Ponedeljek, 15. 6. 2026, 11.25
3 tedne, 4 dni
Pogovor, Marko Por
Ameriške univerze vabijo slovenske talente, doma pa nastaja velika praznina
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,36
Vabila v ZDA so za mlade slovenske teniške igralke vse bolj mamljiva.
"Starši so zelo pragmatični in tukaj jim težko karkoli očitaš. Če bi bil sam na njihovem mestu, bi se zagotovo odločil za to pot, ker je trikrat varnejša," nam je v intervjuju povedal priznani slovenski teniški trener Marko Por, ki z drugega vidika ne vidi nič dobrega za slovenski tenis, potem ko vedno več mladih odhaja na študij in igranje tenisa v ZDA.
V zadnjem času vse bolj spremljamo odhode mladih slovenskih športnikov na študij v ZDA. Tudi v tenisu. In to bi lahko zelo spremenilo stanje domačega tenisa in tudi ostalih športov. Vse več mladih talentov po srednji šoli odhaja v ZDA, kjer jim univerze ponujajo pogoje, ki jih pri nas ne dobijo. Starši in mladi športniki pa tovrstne ponudbe sprejemajo z vse bolj odprtimi rokami.
Gre za veliko priložnost in tudi naš sogovornik priznava, da bi se v takšni situaciji odločil popolnoma enako. A za tem se skriva še ena zgodba. Slovenski trenerji in klubi v razvoj igralcev vlagajo leta dela, energije in odrekanja, potem pa najbolj nadarjeni športniki odidejo čez lužo. S tem motivacijo izgubljajo naši trenerji, ki bi si želeli, da bi svojega varovanca spremljali na največjih turnirjih. Marko Por ob tem opozarja, da bi Slovenija v prihodnosti lahko ostala brez resnega članskega tenisa.
Marko Por
Na družbenih omrežjih ste se oglasili glede množičnega odhoda mladih slovenskih športnikov v ZDA. Omenili ste, da je to lahko nevarno za slovenski šport. Zakaj?
Za mlade, stare 15, 16 ali 17 let, je to fantastična priložnost. Pogojev, ki jih bodo dobili tam, mi tukaj niti približno ne moremo ponuditi. Vse imajo na enem mestu, infrastruktura je brezplačna, res imajo vse, kar potrebujejo. Tudi raven tenisa se je v Ameriki močno dvignila.
To danes ni več klasična pot študija, kot je bila nekoč. Včasih so v Ameriko na univerze odhajali predvsem tisti, ki niso bili dovolj dobri za profesionalno teniško pot. Zdaj pa se je to povsem spremenilo. Ameriške univerze mladim igralcem, ki so na lestvici ITF tudi zunaj prve stoterice, ponujajo izjemne pogoje. Dajo jim denar, omogočijo vrhunske pogoje za trening in študij, nekaterim sploh ni treba dokončati mature, pa lahko vseeno odidejo na univerzo. Poleg tega imajo ogromno pomoči pri učenju in lahko še vedno igrajo profesionalne turnirje. Včasih to ni bilo mogoče, danes pa se ta pot spreminja.
"Tako smo nekoč delali v Kranju, ko smo Grego Žemljo pripeljali od začetka do profesionalne ravni."
Kaj to pomeni za slovenske klube in trenerje?
Klubi imajo zaradi tega precej težav. Pri nas je osnovni cilj klubov predvsem to, da ustvarimo igralca oziroma športnika in ga nekaj naučimo, da imamo čim boljšo bazo. A trenerji v osnovi razmišljajo tudi tako, da bi nekoč vzgojili igralca, ki bi ga potem gledali v Wimbledonu ali Roland Garrosu.
Tako smo nekoč delali v Kranju, ko smo Grego Žemljo pripeljali od začetka do profesionalne ravni. Moramo vedeti, da trenerji v Sloveniji niso posebej dobro plačani. Večinoma delajo po urah in so tako tudi plačani. Ob tem pa je ogromno entuziazma, odrekanja in dodatnega dela, ki bi bilo mogoče nekoč poplačano, če bi vsaj enega igralca spravili do turnirjev za grand slam. Trenerji pogosto hodijo z igralci skoraj zastonj, z lastnimi avtomobili, jih spremljajo in vlagajo ogromno energije. Potem pa igralec odide v Ameriko in klub od tega nima ničesar.
V Sloveniji bo ostala praktično samo ena pot. Do zdaj je bilo več različnih možnosti razvoja, v prihodnje bo igralec do 17. leta oziroma do konca srednje šole tukaj, potem pa bo odšel v ZDA. Tam se zgodba nadaljuje, v Sloveniji pa se tenis za te igralce v bistvu konča.
"Američani opozarjajo, da bi morale univerzitetne ekipe imeti omejitev."
Pa bi vi kot trener ali oče svojega otroka poslali v ZDA, če bi tam videli boljšo perspektivo?
Absolutno. Tukaj se popolnoma strinjam. Sam bi ravnal enako. Je pa treba pogledati tudi z drugega vidika. Če mogoče spremljate razmere v Ameriki, se tudi tam že pojavljajo določene razprave. Tudi Američani niso povsem zadovoljni s tem sistemom.
Američani opozarjajo, da bi morale univerzitetne ekipe imeti omejitev, na primer največ dva tujca. Danes imajo najboljše ekipe sestavljene praktično samo iz tujcev, Američanov pa skoraj ni več. In zaradi tega tudi oni izgubljajo.
Prej je bil ta sistem priložnost predvsem za njihove igralce, ki mogoče niso bili vrhunski, da so prek tenisa prišli do izobrazbe in hkrati nadaljevali športno pot. Zdaj pa tudi oni izgubljajo prostor. Mislim, da bi bila za nas najslabša možnost, če bi Američani res omejili število tujcev ali zmanjšali financiranje programov. Potem bomo čez nekaj let tudi mi imeli veliko luknjo.
Kaj se bo zgodilo s tistimi igralci, ki ne bodo mogli več v ZDA, hkrati pa doma ne bo več pravega programa za razvoj? Klubi se bodo vse bolj usmerjali v rekreacijo in delo z mlajšimi do srednje šole, potem pa programa za naprej ne bo več. Že zdaj imamo zelo malo klubov, ki resno delajo s člani, potem pa morda ne bomo imeli več nobenega.
Ženske lažje najdejo sparing partnerje.
Se vam zdi, da se slovenski klubi zavedajo trenutne situacije?
V klubih se tega absolutno zavedamo, ker smo se o tem že večkrat pogovarjali. Imeli smo tudi sestanke in razmišljali, da bi morali klubi za igralce dobiti določeno odškodnino. Dejstvo je, da klub vrsto let vlaga v igralca. Vlagajo trenerji, klubsko vodstvo, celoten sistem, na koncu pa nihče od tega ničesar ne dobi. Univerze dobijo praktično že izdelanega igralca. Pogovarjali smo se tudi o možnosti, da bi univerze klubom plačale določeno odškodnino, s čimer bi klubi lažje delovali in nadaljevali razvoj igralcev.
Se vam zdi, da bo slovenski šport postal predvsem izvoznik mladih talentov?
Klubi v nekaterih športih se enostavno začnejo prilagajati razmeram. Ko kot član kluba vidiš, kako težko je dolgoročno razvijati igralce, jih začneš pošiljati tja, kjer imajo praktično neomejena finančna sredstva. Ampak zaradi tega bo naš šport po mojem mnenju stagniral.
Največji problem vidim predvsem v tem, da bodo trenerji izgubljali motivacijo. Kot mlad trener imaš voljo in željo, da nekoga pripelješ do vrhunske ravni. Ni ti v interesu, da perspektivnega igralca razvijaš samo zato, da bo na koncu odšel na univerzo v ZDA, ker danes je to praktično že skoraj običajna pot.
Cilj trenerja mora biti, da bo imel igralca, ki bo nekoč igral med profesionalci in v Wimbledonu. Če pa vidiš, da je to praktično nemogoče oziroma da tega ne boš mogel doseči, se potem usmeriš drugače.
"Starši so zelo pragmatični in tukaj jim težko karkoli očitati."
Imate vpogled v to, kako se starši mladih teniških igralcev odločijo?
