Ponedeljek, 23. 2. 2026, 16.42
2 meseca, 2 tedna
Tara Katarina Milić in njena pomoč
Tara Katarina Milić želi postati mentorica mladim športnikom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,81
Sama bi se za isto pot odločila še neštetokrat.
Tara Katarina Milić se je kot teniška igralka odločila za študij v ameriškem univerzitetnem sistemu. Danes s projektom TARA | College Sports Guidance mladim športnikom pomaga najti pravo univerzo v ZDA in jih vodi skozi celoten postopek, od prvega posvetovanja do končne odločitve.
Vse več je mladih, ki se odločijo za študij v ZDA, a ta odločitev ni lahka, sploh če ne veš, kaj te dejansko čaka. To pot je prehodila Tara Katarina Milić, hčerka nekdanjega slovenskega košarkarja Marka Milića. Prehodila jo je kot teniška igralka v ameriškem univerzitetnem sistemu, danes pa želi mladim športnikom skozi projekt TARA | College Sports Guidance pomagati, da jim bo lažje. Diplomantka biznisa na priznani univerzi Purdue prisega na osebni pristop, saj ima vsak športnik drugačne cilje, sposobnosti in prioritete. Nekdo želi maksimalno vlagati v športno kariero, drugi išče ravnovesje med akademskim in športnim razvojem, zato je še kako pomembno, katero univerzo izbereš.
Ideja o študiju v ZDA se je pri njej pojavila že zgodaj, saj prihaja iz športne družine, hkrati pa ji je bila vedno pomembna izobrazba. Ameriški sistem jo je navdušil prav zaradi možnosti, da je lahko združevala vrhunske pogoje za trening in kakovosten študij. Tara danes opozarja, da je proces izbire izjemno zahteven, saj ima samo prva NCAA divizija okoli 365 univerz, druga pa skoraj 300, zato je izbira lahko zelo zapletena. Prav zato želi mladim ponuditi svoje znanje, izkušnjo in jasno usmeritev, da bi lahko izkoristili pravo priložnost.
Vrniva se čisto na začetek. Kdo je Tara Katarina Milić? Kako se predstavite nekomu, ki vas vidi prvič, in kako mu razložite projekt, ki ga razvijate?
Sem nekdanja študentka in športnica v ameriškem univerzitetnem sistemu, diplomirala sem iz podjetništva na priznani univerzi Purdue, danes pa pomagam mladim športnikom, ki želijo iti po podobni poti.
Projekt, ki ga razvijam, je usmerjen v to, da mladim športnikom pomagam najti pravo univerzo v ZDA in jih vodim skozi celoten postopek – od prvega posvetovanja do končne odločitve. To temelji na personaliziranem pristopu, kar pomeni, da proces prilagodim vsakemu posamezniku glede na njegove cilje, sposobnosti in prioritete.
Nekateri športniki so močnejši posamezno, drugi v dvojicah ali ekipi; nekateri želijo v študentskih letih maksimalno vlagati v športno kariero, drugi dajejo večji poudarek akademskemu razvoju ali kombinaciji obojega. Prav zato vsakemu pomagam poiskati okolje, program in ekipo, kjer lahko najbolj napreduje in izkoristi svoj potencial.
Od kod ideja za študij v ZDA?
Ideja o študiju v ZDA se je pri meni pojavila zelo zgodaj, saj je šport že od nekdaj del mojega vsakdana. Prihajam iz športne družine, kjer sem odraščala ob spremljanju športa na najvišji ravni, hkrati pa sem vedno rada hodila v šolo in se posvečala tudi akademskemu razvoju.
Že ob koncu osnovne šole sem imela priložnost med turnejami po ameriških turnirjih vsako leto obiskovati univerze, predvsem na Floridi, kjer sem si ogledala treninge univerzitetnih ekip, spoznala igralke in trenerje ter od blizu videla, kako sistem deluje. Takrat zame pravzaprav ni bilo dvoma, da je to pot, po kateri želim iti.
Danes na to odločitev gledam kot na eno najlepših izkušenj svojega življenja – tako karierno kot osebnostno. Oditi v tujino pri 18 letih, pomeni stopiti iz cone udobja, razviti samostojnost, disciplino in odgovornost ter si odpreti vrata v svet priložnosti.
Kaj vam je bilo pri tej izkušnji najbolj všeč: športni del, študij, odnosi ali sam sistem?
Pravzaprav me je najbolj navdušilo to, da ameriški sistem združuje vse našteto. Ena sama institucija nudi športniku celostno okolje za napredek in razvoj na vseh področjih — univerza si namreč želi, da ti uspe tako akademsko kot športno, ker je tvoj uspeh tudi njihov uspeh. Zato te ne podpira le finančno, temveč tudi profesionalno, z vrhunskimi trenerji, strokovno ekipo, odlično infrastrukturo in jasno razvojno strategijo. To kot športnik zelo hitro začutiš, saj te obdajata spodbudno okolje in energija, ki te motivirata, da izkoristiš ves svoj potencial – športni, akademski in osebnostni. Hkrati me je presenetila širina možnosti, ki obstajajo. Vsak lahko najde okolje, ki mu najbolj ustreza – nekatere univerze zahtevajo vrhunski športni nivo in popolno predanost športu, druge so bolj akademsko usmerjene, tretje pa ponujajo idealen balans obojega. Prav ta raznolikost je ena največjih prednosti sistema, saj omogoča, da si vsak športnik najde pot, ki je najbolj skladna z njegovimi cilji in ambicijami.
Kdaj ste prvič začeli razmišljati, da bi lahko svojo izkušnjo prenesli naprej in z njo pomagali drugim, ter kaj je največja napaka, ki jo opažate pri poskusih odhoda v ZDA brez prave podpore ali informacij?
O tem sem začela razmišljati že med študijem, ko se je name obračalo veliko mladih športnikov, predvsem iz Slovenije, ki so želeli dobiti nasvet glede odhoda v ZDA. Proces iskanja prave univerze je zelo zapleten in pogosto nejasen, zato sem hitro ugotovila, da jim lahko s svojim poznavanjem ameriškega sistema in lastno izkušnjo ponudim konkretno, strukturirano in personalizirano pomoč. Če športnik v proces vstopi brez podpore in pravih informacij, se izpostavi velikemu tveganju, saj svojo prihodnost prepušča naključju. Prvo NCAA divizijo sestavlja približno 365 univerz, drugo pa skoraj 300. To je podobno, kot da bi z loterijskim listkom poskušal uganiti, katera od teh šol je prava zate. Brez strategije, raziskave in pravega pristopa je verjetnost optimalne izbire skoraj nična.
V zadnjih letih se je meja med univerzitetnim in profesionalnim športom močno zabrisala.
V zadnjih letih v ameriškem študentskem športu vidimo vedno več Evropejcev. Kako se je študentski šport v ZDA razvijal in profesionaliziral v zadnjem desetletju?
V zadnjih letih se je meja med univerzitetnim in profesionalnim športom močno zabrisala. Včasih je veljalo prepričanje, da univerzitetni športniki težko sanjajo o profesionalni karieri (čeprav so posamezniki, kot je Blaž Rola, dokazovali nasprotno), danes pa ameriške univerze aktivno privabljajo najboljše športnike z vsega sveta, saj jim na prehodu iz mladinske v člansko konkurenco ponujajo izjemne pogoje za razvoj in preboj na najvišjo raven. Športniki imajo poleg plačane šolnine zagotovljene profesionalne pogoje treninga, nastope na turnirjih in univerzitetnih tekmovanjih, športno opremo, oblačila in tudi do 20 potovanj letno, ob tem pa jim univerze nudijo tudi celostno strokovno podporo – od fizioterapevtov, športnih psihologov in nutricionistov do kondicijskih trenerjev in zdravstvenih ekip. Skupna vrednost teh ugodnosti lahko doseže do sto tisoč ameriških dolarjev na sezono za posameznega igralca, nova pravila pa omogočajo tudi dodatna izplačila, ki jih lahko športniki po zaključku študija uporabijo kot podporo pri prehodu v profesionalno kariero. Da univerzitetni šport postaja vse bolj primerljiv s profesionalnim, potrjuje tudi zadnji Australian Open, kjer je v glavnem žrebu nastopilo kar 34 igralcev z univerzitetnim ozadjem, 18 pa se jih je uvrstilo v drugi krog.
Tara Katarina Milić v družbi svojega očeta Marka Milića.
Kaj bi za konec sporočili mladim športnikom in njihovim staršem?
Sama bi se za isto pot odločila še neštetokrat. To so bila ena najlepših let mojega življenja, saj so me poleg izpolnjenih športnih in akademskih ambicij dobro pripravila na to, da v življenje po športu vstopim z odprto glavo in pripravljenostjo na nove izzive. Mladim bi sporočila, naj takšne priložnosti zagrabijo z obema rokama, saj si po letih discipline, odrekanja in dela na teniških igriščih zaslužijo priložnost, ki jim bo odprla vrata v svet. Razvoj univerzitetnega športa ne prinaša koristi le posamezniku, temveč tudi celotnemu domačemu športnemu okolju. Športniki skozi ameriški sistem pridobijo vrhunske izkušnje, znanje in mednarodno širino, ki jih kasneje prinašajo nazaj domov ter s tem prispevajo k razvoju slovenskega športa in z veseljem zastopajo barve Slovenije na najvišji ravni. Prav zato je danes, ob takšni stopnji profesionalizacije univerzitetnega športa, ključnega pomena sodelovanje med univerzami, nacionalnimi zvezami, klubi in domačimi trenerji, saj športniki v tem sistemu ne predstavljajo le svojih univerz, temveč tudi barve svoje države na največjih svetovnih tekmovanjih.
Preberite še:
