Milano Cortina 2026
Nika Prevc
Domen Prevc
Peter Prevc
Četrtek, 12. 2. 2026, 4.00
3 tedne, 2 dneva
Intervju Cene Prevc
Cene Prevc: Čudi me, da še nisem prejel grozilnega sporočila, ker kritiziram sestro Niko
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,32
Od našega poročevalca iz Predazza
Cene Prevc olimpijsko dogajanje v Predazzu spremlja kot strokovni komentator nacionalne televizije in se je v pogovoru za Sportal razgovoril o skakalnih zgodbah družine Prevc.
Družina Prevc je v Predazzu še enkrat pokazala, zakaj je v skokih posebna zgodba. Na istem prizorišču so se prepletli medalje, komentarji in družinsko "domače" vzdušje. Cene Prevc je zlato slovenske mešane ekipe spremljal kot strokovni komentator, po tekmi pa brez olepševanja govoril o sestri Niki – o njenem perfekcionizmu in o tem, zakaj jo v komentarjih pogosto tudi kritizira: "Čudi me, da še nisem prejel grozilnega sporočila." Ob tem se je dotaknil še posebnosti, kakršne v skokih ne poznamo: da imajo zdaj vsi štirje skakalni otroci v družini olimpijsko medaljo, najmlajša sestra Ema pa je skoke že zdavnaj odrezala z jasnim "ne" in raje izbrala balet.
Pred štirimi leti ste v Pekingu na lastni koži doživeli, kako je osvojiti olimpijsko medaljo – z moško ekipo ste bili srebrni. Zdaj ste zlato mešane ekipe na olimpijskih igrah v Predazzu spremljali v vlogi strokovnega komentatorja na slovenski nacionalni televiziji. Kako danes gledate na svojo olimpijsko medaljo?
Medaljo imam iz izumrle discipline na olimpijskih igrah (smeh, op. a.).
Kako ste doživljali uspeh Nike Vodan, Anžeta Laniška, Nike Prevc in Domna Prevca, ki so skočili do zlatega odličja?
Pa ne vem … toplo. Toplo. Na komentatorskem mestu sem bolj ali manj utihnil, da sem dal besedo komentatorju, ker bolj ali manj ni bilo več kaj strokovnega povedati. Tudi o tej strokovnosti bi lahko rekli kaj, ampak … Še najbližja beseda je veselje. Najbolj neverjetno mi je bilo videti Niko Vodan. Za moje pojme je naredila skoka, najboljša v zimi.
Poudarjate, da imamo zdaj vsi Prevci odličje z olimpijskih iger. Naredil sem jim kar težko nalogo, da so morali vse pobrati, in potem še na teh olimpijskih, da so vsaj eno zaokrožili, da smo si vsi štirje vsaj na eni točki podobni. Še toliko bolj sem vesel, da je Anžetu Lanišku uspelo to, na kar je čakal dolga leta.
Pri Anžetu je bil napredek očiten. Da se mu je uspelo pobrati po posamični preizkušnji, na kateri je bil vidno v krču, in nato odskakati vrhunsko, je velik kapital zanj.
Že tisti trenutek, ko je po drugem skoku stopil iz izteka, se je videla razlika med Laniškom izpred štirih let in danes. Tokrat je imel v glavi v tistih nekaj sekundah v izteku predelano, kaj je bilo tisto včeraj in kaj je njegova naloga za naprej. Zanj pravim, da od 15. leta naprej vsako leto napreduje tehnično, fizično in psihično.
Cene Prevc v družbi komentatorja slovenske nacionalne televizije Aleša Potočnika.
Kako pa so vam igrala čustva? Vseeno ste gledali brata in sestro, povrhu vsega pa morate še komentirati.
Mislim, da že dosti let spremljaš nas Prevce. Ta čustva pri nas niso ravno ekstremna. Vesel si, da jima uspeva, hkrati pa si še vedno v glavi z vsem ostalim, kar prihaja jutri, pojutrišnjem in prihodnja leta.
S komentiranjem ste si zgradili distanco, a ob zlati olimpijski kolajni ste se verjetno vseeno malo prepustili čustvom?
Mislim, da sem se ob drugem Domnovem skoku na srednji skakalnici najbolj na glas zadrl gledalcem v ušesa.
Na posamični tekmi deklet niste mogli ostati ravnodušni, ko je bila vaša sestra Nika po osvojenem srebru povsem čustvena – od razočaranja do veselja.
Dobesedno tako, kot smo jo videli. Osvojila je srebrno kolajno, sanje vsakega posameznika, in je jokala od žalosti. Enak primer se je zgodil ob njeni prvi osvojitvi velikega kristalnega globusa. V Vikersundu ga je zapečatila, zabetonirala – prvega v karieri. Že da je katerikoli globus, je nekaj neverjetnega, ona pa je takrat dobesedno …
Še vedno sem hvaležen Poloni Bertoncelj, ker ji je takrat rekla, naj se gre v garderobo umirit, in ko bo pripravljena, naj pride nazaj, ker potrebujejo izjavo zmagovalke sezone. Ona je bila takrat uničena, ker je imela prvič možnost poleteti čez 200 metrov in ji ni uspelo. Njo je to veliko bolj bolelo, kot pa se je veselila tiste svari, ki jo je osvojila.
Enako je bilo pred nekaj dnevi, ko je bil to njen izjemni dosežek, ona pa je videla dva slaba skoka. Res je neverjetno, kaj imamo v moji sestri. Dobesedno posameznico, ki s slabimi skoki skače na najboljša tri mesta.
Če gledate z vidika želje po tistih najboljših dosežkih, je ona v vaši družini najbolj ekstremna in kritična do sebe?
Bi rekel, da smo bili vsi, ona s trmo to malo bolj pokaže. Ena od tistih misli, karkoli ji boš rekel, ona bo v sebi še vedno strta, ker bi želela, da je bolje. Eno, kar sem ji lahko rekel, je, da bi bil pred desetimi leti jaz isti. V sobi bi se verjetno tolkel po glavi za zamujeno priložnost.
Ko pa zdaj pogledam deset let nazaj, se za vsako odločitev v tistih trenutkih sam sebi smejiš, da si se za tisto odločitev tako obremenjeval. Sčasoma, z leti, ko emšo raste, človek začne vse bolj ceniti, kljub temu da so kakšne priložnosti izgubljene. Začne se zavedati, da je življenje kratko. Ko je konec, je konec. Res je škoda časa za obremenjevanje. Bolje je vpiti in doživeti tisti trenutek, tisto, kar imaš, mogoče popraviti malenkosti, za katere veš, da ti lahko še koristijo. Kar ti ne more, pa je vseeno, če ostane v zgodovini.
Družina Prevc je res posebna v skakalnem svetu. Zdaj imate vsi štirje otroci, ki ste se ukvarjali s smučarskimi skoki, olimpijsko medaljo – prva družina s takšnim podvigom. Imate pa še najmlajšo sestro Emo. Je njo kdaj zamikalo, da bi skakala?
Nikoli. Pri njej je bilo veselje, ko si videl: "Evo, vsaj ena, ki zna razmišljati še o čem drugem." Vsak otrok je na eni točki tak, da je en teden astronavt, drugi teden slaščičar, tretji teden kuhar, peti teden rolkar, šesti teden kolesar, potem si že premisli in bi bil učitelj. Mislim, da ima vsak otrok obdobje, ko so mu všeč različne zadeve. Ko je naša najmlajša sestra v nekem kratkem obdobju zamenjala nekaj idej, je sledilo vprašanje: "Kaj pa skakalka?" Ne, skakalka pa ne! Ona je baletka.
Vrnimo se k mešani ekipni tekmi. Vas je presenetilo, da sta bila brat Domen in Anže na ekipni tekmi med posamezniki na prvem in drugem mestu – zlasti glede na dosežke na posamični tekmi?
Presenetilo ne, razveselilo pa. Drugi fantje niso bili na oko toliko slabši po kakovosti. Na mali napravi je kakovost pri moških šla tako daleč, da se tolčeš za majhne razlike v točkah. Kar na glas bom rekel, da se bomo morali zelo hitro vprašati, kako dolgo bodo male naprave še smiselne. Seveda bi bil na vseh prizoriščih velik izziv gradnja velike in še večje naprave, to bi bil finančno pogrom za smučarske skoke.
So pa fantje zelo skupaj, po kakovosti skoraj ni razlike. V nekaj metrih je 20 posameznikov, le trije so tisti, ki dobijo nagrado, na našo srečo na prvi tekmi štirje.
Pred odhodom na olimpijske igre se je govorilo o možnih šestih skakalnih medaljah na šestih tekmah. Zdaj ima Slovenija dve s treh tekem, kar je odličen dosežek, pred skakalkami in skakalci pa so še tri tekme. Kako sami gledate na ta podvig?
Že pred olimpijskimi igrami so bile realne možnosti, da se naši borijo za medaljo na vsaki posamezni tekmi, a šele, ko prideš sem, se zadeva izpelje. Najbolj sem ponavljal, da so vsi tekmovalci in tekmovalke toliko profesionalci, da bodo sami nase naložili zadosten pritisk. Naj zunanji opazovalci zgolj opazujejo in naj se zgodi, kar se mora zgoditi.
Po bratu Petru sta si tudi Domen in Nika že napolnila vitrino z lovorikami. Kako gledate na njune dosežke in kje potem sploh iskati izzive?
Domnu manjka še veliki kristalni globus … Za nobenega me ne skrbi. Oba bolj kot rezultate iščeta prave skoke, predvsem pa dolge skoke. Ko bo Mednarodna smučarska zveza omogočila, da se skakalnice še povečajo, bosta po mojem mnenju imela dovolj izzivov, idej in želja ter elana, da gonita dalje.
Cene verjame, da bodo slovenski skakalci in skakalke tudi na večji napravi pokazali svoje znanje.
Zdaj se karavana seli na veliko skakalnico, kjer je danes na sporedu prvi uradni trening. Kako nevarni bodo Slovenci po tem zlatu, sploh ker jim večje skakalnice praviloma bolj ustrezajo?
Začenši z dekleti: Katra (Komar) in Maja (Kovačič) se znata bolje odrezati. Za Niko Vodan samo upam, da to z mešane ekipne tekme pelje dalje, ker potem lahko upamo na še kaj več kot zgolj eno kolajno od nje.
Sestra Nika pa … gledalci me vedno že slišijo. Čudim se, da še nisem prejel grozilnega sporočila, da naj že neham kritizirati lastno sestro. Ampak ja, v tekmovalnih serijah še ni prikazala tega, kar pri njej najbolj občudujemo. V tem trenutku jo občudujem, kako daleč leti z manjšimi in večjimi napakami. Na večji napravi zna biti kljub napakam še bolj dominantna, zato se je že veselim.
Pri fantih pa enako. Imamo tri posameznike. Lanišek, če bo delal, kar je na ekipni tekmi, ni važno, ali je mala, velika, letalnica ... s takšnimi skoki je bil tudi zmagovalec na letalnici v Planici, ki mu daje največ izzivov. Za Domna in Timija pa vemo – večja je naprava, bolj zaživita. Kar smo videli, se lahko le izboljša. Domen se je s temi skoki toliko našel, da lahko samo še eksplodira.