Starši so zelo pragmatični in tukaj jim je težko karkoli očitati. Če bi bil sam na njihovem mestu, bi se zagotovo odločil za to pot, ker je trikrat varnejša. Otrok tam dobi izobrazbo, hkrati pa ima enake ali celo boljše možnosti za nadaljnjo športno pot. Z vidika staršev je zato ta možnost zelo pozitivna. Problem pa nastane v samem sistemu razvoja igralcev. Vseeno bi morali ohraniti tudi drugo vejo razvoja, sicer bo nastala velika praznina.
Pri dekletih je situacija nekoliko lažja. Dekleta lahko dlje časa kakovostno trenirajo tudi z mlajšimi fanti. Če imaš na primer igralko, staro 18 ali 19 let, lahko še vedno trenira s 16-letnikom in ob tem napreduje. Pri fantih pa je drugače. Fant, star 18 ali 19 let, za resen napredek potrebuje igralca, starega vsaj 20 let, ki je na ATP lestvici.
Slovenska teniška igralka Kristina Novak.
Kako pa se po navadi končajo zgodbe teh športnikov, ki se odločijo za študij in igranje v ZDA?
Pri nas je recimo dober primer Kristina Novak, ki se je vrnila iz ZDA. Tam je naredila zelo lepo kariero, osvojila tudi univerzitetni naslov, pridobila izobrazbo in končala priznano fakulteto. Če bi želela, jo tam čaka tudi služba. A odločila se je, da bo še enkrat poskusila v profesionalnem tenisu. Tudi to je ena od poti. Da se po univerzi vrneš in še enkrat poskusiš. Je pa res, da si takrat star že okoli 26 let in je za profesionalni tenis to že precej pozno.
Kar zadeva samo izobrazbo, mislim, da je tam veliko lažje. Fakultete po mojem mnenju niso na ravni nekaterih naših. Ameriški sistem je precej drugačen. Če študij plačaš in si prisoten na predavanjih, te praviloma ne bodo vrgli. Problem nastane predvsem pri tistih, ki se norčujejo iz vsega ali če ne plačajo. Sicer pa je sistem narejen tako, da univerza študentu omogoči, da pride do diplome. Izobrazba je zagotovljena.
Morda vidite kakšno rešitev glede tega? Že nekaj časa se govori o nacionalnem centru pri nas. Je to že zamujena zgodba?
Zgodba o nacionalnem centru je stara že skoraj trideset let. Ključno vprašanje je, vsaj po mojem mnenju, kdo bo s kom treniral pri višjih starostih. Iz Ljubljane si danes hitro v Mariboru in igralci lahko med seboj trenirajo tudi brez enega nacionalnega centra.
Zagotovo pa bi pripomogel pri organizaciji državnih prvenstev, priprav in pri tem, da bo obstajala ena osrednja lokacija, kjer se bodo zbirali igralci. To je pozitivno. Ampak da bi šlo za res velik premik, pa težko rečem. Do zdaj so pri fantih igralci praviloma izhajali predvsem iz klubskih okolij, kjer so imeli močne trening skupine in dobre sparing partnerje.
Pred leti so v Kranju skupaj trenirali Blaž Kavčič, Grega Žemlja in Rok Jarc. Imeli smo tri igralce na lestvici ATP in so trenirali skupaj. Danes si česa takšnega praktično ne moremo več predstavljati. Prav zaradi tega je težko verjeti, da bi lahko samo z nacionalnim centrom naredili podobno zgodbo.
Se vam zdi, da bomo čez leta zaradi tako imenovanega ameriškega novačenja imeli manj vrhunskih slovenskih športnikov?
Recimo iz našega kluba gresta vsako leto približno dva ali trije igralci študirat v ZDA. Prvo leto se vsi še vračajo domov polni elana, drugo leto pride samo še polovica, tretje leto med počitnicami praktično sploh več ne trenirajo, četrto leto pa je zgodba večinoma že končana.
Seveda obstajajo izjeme, kot je bila Kristina Novak. Ona je prišla na zelo dobro univerzo z močnim atletskim programom, kjer so bili tudi prvaki. Tam je zgodba drugačna. Zato je zelo pomembno, na kakšno univerzo greš. Če želiš še resno teniško trenirati, je prva divizija praktično obvezna. Druga divizija je že precej bolj rekreativna, tudi treningi so na drugi ravni.
Preberite še:
