šele čas bo pokazal pomen dosežka: "Priznam, da je to zdaj kljukica. Čez nekaj let bo ekstrapomembno, ker bo šlo v zgodovino. Tak sem, da moram stvari premleti, da pridejo dosežki za menoj. Ko grem zvečer v posteljo, se začnejo stvari sidrati v meni. Morda bo takrat prišlo na plan in bom imel bolj pameten odgovor."

"Tresel sem se pol ure. V glavi sem imel, da mi ne sme spodleteti."

Tekma mešanih ekip je posebna tudi zato, ker je pritisk drugačen. Skakalka oziroma skakalec ni sam, na koncu pa se ti zdi, da na ramenih nosiš še breme treh ljudi. Domen je skakal v zadnji skupini in pri zadnjem skoku se mu je v glavi vrtel le en stavek: varno moram pristati.

Čutil je ogromno odgovornost do sestre Nike. Foto: Guliverimage

"Pravzaprav je imela Nika Vodan zelo zahtevno nalogo in s prvim skokom opravila z odliko. Sam sem pri zadnjem skoku v zraku vedel, da je dobro. V glavi sem imel le to, da moram še varno pristati. Anže je priletel vame. Tresel sem se že pol ure pred skokom. Po glavi mi je rojilo tisto od včeraj, da imam sestro v ekipi in da mi ne sme spodleteti. Rekel sem si, da je razlika velika, en padec pa jo lahko hitro pokvari. Vse ti gre po glavi. Vrti se ti, vroče je, treseš se, potem moraš pa še skočiti. To, da sva bila z Anžetom prvi in drugi med fanti, je res najlepša popotnica za veliko skakalnico."

Pri zlatem orlu je bilo lažje kot pri zlati medalji, kljukice dela kot po tekočem traku

V tej zgodbi ima pomembno vlogo tudi Nika Prevc – ne le kot sestra, ampak kot športnica, zaradi katere je čutil dodatno odgovornost: "Vsi so opravili svoje, pokazali najboljše skoke. Zadnji si, vse je na tebi. Moraš dati košček v mozaiku. Mislim, da je bilo osvojiti zlatega orla veliko lažje kot to. Čutiš odgovornost do ekipe. Vesel sem, da smo opravili, kot je treba. Zelo sem vesel, da je Nika izpustila trening, da se ni zakvačkala oz. po njeno zaklekljala in da ji je uspelo prikazati res fantastične skoke, da je še mene vzdignila. Rekel sem si, samo še svoje opraviš."

Za Domnom je sanjska sezona, v kateri je osvojil zlatega orla na novoletni turneji, postal svetovni prvak v poletih, zdaj ima še zlato medaljo na olimpijskih igrah, hkrati pa je tik pred tem, da osvoji še veliki kristalni globus, ki ga na koncu sezone prejme najboljši v svetovnem pokalu.

Smučke? "Ne izpustim jih več iz rok."

Domen se je v pogovoru dotaknil tudi zapleta, ki se ga navijači še dobro spomnijo. Na ekipni tekmi na svetovnem prvenstvu v poletih v Oberstdorfu so mu smuči ušle po letalnici. Tokrat ni bilo dileme, kje so. Ves čas jih je imel na očeh.

"Smučke sem kar s seboj nosil ves čas. Po Oberstdorfu jih ne izpustim več kar tako iz rok."

"Smučke sem kar s seboj nosil ves čas. Po Oberstdorfu jih ne izpustim več kar tako iz rok. Tudi v ogrevalno kabino jih nesem, da ne bi izginile," se je zasmejal.

Mravljinci ob Zdravljici in olajšanje, da je mala skakalnica za njimi

Predazzo je bil v torek slovensko obarvan. Slovenske zastave so plapolale v znak uspeha slovenske štiriperesne deteljice, v izteku skakalnice pa je bilo mogoče slišati slovenske navijaške parole, ki so naježile kožo našim junakom.

Navijaška norišnica v Predazzu Foto: Reuters

"Noro, toliko Slovencev. Vesel sem, da je toliko ljudi prišlo gledat tekmo. Imamo srečo, da so olimpijske igre blizu. Do mene je prišla informacija, da vstopnice ni bilo mogoče kar tako dobiti. Moral si jo prej rezervirati. Da so ljudje tako ponosni, zvesti, pridejo sem navijat, počakajo do konca in pojejo Zdravljico ... Sploh ko vidiš vse te zastave in slišiš petje Zdravljice, ti gredo mravljinci po rokah."

Po medalji je za Domna sledil še en velik bonus. Predvsem s psihološkega vidika. Opravil je s skoki na srednji napravi, ki mu ni dala tistega zadoščenja v zraku, ki ga vselej išče: "Takoj druga stvar za medaljo je to. Vesel sem, da je tega konec, da lahko spet zadiham ter začnem uživati in čutiti pritisk pod smučmi. Da ne tavam tam v radiusu, na mizi in v zraku. Na veliki skakalnici bom lažje zadihal."