Večna skrivnost (ne)uspeha

Kdo čaka, dočaka. Vsaj v športu zelo površna in zavajajoča motivacijska puhlica. Vztrajnost in potrpežljivost sta sicer res pogosto pomembna elementa pri gradnji učinkovite kariere, kar navsezadnje potrjuje zgodba Tine Maze, ki je v trinajsti sezoni na najvišji ravni in na pragu tridesetih let postala tisto, kar je vsaj v smučarskem svetu od nekdaj želela biti – nesporna svetovna številka ena. A po drugi strani prav zgodba prve dame svetovnega pokala na najlepši način razkriva, da zgolj čakanje in predajanje sistemu, še posebej, če le ta izgublja svojo doktrino, tudi ob izjemni nadarjenosti prinašata stagnacijo, ki se postopoma preveša v nazadovanje. Ni skrivnost, da so se Mazejevi pred petimi leti po glavi motale tudi upokojitvene misli. Zatrl jih ni le Andrea Massi kot spiritus agens samostojne poti, temveč tudi Tinino zavedanje neizkoriščenih potencialov. Nedokončana zgodba ob takšni nadarjenosti bi bila vendarle greh, predvsem v očeh tistih, ki zaradi objektivnih omejitev in skromnejšega optimalnega dometa tudi z garaštvom ne morejo premikati mej (ne)mogočega. Seveda pa bi Tini storili neizmerno krivico, če bi njeno sanjsko zgodbo zožili zgolj na golo izkoriščanje danega potenciala. Na ta način bi nehote prezrli unikatno iskanje poti do popolnosti na vseh relevantnih ravneh, od telesne pripravljenosti, opreme, tehnike in logistike do psihološke trdnosti ter smučarske zrelosti.

Morda se ob sanjski sezoni, ki jo bo težko kadarkoli ponoviti, kaj šele nadgraditi, res poraja vprašanje o tem, kakšna bi bila Tinina bera, če bi že pred leti skrenila na svojo pot. Mnogi se s tem vprašanjem poigravajo ob slehernem uspehu koroške junakinje belih strmin. A po drugi strani verjetno ni prav daleč od resnice niti misel o tem, da je Mazejeva preprosto morala po tako trnovi poti, da bi naposled tudi v sebi našla dovolj notranje moči za predajanje novemu konceptu in posledičnem premikanju mej mogočega. Dejstvo je namreč, da ob vsakem zastoju v razvoju mladega smučarja vendarle ne gre avtomatično pokazati s prstom na reprezentančni sistem, temveč se velja povprašati tudi o angažiranosti in samoiniciativnosti tekmovalca samega. Naloga stroke pa je, da spodbuja in neguje te vrline, ne pa da dviguje roke, ko se razvoj vsaj na videz znajde v slepi ulici.

Ni skrivnost, da je novi šampionki svetovnega smučanja pot iz slepe ulice osvetlil prav Andrea Massi, ki resda ni dokazani prekaljeni smučarski strokovnjak z bogato biografijo, temveč je predvsem vrhunski strokovnjak za telesno pripravo, ki pa vendarle zna prisluhniti smučarki in ji nameniti ustrezno oporo tudi pri najmanjših podrobnostih. Ključna beseda Tininega preporoda je torej predvsem zaupanje. Šele ko je začela zaupati najožji smučarski okolici in predvsem sebi, je prišla do točke, ko je lahko začela izkoriščati svoj smučarski potencial, izkoristek pa je bil toliko večji predvsem zaradi večkrat omenjene odlične atletske priprave. Ob tem so bile prenekatere metode nove in dotlej še nedokazane, kritik pa je bil deležen tudi včasih trmoglavi in komunikacijsko zelo neposredni način iskanja boljših pogojev, a na koncu so vsi ti manevri prinesli sanjski rezultat.

Prav zato je dolžnost slovenske smučarke stroke, da s kritične distance do potankosti razgradi Tinino pot, poišče modele, ki bi bili kljub tipično individualnemu pristopu prenosljivi na prihodnje rodove, ter ob tem preseže večno vrtičkarstvo in cmok v grlu ob priznavanju konceptov, ki niso zrasli izključno na slovenskem smučarsko-sistemskem drevesu. Odklonske poteze in odmikanje od uravnilovke namreč niso že kot po pravilu kaprica nezadovoljnežev, temveč so lahko tudi pomembni ali celo vizionarsko gibalo razvoja.