Tina Maue z velikim globusom

Tina Maze je v pravkar končani smučarski sezoni postala svetovna prvakinja v superveleslalomu, podprvakinja v veleslalomu in superkombinaciji, v svetovnem pokalu pa osvojila mala kristalna globusa v veleslalomu in superveleslalomu ter sezono sklenila kot druga slalomistka in smukačica zime. Vse to so dosežki, ki imajo izjemen pomen tako ob drobitvi in ocenjevanju na mikroravni kot tudi pri celostni sliki in poudarjanju dejstva, da ji je vse to uspelo v eni sami sezoni. A malih globusov in kolajn vseh barv se je slovensko smučanje, resda z večjimi presledki in vključitvijo večjega števila smučarjev, v preteklosti že veselilo. Še nikoli do 17. marca 2013 pa se v slovenski lasti ni znašel veliki kristalni globus, tista najbolj cenjena smučarska nagrada, ki v svojih kristalih odseva vsestranskost in celoletno stabilnost.

Toda če so zmagovalci skupnih seštevkov svetovnega pokala v preteklosti pogosto iskali niše in do odločilne prednosti pred zasledovalci prihajali z dominantnostjo v dveh disciplinah, v preostalih pa marljivo kopičili točke ali jih celo izpuščali ter tako lovili sapo, pa je Tina Maze letos dojemanje vrednosti skupnega seštevka dvignila na novo in doslej nepojmljivo raven. Navsezadnje ni manjkalo prav veliko, da bi sezono sklenila z vsemi dosegljivimi globusi. Temelj največjega uspeha v zgodovini slovenskega alpskega smučanja je prva zvezdnica svetovnega pokala res postavila v veleslalomu, kjer je spremembo pravil obrnila sebi v prid in s pridom izkoristila tako neizmeren tehnični občutek kot izjemno fizično moč, toda vrhunska je bila tudi v boju s slalomskimi količki, dokončno je zaživela v superveleslalomu, kjer je dočakala tudi tako želeno zmago, v smuku je odstranila še zadnje ovire, ki so ji onemogočale boj za sam vrh, posledično pa je bila nepremagljiva še v superkombinaciji. V takšnem slogu do zdaj velikega globusa ni osvojil še nihče.

Lahko bi se končalo drugače

In kdo pravzaprav je nova najboljša smučarka na svetu? Pravi odgovor pozna le peščica ljudi, saj je bila Tina dokaj uspešna pri postavljanju mej, do katerih pušča javnost. Slednja jo tako pozna predvsem kot vrhunsko smučarko, torej po izjemnosti na njenem osnovnem delovnem področju. Dokaj dobro pa pozna tudi zahtevno pot do te izjemnosti in prav ta pot ima močno sporočilno vrednost, svojevrsten nauk in vodilo novim rodovom. "Da, Slovenija je majhna. To je res. A v športu mi gre poudarjanje te majhnosti pogosto v nos. Upam, da sem s svojim smučanjem dokazala, da lahko tudi ljudje iz manjših okolij in držav premagajo vse. Morda je to pravi korak," ob svojem največjem uspehu v karieri razmišlja danes 29-letna Črnjanka, ki se je prav v domačem kraju prvič spoznala s čari alpskega smučanja.

Smučati je začela pri treh letih, kmalu pa postala obetavna cicibanka v SK Črna. Sledila so leta napredovanja in vzpenjanja po starostnih kategorijah s stalnim razkazovanjem razkošnega talenta, ki je kar klical po pravilni usmeritvi. Trenerji, ki so delali z njo, danes odkrito priznavajo, da se je že tedaj rada primerjala s starejšimi ali celo fanti, zato ne čudi, da se je že kot mlada dokazovala tudi na članskih tekmovanjih. Krst v svetovnem pokalu je, tako kot mnoge Slovenke, doživela v domačem Mariboru, in sicer drugega januarja leta 1999, ko je nastopila na kar dveh tekmah v enem dnevu, že 28. oktobra naslednje leto pa se je na ledeniku Rettenbach veselila tudi prvih točk. Jasno, v veleslalomu, ki je pravzaprav vselej veljal za njeno paradno disciplino, panogo, v kateri se je lahko najbolj slikovito in učinkovito smučarsko izražala in iskala pot k popolnosti ter disciplini, h kateri se je vedno zatekala v kriznih trenutkih. Prav zato ne čudi, da so tudi njene prve stopničke povezane prav z bazično disciplino alpskega smučanja. Kot osemnajstletnica je 4. januarja leta 2002 na Pohorju zaostala le za Sonjo Nef in malo zatem debitirala tudi na zimskih olimpijskih igrah v ZDA, še istega leta, a že v tekmovalni sezoni 2002/03, pa je v velikem slogu prišla tudi do prve zmage. V Söldnu je prvič v karieri stopila na najvišjo stopničko tekme svetovnega pokala, posebnost tiste preizkušnje pa je bila, da so tedaj časomerilci identičen čas namerili tudi Norvežanki Andrine Flemmen in Avstrijki Nicole Hosp. Tedaj je bilo jasno, da je rod vražjih Slovenk, ki je postopoma usihal, dobil več kot dostojno naslednico. A pot do permanentne vrhunskosti in želene stabilnosti je bila vendarle še zelo dolga.

Tina je začela v svoj smučarski repertoar vključevati tudi preostale discipline, sprva slalom, nato pa predvsem superveleslalom in tudi smuk. V polnem sijaju je zablestela predvsem v sezoni 2004/05, ko se je kar petkrat zavihtela na oder za zmagovalke, a na koncu vendarle ostala brez želene kolajne na velikem tekmovanju ali v svetovnem pokalu. Dolgo je veljala celo za pravo osmoljenko velikih tekmovanj, kar je bila hiba, ki jo je prenesla še iz mladinske konkurence. Smučarski strokovnjaki so ji sicer drug za drugim priznavali izjemno nadarjenost in kakovost, a družno ocenjevali, da potencial ni primerno izkoriščen. Nadaljnji razvoj so zatorej spremljala številna nihanja, ki so bila v veliki meri posledica nezaupanja v nestanoviten trenerski kader. Do konca sezone 2007/08 je sicer zbrala kar šest zmag, med drugim tudi zgodovinsko v smuku, a prav tedaj se je znašla tudi na velikem razpotju. Poleti leta 2008 ni bil izključen niti predčasen konec kariere. Na sceno je tedaj stopil Andrea Massi, do tedaj trener za kondicijsko pripravo slovenskih smučark, ki je ob novi trenerski prevetritvi postal nezaželen. Prav Italijan je Mazejevo, ki je zamenjala opremljevalca smuči, prepričal o smiselnosti oblikovanja samostojne ekipe, ki bi delovala ločeno od reprezentance.

Klofuta za streznitev, nato pa …

"Kar je bilo, je bilo. O tem ne razmišljam. Začenja se novo obdobje. To je nova zgodba," je oktobra leta 2008 v Söldnu, na pragu nove zime, ob tedaj dokaj skromni medijski pozornosti razmišljala Tina. Bilo bi prelepo, da bi zgodba že tedaj dobila popoln rezultatski preobrat. Namesto želene pozitivne povratne informacije je bila na ledeniku deležna boleče rezultatske zaušnice, saj je ostala brez rezultata. Posledično se je na štartu naslednje tekme, v Aspnu, pojavila s štartno številko 46. Takratno deseto mesto je imelo pridih zmage. A tudi prave zmage so kmalu prišle. Desetega januarja leta 2009 je na veleslalomu za Zlato lisico v Mariboru znova ugnala vse po vrsti. "Vedela sem, da lahko ob trdem delu v sebi znova najdem moč za vrhunske rezultate. Sebi sem zaupala in verjela, da se lahko nekega dne vrnem na najvišjo stopničko. Zmaga je sladka, saj smo Andrej Perovšek, Andrea Massi in jaz dokazali, da smo dobro delali, in na ta način zaprli usta tistim, ki so bili včasih preglasni," je bila mariborskega podviga vesela povratnica v smučarsko elito.

Na svetovnem prvenstvu 2009 v Val d'Iseru je Mazejeva opravila še z enim urokom, tudi tokrat po dramatičnem zasuku, ki je bil zrel za podlogo kakšnega hollywoodskega filmskega hita. Po prvi veleslalomski vožnji je bila po težavah z očali šele petnajsta, nato pa uprizorila napad vseh napadov in se zavihtela na drugo mesto ter okrog vratu prejela svojo prvo kolajno na velikih tekmovanjih. "Morda je bila tista tekma še tisti zadnji signal, da zmorem," se tistih trenutkov danes spominja Tina, ki je nato vse od prelomnega Val d'Isera naprej delovala kot nezaustavljivi stroj. Brez kriznih trenutkov, slabe volje in menjav v ekipi, ki se je poimenovala team to aMaze, resda ni šlo. A krivulja je šla le še strmo navzgor. Srebrni snežinki iz Francije so sledile prve kolajne v svetovnem pokalu, na olimpijskih igrah v Vancouvru je bila dvakrat srebrna, na svetovnem prvenstvu leta 2011 v Garmisch Partenkirchnu pa je po srebru v superkombinaciji postala še svetovna prvakinja v veleslalomu. "Očitno je nekdo tam zgoraj uslišal moje prošnje. Veleslalom je bil vedno moja disciplina. Verjela sem vase in v svoje delo. Končno se je vse obrnilo meni v prid," je po tem, ko je prisluhnila Zdravljici in skočila Massiju v objem, dejala slovenska smučarka kraljica. Njen vzpon je bil meteorski tudi v svetovnem pokalu. Na stopničke se je začela redno uvrščati v vseh disciplinah, točkovna krivulja pa je zgolj naraščala. V sezoni 2009/10 je bila četrta v skupnem seštevku svetovnega pokala, leto zatem tretja, nato druga in … Da, prišel je tudi čas za skok na vrh.

Globus je "začutila" že pred letom

Prav ob podelitvi srebrne kolajne za drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala za sezono 2011/12 se je v glavi Tine Maze verjetno odvijal še zadnji premik, ki je bil potreben za naskok na sam vrh. Čeprav je tedaj v Schladmingu poskrbela za najboljšo individualno sezono v skupnem seštevku v zgodovini slovenskega smučanja, pa je bil izraz na njenem obrazu resen, zadržan, zamišljen … Danes priznava, da je sicer imela dovolj razlogov za veselje, a notranji glas jo je vendarle opozarjal, da to ni končni domet. To ji je bržčas prišepnil tudi Andrea Massi, ki je že v Schladmingu razglabljal o napadu na Vonnovo.

"Bila sem druga na svetu, a razočarana ob dejstvu, da v celotni sezoni nisem doživela tistega zadovoljstva, ki ga prinaša zmaga. Nisem pokazala, kako dobra sem. Letos je bila slika drugačna. Manjkal je zadnji korak. Težko je biti vseskozi povsem na vrhu, a pokazala sem, kaj imam v nogah," ob osvojitvi težko pričakovanega globusa razmišlja Mazejeva, ki pa v silni želji po popolnosti že razmišlja tudi o tem, kaj vse se še da storiti za napredek. "Največ rezerv vidim v slalomu. Tu tudi material še ni povsem stoodstoten. Te smuči so odlične, a zahtevajo popolnost. Kot smučarka je ne morem vedno doseči, zato potrebujem opremo, ki bo nekoliko manj zahtevna. Predvsem pa je pomembno, da ohranim to ekipo. Gre za izjemne ljudi, ki delajo zame. Kot kaže sem res rojena pod srečno zvezdo," se še pred dopustom z novimi delovnimi nalogami spogleduje prva dama svetovnega alpskega smučanja.