SiolNET. Sportal Sportal +
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovenec, redkejši kot olimpijsko zlato

4

termometer

Olimpijske dvoživke so redkejše kot žlahtna kovina. To so tisti ljudje, ki so prisegali na širino v življenju in športu in se zato zapisali v enciklopedije.

Gospod Igor Radin (1938) je dosegel v športu to, kar bo za današnje in prihodnje rodove najbrž ostala neuresničljiva želja, še bolj oddaljena kot mesec za oblaki. Nastopil je tako na poletnih olimpijskih igrah (Rim 1960, četverec s krmarjem) kot zimskih (Innsbruck 1964, hokej), ob tem pa je imel še uspešno poklicno kariero. Ni sicer osvojil olimpijskega odličja, lesk njegovega dosežka pa je s časom vse bolj jasen in bleščeč.

Po pol stoletja ste še vedno edini Slovenec, ki mu je uspelo nastopiti tako na poletnih kot zimskih olimpijskih igrah. Danes je konkurenca še močnejša in podobni dosežki zelo redki, niti Iztoku Čopu ni uspelo. Je bil takšen podvig senzacija tudi v vaših časih? Danes je to neskončno težje kot včasih. Takrat si lahko lepo pozimi igral hokej, poleti pa veslal. Dvomim, da je bila ravno senzacija, podvig je pa bil. Poleg mene je bilo le še nekaj Rusov, ki so igrali nogomet in hokej.

Morda veste, koliko je sploh na svetu olimpijcev, ki jim je uspelo podobno kot vam? Ste bili tudi v nekdanji državi izjema? Mislim, da sem bil tudi v Jugoslaviji edini. Takšnih, ki so se udeležili obeh olimpijskih iger, je zelo malo. Zdaj je to sploh nemogoče. Ne moreš priti v samo špico, takrat pa se je dalo.

Kako odmeven je bil tedaj vaš nastop v domačih in tujih medijih? Vendarle ste bili nekaj posebnega. Ne vem, takrat tega nisem raziskoval. Nekje v časopisih so že pisali, da sem bil dvojni olimpijec. Pravzaprav so dosti pozneje ''pogruntali'', pa me pridejo včasih kaj vprašat.

Kakšen pa je bil do vas in vam enakih odnos Mednarodnega olimpijskega komiteja oziroma Slovenskega olimpijskega komiteja? So kdaj recimo pripravili srečanje "dvojnih" olimpijcev? Izkazali kakšno posebno čast? Pravzaprav ne, s Slovenskim olimpijskim komitejem nimam praktično nobenih stikov, sem se umaknil sem gor in tu živim (Hočevje nad Krko, op. p). Naš komite sicer za to ve, ampak kakšnih atrakcij pa niso delali. Tudi mednarodni komite ne.

Kako se je pravzaprav odvijala vaša športna kariera? Ukvarjali ste se z dvema precej "gorenjskima" disciplinama? Malo sem bil bolehen, ko sem bil mlad, potem pa sem začel veslati in se močno popravil. Samo kot mladinec sem vozil skif, nato pa sem šel v četverca. S hokejem sem se začel ukvarjati, ker sem včasih stanoval v Ljubljani na Malgajevi ulici tik pod drsališčem. Bloudek ga najprej ni pustil zgraditi, ker je rekel, da je tam mlaka, močvirje, tako da so ga naredili, ko je šel.

Mirnovodaše si ljudje predstavljajo kot miroljubne, hokejisti pa veljajo za pretepače. Kateri šport vam je značajsko bolj ustrezal? Meni oba. Ampak tudi pri hokeju nisem bil ne vem kakšen pretepač, dvakrat se je zgodilo, da sem malce zagrozil, potem sem se pa zarežal in seveda nisem udaril.

Kakšna družba so bili hokejisti in kakšna veslači? Veslači so bili mnogo bolj umirjeni fantje. V časih, ko sem še jaz igral hokej, smo vsi hodili v šole, diplomirali … Takrat nismo bili takšni ''gangsterji'', kot so danes. Danes si pa težko športnik in imaš poleg tega še poklicno kariero.

Ste bili čustven tekmovalec? Ja, bil sem precej čustven. Je pa tako, da sta to dva zelo različna športa. Pri veslanju imaš čisto drugačno tremo. Preden greš na tekmo, imaš tri dni treme, ker veš, da je vse odvisno od ene tekme. Pri hokeju si danes malo slabši, jutri malo boljši ... pri veslanju je to veliko hujše.

Se pravi, da je veslanje s tega vidika bolj stresno, čeprav ne bi pričakovali? Je, tako je.

Koliko časa ste vzporedno trenirali oba športa? Pri veslanju sem bil le kakšna štiri leta. Veslanje je tako garaški šport, da ga ni … Pri hokeju je le majčkeno več odmora in sem ga po slovesu od veslanja igral še šest, sedem let.

Ste bili v tistih nedolžnih časih čisti amater, polprofesionalec? V bistvu sem bil amater. Igral sem za Olimpijo, Jeseničani pa so nas zmeraj tepli. Imeli so umetno drsališče, mi pa smo hodili gor trenirat, od začetka smo se celo vozili z vlakom, nato z avtomobili. Takrat smo porabili pol dneva, da smo šli na en trening. Na koncu smo pri hokeju dobivali tudi kakšne nagrade. Pri veslanju pa tako ali tako ni bilo nič. Še danes so amaterji. Na zimskih olimpijskih igrah ste igrali proti Kanadčanom, ki so vas ugnali 14 :1. So bili res toliko boljši? Od začetka so se nas bali, ker niso vedeli, kdo smo, potem pa so nas gladko povozili.

Koliko časa so se vas bali? Prvih pet minut. Hitro smo dali gol, tako da je bilo nekaj časa celo 2 : 1, potem pa so začeli "pokati". Tudi mi smo se jih bali, ampak so bili boljši. Takrat je bil to hud razred zase, zdaj ni več takšnih razlik. Tudi Slovenija in Kanada sta čisto blizu. Takrat smo sicer dosegli kar nekaj zmag – nadigrali smo Japonce, Italijane. Izgubili smo z Avstrijci, s katerimi smo igrali v hali, ki je bila zelo vroča, mi pa smo imeli takrat debele volnene drese, da smo se kar cedili. Mislim, da sem celo dosegel zadetek, ampak proti našemu vratarju.

Kakšen je bil hokej v tistih časih? Oprema je bila verjetno precej drugačna od današnje. Imeli smo veliko težjo opremo, kot je danes. Filc, pa kovinske ščitnike. Danes je to nekaj kilogramov, takrat pa je bila težka, deset, mogoče petnajst kilogramov. (Žena: V ustih pa tako niso imeli nič, saj so bili vsi škrbasti, vsi brez zob, moj mož je imel še srečo.)

Olimpijski spomini so zagotovo nepozabni. Na katerih igrah ste bolj uživali in kako bi jih primerjali? Bile so povsem različne. Zimske igre so veliko ožje, recimo za desetino poletnih, kjer je panog še pa še. Na zimskih je sicer smučanje, drsanje, hokej … Danes je tudi že "kegljanje" zimski šport (curling op. p.), ampak je neprimerljivo. Rim je bil vsekakor večji dogodek.

Takšna prizorišča so vedno prostor za prikupne anekdote. Spomnim se dvojčkov, ki sta sicer veslala v osmercu. Eden je v cestnem pravokotno postavljenem ogledalu na vogalu zagledal "brata" in ga presenečeno vprašal, kaj dela tam, seveda pa je bil brat v resnici zadaj. Temu smo se prav smejali.

Igre v Rimu je prvič v celoti predvajala televizija, prvič pa so jih prenašali tudi prek oceana v ZDA in Kanadi ter na Japonskem. Televizije so bile takrat v Jugoslaviji zelo redke, kako je bilo, ko vam je kdo rekel, da vas je videl na ekranu? Ali pa, ko ste se sami gledali na posnetku? Takrat še ni bilo kaj dosti televizij in posnetkov in mislim, da se kaj dosti nismo gledali. V Rimu smo spremljali prenose, doma pa niti ne vem, ali so starši imeli sprejemnik.

V Rimu je vse športnike blagoslovil papež. Na kakšen odziv je gesta naletela v vzhodnem taboru? Ste na olimpijskih igrah v tistih časih čutili politične napetosti? Papeževega blagoslova se ne spominjam, smo pa kosili v nekdanji papeževi rezidenci. Sicer pa napetosti vsaj med nami ni bilo. Mogoče so bile med tistimi, ki so bili v špici.

Kakšno je bilo življenje v olimpijski vasi? Je bilo dovolj priložnosti, da so se tkala prijateljstva in simpatije? Oh, takrat je bilo odlično. Na voljo smo imeli mednarodno kuhinjo, stregli pa so 24 ur na dan. Povsod je bilo sadje … Pri nas leta 60 še marsičesa ni bilo in smo seveda debelo gledali. Je bilo pa veliko bolj liberalno kot danes, prijatelju sem posodil trenirko in je lahko mirno prišel v olimpijsko vas in se tudi najedel. Danes kaj takega niti slučajno ni mogoče.

Doping je v Rimu zahteval prvo smrtno žrtev na olimpijskih igrah, danskega kolesarja Knuta Jensena, ki je padel v nezavest zaradi amfetaminov in umrl. Koliko se je takrat sploh govorilo o dopingu? Je bil prisoten tudi med jugoslovanskimi športniki? Tega takrat verjetno niso ne vem kako obelodanili ... Mi sploh pojma nismo imeli, kaj je doping. Pri hokeju smo šli prej na dve kavi, da smo pomirili živce, kaj hujšega pa nismo naredili. Če je to doping.

Vam je bilo kaj žal, ker sta bili obe olimpijadi, ki ste se jih udeležili, tako rekoč čez mejo? Ali pa je bil tudi to za vas takrat povsem drug svet? Pred igrami o tem ne razmišljaš dosti. Že prej smo igrali hokej po Avstriji in Italiji, ampak če bi bila to Avstralija, nas zaradi stroškov najbrž ne bi poslali. Tako pa smo lahko šli, ker je bilo pri sosedih.

Ste bili razočarani, ko so četverec s krmarjem po olimpijskih igrah 1992 umaknili s programa? Ne, niti ne. Danes obstaja le še osmerec s krmarjem, sicer pa jih ni več. Včasih je bil tudi dvojec s krmarjem, ampak tisto je bilo pa garanje, še enega voziti s sabo. Niso smeli imeti več ali manj kot 50 kilogramov. Če so imeli več, smo jih mi ''ganjali'', manj pa niso smeli imeti.

V Innsbrucku so prvič podelili nagrado za fair-play. Kako je bilo s kavalirstvom v času vašega športnega udejstvovanja? Takrat smo bili vsi fer. Takrat še ni bilo ne vem kakšnih denarjev. V Ljubljani smo bili zelo dolgo amaterji, Jeseničani pa so že začeli profesionalno obliko hokeja.

Katerih klubskih in reprezentančnih uspehov in trenutkov se najraje spominjate? Eno leto smo veslali v osmercu in bili na evropskem prvenstvu v Francij zelo dobri, zasedli smo peto mesto. To pa je bilo tudi edinkrat, da smo na Ljubljanici vadili z osmercem, saj ga komaj obrneš.

Kako ste proslavljali zmage? O ja, zmage smo pa proslavili, smo se ga kar napili. Še posebej, če smo bili na turnirju kje v tujini, je pivo krožilo. Na olimpijskih igrah tega ni bilo, so bile včasih in so še zdaj resna stvar.

Ob nenavadni olimpijski zgodbi je zagotovo zanimiva tudi vaša življenjska pot. Kako to, da ste se rodili v Vojvodini v Novem Sadu, in kam vas je peljalo življenje? Starši so tam živeli pred vojno, saj oče ni mogel dobiti službe v Sloveniji, ker ni bil dovolj veren in je moral v Srbijo. Leta 1945 pa so Madžari nas Slovence izgnali v Slovenijo, medtem ko so Nemci ogromno Slovencev poslali v Srbijo. Po vojni sem stanoval v Ljubljani in študiral elektrotehniko, s čimer sem se tudi poklicno ukvarjal. Z ženo sva se spoznala v veslaškem klubu, bila je soseda, malo je pa tudi veslala. Tak ti to dojde.

Vas je vedno zanimal predvsem šport ali ste imeli tudi kakšne druge konjičke? Nekaj časa sem križaril z jadrnico, ki sem jo sam zgradil, in plul vse do Splita, Dubrovnika ... Gradil sem jo dve leti, kalup ti ulijejo, ker tega ne moreš sam, notranjost in vso opremo pa sem izdelal, najtežje je bilo narediti utež, ki je imela skoraj dve toni. Privez sem imel v Črvarju, potem pa je vse skupaj postalo predrago in sem prodal. Še pred kratkim sem tudi smučal, največ medalj imam pravzaprav s smučanja, amaterskega, seveda, nikoli nisem tekmoval. Na klubske tekme sem pa vedno hodil. Pogosto sem obiskoval hribe, na Triglavu sem bil približno petnajstkrat, pa gobarim rad.

Kam bi po veličini dogodka v svojem življenju uvrstili olimpijske igre? Na prvo mesto. Je le takšno srečanje, ki ga ne moreš ponoviti ne vem kolikokrat.

Od leta 1912 do 2012 je na olimpijskih igrah pod različnimi zastavami nastopilo 652 Slovencev, ki so osvojili dvanajst zlatih odličij, ampak vaš dosežek je še večja redkost. Mislite, da ga lahko kdo ponovi? Ne bo. Saj je ta veslač poskusil. Danes ne gre več. Vsi športi so tako ozko usmerjeni, da moraš biti specialist. Ne, te sanje so minile.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin