SiolNET. Sportal Sportal +
5,83

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Najmlajši Zemljan, ki je prekolesaril svet

Tomaž Humar, fant, ki je odrastel prej kot vrstniki #intervju

5,83

termometer

"Starša mi nikoli nista vcepila kompleksa strahu. Upam da bo to kot staršu uspelo tudi meni," pravi 20-letni Tomaž Humar, sin legendarnega alpinista Tomaža Humarja, ki je z 19 leti in 308 dnevi postal najmlajši človek, ki je prekolesaril svet. O potovanju, ki mu predstavlja tudi iniciacijo iz fanta v moža, je pravkar napisal knjigo.


Tomaž Humar, sin legendarnega alpinista Tomaža Humarja, ki je novembra 2009 umrl v Himalaji, je najmlajši človek na svetu, ki je prekolesaril svet. 28. 2. 2016 je za pet dni izboljšal prejšnji rekord, ki ga je postavil Tom Davies. 

Humar je na kolesu preživel 209 dni. Na dan je v povprečju prekolesaril 140 kilometrov, vse skupaj skoraj 29 tisoč kilometrov. Pot ga je vodila čez Evropo, Afriko, Severno Ameriko, Avstralijo, Novo Zelandijo in Azijo. 

Humar je o iniciacijskem potovanju s kolesom okrog sveta napisal knjigo z naslovom Svet ni meja. "Knjiga je točno taka, kot bi jo sam želel prebrati pri 15. letih," pravi. Humar je o iniciacijskem potovanju s kolesom okrog sveta napisal knjigo z naslovom Svet ni meja. "Knjiga je točno taka, kot bi jo sam želel prebrati pri 15. letih," pravi. Foto: A. T. K. O potovanju, ki ga je doživel kot iniciacijo iz fanta v moškega, je napisal knjigo z naslovom Svet ni meja. Delo, na katerega je brez kančka lažne skromnosti izjemno ponosen, začenja poglavje z naslovom Kaljenje in sklene poglavje z naslovom Katarza. 

Osrednji potopisni del s fotografijami (vse je njegovo delo) se konča z 209. stranjo, kar je enako številu dni, ki jih je mladi Kamničan preživel na poti.

Humar pripravlja tudi indiegogo projekt, kjer bo skušal zbrati sredstva za financiranje knjige v angleščini.

Pogovor z njim v določenih točkah spominja na očeta. Ima močan značaj, ki zapolni prostor in deluje izredno zrelo. Ne pije kave in ne kadi. Pravzaprav ni še niti poskusil. 


Fotografije, ki jih je Humar posnel na poti, bodo objavljene v knjigi z naslovom Svet ni meja. Fotografija skrajno levo prikazuje Humarja pred začetkom projekta, v okviru katerega je postal najmlajši človek na svetu, ki je prekolesaril 29 tisoč kilometrov okrog sveta. Fotografije, ki jih je Humar posnel na poti, bodo objavljene v knjigi z naslovom Svet ni meja. Fotografija skrajno levo prikazuje Humarja pred začetkom projekta, v okviru katerega je postal najmlajši človek na svetu, ki je prekolesaril 29 tisoč kilometrov okrog sveta. Foto: A. T. K.

Vaše priprave na vaš podvig, kolesarjenje okrog sveta, so se začele s hudim padcem. Kaj se je zgodilo?

Res je. 15. maja, manj kot tri mesece pred odhodom, sem se med padcem s kolesom huje poškodoval. Dobil sem 22 šivov na obrazu, mesec dni sem preživel s povitim obrazom. Jedel sem po slamici in počival, saj česa drugega niti nisem smel početi. Če se zdaj ozrem nazaj, lahko rečem le, da sem jo dobro odnesel.

"Če si kot oseba šibak, potem boš vedno našel izgovor za to, da se česa ne lotiš, in obratno, če si močan, boš v negativnem vedno znal poiskati pozitivno. To je v bistvu najtežje. Ko se tega naučiš, potem v življenju ni več slabih stvari." "Če si kot oseba šibak, potem boš vedno našel izgovor za to, da se česa ne lotiš, in obratno, če si močan, boš v negativnem vedno znal poiskati pozitivno. To je v bistvu najtežje. Ko se tega naučiš, potem v življenju ni več slabih stvari." Foto: Osebni arhiv

V nogah ste imeli bore malo kilometrov. Najprej padec, ki vas je položil v posteljo, potem treningi doma na trenažerju. Dobesedno ste se iz domače dnevne sobe odpravili v širni svet, kjer vas je čakalo skoraj 29 tisoč kilometrov. Kako je mogoče, da ste jih sploh zmogli premagati?

Mesec in 25 dni sem treniral na trenažerju v domači dnevni sobi in zraven spremljal Dirko po Franciji.

Iskreno rečeno: v Sloveniji verjetno v vsaki vasi živi kolesar, ki je boljši od mene. To, kar mi je uspelo, mi je uspelo izključno zaradi mentalne priprave.

Fizično je namreč skoraj neverjetno, da sem 206 dni (tri dni je počival zaradi bolezni in poškodbe, op. a.) vsak dan v povprečju prekolesaril po 140 kilometrov. To ni pogojeno z mišicami, temveč z glavo.

Marsikdo bi si tak padec razložil z usodo, ki mu na ta način sporoča, naj spremeni svoje načrte in ostane doma.

To je bilo tudi moje prvo vprašanje, vendar se mi je še isto sekundo postavilo naslednje, in sicer kako močno si te poti želim. Odgovor je bil preprost: Zadosti. In to je bilo to.

Če si kot oseba šibak, potem boš vedno našel izgovor za to, da se česa ne lotiš, in obratno, če si močan, boš v negativnem vedno znal poiskati pozitivno. To je v bistvu najtežje. Ko se tega naučiš, potem v življenju ni več slabih stvari.

Konec februarja ste se po 209 dneh kolesarjenja okrog sveta in vmesnem premagovanju oceanov z letalom vrnili domov. Takšna izkušnja človeka prav gotovo preoblikuje. Se vas nova spoznanja še vedno držijo?

Ko sem nekaj mesecev pred predvidenim odhodom padel in se poškodoval, sem se vprašal, kaj na tej točki sploh še lahko izgubim. Nisem vedel, kaj bo, ko mi bodo z obraza odstranili prevezo. Bil sem najstnik, ravno sem končal srednjo šolo, zadal sem si določene načrte, potem pa me je doletela takšna nesreča. Tudi mene, ki sem relativno mentalno trden, je takrat zvilo. Sčasoma sem ugotovil, da nimam kaj izgubiti. Zdaj je drugače, zdaj lahko izgubim veliko.

Zanimivosti s poti:

•    Humar je med kolesarjenjem okrog sveta prenočeval v od 130 do 150 domovih, v več kot polovici primerov prek Couchsurfinga.
•    V vsakem domu, kjer je prespal, je živela najmanj ena oseba in največ osem oseb, kar pomeni, da jih je samo na ta način srečal najmanj tisoč, interakcij z ljudmi pa je bilo še veliko več.
•    Obiskal je več kot 2.600 mest, od tega 30 večmilijonskih.
•    Na dan je v povprečju premagal 800 metrov vzpona, vsega skupaj kar 184 tisoč.

O potovanju ste napisali knjigo, ki bo izšla še pred božičem. Kakšna odgovornost je pri rosnih 19 letih pisati knjigo?

Napisal sem jo v enem zamahu, ko je bila izkušnja še sveža. Besedilo je kar bruhalo iz mene. Nobene blokade nisem doživljal. Knjiga je pristna in mi je zelo všeč. Tudi če drugim ne bo, meni bo. Bomo pa videli, kakšen bo odziv bralcev …

[video: 61261 / ]

Tomaž Humar Foto: Osebni arhiv Predvidevam, da ste na poti pisali dnevnik.

Da, samo zato, ker mi je to pošteno olajšalo pisanje. Morda se bo slišalo čudno, ampak meni se pisanje knjige ni zdelo prav nič mučnega. Morda zato, ker sem točno vedel, o čem želim pisati. Je pa zanimivo, da sem v šoli za eseje vedno dobival dvojke, predvsem zaradi slovničnih napak.

Ideja, da poskusite postaviti rekord v kolesarjenju okrog sveta kot najmlajši Zemljan, se je porodila pred dvema letoma med plezanjem v Mehiki. Zakaj?

Če se zdaj ozrem nazaj, bi rekel, da zato, ker sem bil nor. Mislim, da sem preprosto prispel do določene točke, ko sem to moral storiti.

Vsak ima v življenju take in drugačne prelomne trenutke, razlika je le prag, do katerega gremo, da jih dosežemo. Za nekoga je prag že trenutek, ko mu nekdo pokaže srednji prst, moj prag je bil malo višji, pa vendar.

Ko se odločiš za nekaj prelomnega, je pomembno, da imaš v glavi samo načrt A. Če razmišljaš o načrtih B, C, D, potem načrta A ne boš izpeljal.

Mislim, da sem imel srečo, da me je življenje v pravem trenutku pripeljalo na pravo mesto. Ta trenutek sem izredno pomirjen in zadovoljen sam s sabo, tudi po zaslugi tega projekta.

V 208 dneh je Humar prekolesaril skoraj 29 tisoč kilometrov. V 208 dneh je Humar prekolesaril skoraj 29 tisoč kilometrov. Foto: Osebni arhiv

Nisem si želel biti ujetnik sistema. Na odločitev, da se odpravim na pot okrog sveta s kolesom, gledam izključno pozitivno, mislim, da mora vsak čez te občutke. Če svojih sanj ne izživiš, potem se vedno ubadaš z vprašanji, kot so, kaj sploh delam tukaj, kaj je moj smisel, kaj delam narobe …

Mislim, da so nerešena vprašanja bistvo za krizo srednjih let. Nekateri to spoznajo pri 50 letih, jaz sem imel srečo, da sem to dojel že pri 19.

 Oprema, s katero je prekolesaril 29 tisoč kilometrov: Na pot je vzel le nahrbtnik, kopalne hlače, kratko majico in mobilni telefon. Na pot je vzel le nahrbtnik, kopalne hlače, kratko majico in mobilni telefon. Foto: Osebni arhiv

  • kolo Trek fx 7.4

  • 35-litrski nahrbtnik

  • mobilni telefon LG, ki mu je služil tudi kot fotoaparat

  • kolesarski komplet

  • kolesarski čevlji (brez SPD za vpenjanje)

  • kratka majica

Spal je vsepovsod, večinoma pa si je prenočišče našel preko portala Couchsurfing. Spal je vsepovsod, večinoma pa si je prenočišče našel preko portala Couchsurfing.

Kaj mislite, da vas je pripeljalo do prelomne točke, ki jo omenjate?

V prvi vrsti šola. Če sem povsem iskren, sem do nje gojil odpor, pa čeprav sem bil rad med sošolci. Sovražim čredni sistem. Zaprta institucija na odprte glave nikoli ni kaj prida učinkovala.

To ne pomeni, da učitelji v šolah učijo slabe stvari, nikakor, samo meni se je v tisti točki zdelo, da bi bilo nadaljevanje šolanja na fakulteti nekaj najslabšega, česar bi se lahko v tistem trenutku lotil.

Naslednja stvar, ki me je doletela, je bil padec s kolesom. Z glavo sem bil drugje, kot bi želel biti. Ko sem končno ugotovil, kje si želim biti, sem se v projekt kolesarjenja okrog sveta zagnal na polno. Pa čeprav brez podpore sponzorjev.

"Zaradi spleta okoliščin sem odrasel prej kot moji vrstniki. Pri 13 letih se je zgodilo, kar se je (takrat je umrl njegov oče, op. a.), a danes na to ne gledam z negativne plati. S tem mi je bilo v življenju prihranjene veliko slepote. Danes imam precej jasno sliko o življenju." "Zaradi spleta okoliščin sem odrasel prej kot moji vrstniki. Pri 13 letih se je zgodilo, kar se je (takrat je umrl njegov oče, op. a.), a danes na to ne gledam z negativne plati. S tem mi je bilo v življenju prihranjene veliko slepote. Danes imam precej jasno sliko o življenju." Foto: Osebni arhiv Za svoja leta delujete izjemno zrelo. Pogosto dobivate take komentarje?

Mislim, da sem še preveč zrel (smeh, op. a.). Pred časom sem reševal spletni test osebnosti in rezultat je pokazal, da sem star 47 let.

Zaradi spleta okoliščin sem odrasel prej kot moji vrstniki. Pri 13 letih se je zgodilo, kar se je (takrat je umrl njegov oče, op. a.), a danes na to ne gledam z negativne plati. S tem mi je bilo v življenju prihranjene veliko slepote. Danes imam precej jasno sliko o življenju.

Obžalujem pa obdobje med 15. in 18. letom, ko še nisem vedel, kako in kaj, in sem se ubadal z nepomembnimi stvarmi. Ne vem, kako se počutijo šele tisti, ki se tega zavejo pri 40 letih ali še pozneje.

Ime Tomaž Humar ima tudi sedem let po smrti vašega očeta med ljudmi zelo veliko težo. Vaše ime je enako kot očetovo. Kako ga je nositi skozi življenje? Ko je bil oče še živ, ste bili verjetno Tomaž Humar mlajši.

Nikoli, od nekdaj sem bil Tomi.

Ampak uradno ste Tomaž Humar.

Da, toda brez dodatka mlajši. V preteklosti so me že večkrat spraševali, ali je težko nadaljevati isti "brand" z drugo osebo.

Moj odgovor je: Ne, sploh ni težko. Šibek človek bo v močnem očetu vedno našel breme, močan človek pa navdih.

Zavedam se, da je ime Tomaž Humar zelo močno, vendar ga zdaj nosim jaz in ne on. Točno vem, kdaj ljudje govorijo o meni in kdaj se ime nanaša na očeta. S tem nimam nobenih težav.

Vas pa verjetno vsak vpraša, ali ste njegov sin.

To se mi je zelo pogosto dogajalo pred mojim kolesarskim projektom, zdaj pa ljudje že vedo, kakšen je moj dosežek, in naju povezujejo skozi dejanja.

"Ime Tomaž Humar bo vedno puščalo sledi. Pustil jih je oče in tudi jaz imam podoben namen. Pustiti sledi in biti ljudem navdih." "Ime Tomaž Humar bo vedno puščalo sledi. Pustil jih je oče in tudi jaz imam podoben namen. Pustiti sledi in biti ljudem navdih." Foto: Reuters
Sicer pa me vprašanja, ali sem sin Tomaža Humarja, niso nikoli motila. Če človek med ljudmi pusti dobre sledi, bo pustil pečat, tudi ko ga ne bo več med živimi. Ime Tomaž Humar bo vedno puščalo sledi. Pustil jih je oče in tudi jaz imam podoben namen. Pustiti sledi in biti ljudem navdih. Nimam težav z identifikacijo. Všeč mi je, da imava enako ime, in razmišljam, da bi tudi moj sin, če ga bom kdaj imel, nosil enako ime.

Tomaž Humar Foto: Osebni arhiv Kako močna je pri vas duhovna komponenta? Vaš oče je veliko govoril o njej.

Je prisotna, vendar na drugačen način. Verjamem v mehki determinizem, to pomeni, da verjamem v to, da se ti nekatere stvari v življenju zgodijo, na podlagi njih pa se tvoje življenje usmeri v določeno smer.

Ne mislim, da je vse vnaprej določeno, so nam pa dane določene okoliščine. Na primer, zgodi se en močan dogodek, iz njega pa vodi več vej.

Moj padec s kolesom mi je dal več možnosti. Da nadaljujem študij, da se poskušam čim bolje pozdraviti …

Če si nekaj res močno želiš, čeprav se to morda sliši klišejsko, potem verjamem, da ti življenje ponudi priložnost, da boš to stvar tudi dobil. Na primer, če si želiš dobiti dekle, potem ti bo življenje ponudilo možnost, da se dekle pojavi v tvojem življenju, ne bo ti pa kar dalo dekleta.

V Avstraliji je doživel klik, ki ga je poimenoval z izrazom "Da ugotoviš, prekleto, kdo si." V Avstraliji je doživel klik, ki ga je poimenoval z izrazom "Da ugotoviš, prekleto, kdo si." Foto: Osebni arhiv

Vrniva se h kolesarskemu projektu. Kdaj ste na poti prišli do prelomne točke, ko ste vedeli, da zmorete izpeljati to, kar ste si zadali?

V Avstraliji. Iz psihičnega in fizičnega vidika je bil ta del poti zame najbolj naporen. Okrog Avstralije namreč neprestano pihajo dokaj močni vetrovi, jaz pa sem 47 dni od 50 ves čas kolesaril proti vetru.

Prelomno točko sem dosegel 35. dan v puščavi oziroma 135. dan na poti, ko sem se vozil sredi puščave, proti vetru, sredi ničesar …

Tomaž Humar Zgodil se je klik, ko se mi ni bilo več treba prepričevati, da zmorem. Jaz sem ta človek, ki zmore, in pika, sem si mislil. Ta klik sem poimenoval z izrazom "Da ugotoviš, prekleto, kdo si." Od takrat naprej sem bil povsem pomirjen sam s sabo.

To je bil trenutek, zaradi katerega sem se sploh odpravil na pot. To je bistvo vse te poti. Ko so me na Tajskem skoraj spravili za zapahe in ko sem v Indiji staknil tifus, se s tem nisem obremenjeval. Priskrbel sem si zdravila in nadaljeval pot.

Na pot se nisem odpravil zaradi rekorda. Pozitivna plat rekorda je samo to, da ljudem lažje približam svojo zgodbo.

"Dobesedno sem se metal iz enega v drug kulturni šok." "Dobesedno sem se metal iz enega v drug kulturni šok." Foto: Osebni arhiv Na kateri del poti vas vežejo najlepši spomini?

Na prvi mesec kolesarjenja po Evropi. To je bil najbolj pristen mesec, vse je bilo novo, noro. Hkrati pa je to bil tudi najbolj živčen, stresen, raztresen mesec.

Energijo sem vlagal v povsem nepomembne stvari, kot so vprašanja, kaj bom jedel, kje bom spal. Koga briga, bom že nekje! Pomemben si samo ti, samo odločiti se moraš in verjeti, da bo, karkoli boš jedel in kjerkoli boš spal, to zate dobro.

Ko enkrat ugotoviš, da ti stresnih situacij ni treba jemati na stresen način, vse v življenju postane zelo preprosto.

Kako dobro ste se pripravili na pot?

Kar zadeva pot, zelo slabo. Dobesedno sem se metal iz enega v drug kulturni šok in se prilagajal.

To je bil zame tudi eksperiment, kako se prilagoditi dani situaciji. Lahko se zgodi, da imaš čudovit dan z mavrico, ko te v Avstraliji ne napade noben ptič, ko ti veter piha v hrbet, ljudje te spodbujajo, seveda pa je vse skupaj lahko tudi ravno obratno.

Lahko je mrzlo, lahko te skoraj povozi tovornjak, lahko te napade ptič ali pes, za nameček si lahko natrgaš še tetivo … V obeh primerih moraš znati preživeti dan. Vsak dan je bil na neki način enak, po drugi strani pa tako zelo drugačen.

Na kolesarskem dresu ste nosili slovensko zastavo. Kaj vam to pomeni?

Da. Mislim, da Slovenci, ki žalijo Slovenijo, žalijo sebe. Če si ponosen na Slovenijo, si ponosen nase in obratno. Če sem lahko v 300 domovih po svetu pustil dober vtis o Sloveniji, zakaj tega ne bi izkoristil?

... Spomnim se dneva, ko sva z očetom pozimi neutrudno rinila v novozapadadli sneg v Karavankah proti Storžiču. Imel sem 11 let, udiralo se mi je čez pas, zeblo me je, utrujen sem bil in vsega sem imel dovolj. Ves togoten se zaderem, da imam vsega poln kufer in da grem nazaj, da tega ne zmorem in da ne vidim smisla. Se obrnem, pride do mene, me prime za rame in reče: Ne boš nehu. Z zlomljenim glasom mu odgovorim: Zakaj pa ne!? Me pogleda v oči in reče: Zato, ker si Tomaž Humar. Od takrat naprej se nisem nikoli obrnil, nikoli odnehal, preprosto ne morem.

(Odlomek iz knjige Svet ni meja).

Tomaž Humar v intervjuju o tem odstavku: Oče mi je s tem povedal, da ni pomembno, kaj vse si že dosegel, pomembno je samo to, kaj si. To je smisel tega stavka. Nisem ne doktor ali magister Tomaž Humar, sem samo Tomaž Humar in to je bistveno.

Delam tisto, kar sam mislim, da je prav, in to je bistvo moje knjige. Osvobojen družbenih norm in pravil. Morda zato včasih izpadem arogantno, vendar tisti, ki me poznajo, vedo da ni tako. Pri meni ima človek samo dve možnosti: ali me razume ali me ne mara (smeh, op. a.).

"Slovenci, ki žalijo Slovence, žalijo sami sebe." "Slovenci, ki žalijo Slovence, žalijo sami sebe." Foto: Osebni arhiv Lažno skromni vsekakor niste.

Ne, ne delam se lažno skromnega. Zakaj bi morali biti skromni? Slovenci smo nagnjeni k temu.

Mislim, da se s tem, ko povem, da je nekaj dobro, ne hvalim, samo povem tako, kot je. Moj zadnji stavek v knjigi se glasi: Prav je, da poveš na glas takrat, ko nekaj narediš dobro. Ne boj se, ne zadržuj se. Seveda pa tudi druga skrajnost ni dobra.

Zaradi takega načina razmišljanja sem imel v šoli ogromno težav, pa čeprav sem jo zaradi sošolcev rad obiskoval. Učiteljem sem bolj redko priznaval, da imajo prav, pravzaprav sem to priznaval le dvema.

Morda sem zato izpadel kot upornik, pa nisem bil. Upor je samo nasprotovanje avtoriteti in povzdigovanje sebe. Revolucija pa je, če zraven predlagaš še alternativo, rešitev. No, jaz sem jo.

Če bi delal karkoli drugega, bi delal proti sebi.

Očitno se je del očetovih genov prenesel name. Zanimivo je, da sem po tem, ko sem napisal knjigo, ugotovil, da sem kar nekaj stavkov napisal na podoben način, kot jih je v svoji avtobiografiji Ni nemogočih poti napisal moj oče. Pet celo identičnih. Nisem jih kopiral, očitno pa se je neki vzorec oblikovanja stavkov in razmišljanja prenesel name.

Mislim, da sem imel v življenju res veliko srečo, ker sta me starša vzgajala tako, da mi nikoli nihče od njiju ni dejal, da česa ne zmorem, ali mi izrekel stavek, ki bi ga premleval več dni. Nihče mi nikoli ni vcepil nobenega kompleksa strahu. To jima je res uspelo. In upam da bo to uspelo tudi meni kot staršu.

Z mamo Sergejo. Z mamo Sergejo. Foto: Osebni arhiv

Po prihodu domov ste dejali, da ste na poti izgubili strah.

Da, imeti sanje, večje od strahov, to je svoboda. Verjamem v to. Ljudje pogosto sanjajo o neki stvari, pa se je bojijo lotiti in poskusiti, samo zato ker obstaja možnost, da bodo doživeli zavrnitev. To je za mnogo ljudi precej zastrašujoče.

Imeti sanje, večje od strahov, pomeni, da sanjaš dovolj velike sanje, da presežeš strah. Takrat lahko rečeš, da si svoboden. Zavedam se, da je to težko. Na neki način se tudi sam zdaj, ko izdajam knjigo, zavedam, da me bralci lahko zavrnejo.

 

Komentarji

9

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • kala123 / 23.12.2016. ob 10:15 +1 - 1

    Nekaj komentarjev je prav ubogih. Če ne bi bilo takšnih kot je bil oče in je sedaj sin, ko oba presegata meje mogočega in sprejemljivega za množico sedečih in redečih se zapečkarjev, bi še sedaj skakali z veje na vejo in se pogovarjali med sabo v enozložnicah.

    +1 - 1
  • peru / 17.12.2016. ob 14:53 +2 - 2

    Saj, saj ! A nimam ju, tako njega kot očeta za ne vem kako pametna. To kar počneta oz. sta počela prav nikomu nič ne koristi, nasprotno sami stroški z njima.

    +2 - 2
  • Rafko / 17.12.2016. ob 08:39 +1 - 2

    Fenomenalno in netipično za Slovenca.

    +1 - 2
delitve: 304
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin