Po Marakani bo vse lažje

Tisto, kar zna najbolje. Hitro je prebolela severnoirski šok, s tem pa zaprla usta največjim kritikom. Res je, od zmage so nas delile le štiri minute. Bilo bi lahko še bolj veličastno. Ostaja grenak priokus, ki pa je takoj slajši, ko si prikličemo v spomin zadetek Milivoja Novakoviča. Potrebovali smo ga. S pravo ''Novo'' bo v nadaljevanju kvalifikacij bistveno lažje. Ujeli smo priključek, za nadaljevanje sanj pa bomo morali stopiti na žulj še kakšnemu favoritu. Brez domačih spodrsljajev.

Se ponavlja zgodovina?

Če se bo ponovila zgodovina, smo na konju. Zgolj ena točka na dveh septembrskih tekmah bi nas morala skrbeti. To je res. A v primeru Slovenije je nekoliko drugače, saj je v isti sapi potrebno poudariti, da naša teorija temelji na upoštevanju razpleta zelo podobnih dogodkov v preteklosti. Sodeč po nekoč že doživetem pa smo na pravi poti, da uresničimo cilj in se uvrstimo na evropsko prvenstvo. In to zgolj na podlagi ene točke v dveh tekmah? Dodobra začudeni? Razlaga je preprosta. Severni Irci so nas za točke prikrajšali drugič zapored. Ko so nas prvič (1. april 2009), takrat resda v Belfastu, so Kekovim junakom nevede naredili hvaležno uslugo. Slovenska reprezentanca je spoznala, da se je barka, polna sanj o SP na jugu Afrike, znašla tik pred prepadom ter da jo lahko rešijo le še zmage. In tako je tudi bilo. Podobno se je pripetilo pred devetimi leti, ko je Katančeva zasedba ostala neporažena na štadionu Partizana (1:1), si še povzdignila že tako visoko samozavest ter se kasneje prek romunske ovire uvrstila na SP 2002. Oba rezultata, ki sta se v petek in torek torej ''ponovila'', sta v zgodovini slovenske izbrane vrste na nek način predstavljala prelomnico. Prinesla sta dodatni zagon, miselni preskok in bližnjico do velikega tekmovanja. Radi rečejo, da se zgodovina ponavlja. Če se bo tudi tokrat, lahko slovenski navijači ukrajinske in poljske hotele že počasi zasipavajo z rezervacijami.

Točka, velika kot Triglav

Uvoda ne smete vzeti preveč resno. Seveda ni vse tako preprosto. In primerljivo s preteklostjo. Kekova četa se je znašla v položaju, zaznamovanim s povsem novimi okoliščinami. Zaenkrat ji septembrska točka ne zagotavlja pretiranega izliva optimizma, se je pa po drugi strani slovenska reprezentanca z remijem v Beogradu rešila najhujšega. Dva zaporedna poraza bi razvajena javnost od Pirana do Lendave težko prenesla. Verjamemo, da bi se tudi v tem primeru v izbrani vrsti še vedno cedila med in mleko. Vsaj med igralci in strokovnim vodstvom, ki si ne bi imeli ničesar očitati, saj na igrišču puščajo zadnje kapljice znoja. Izvrstno vzdušje v slačilnici, zaščitni znak slovenske izbrane vrste, pa bi takrat načele kritike navijačev, ki verjetno ne bi skoparili z zahtevami po spremembah. Takšna je žal slovenska realnost, meja med evforijo – čaščenjem nogometnih božanstev in razočaranjem – napisov o ničvrednosti igralcev je neverjetno majhna. Zato smo lahko presrečni, da so se Kekovi izbranci iz srbske prestolnice vrnili z dragoceno točko. Lahko bi dejali, da je resnično velika kot Triglav. Sploh zaradi tega, ker bi bila lahko v oktobru oplemenitena z novimi šestimi točkami, s katerimi se bo izboljšal tudi položaj Slovenije na lestvici. Zaenkrat je predzadnja. Kot na dlani je, da ji manjka nekaj točk z domače tekme s Severno Irsko. A nekje bodo že nadoknadene. Odlično kljubovanje srbskim favoritom na Marakani in hiter dvig psihološke trdnosti ''fantov'' po nesrečnem petku, ko je po sicer boljši predstavi od gostov ostala prikrajšana za marsikaj, zagotavljata boljše nadaljevanje kvalifikacij. Nastope, primerne uvrstitvi na svetovni jakostni lestvici.

Slovenija se je resnično, tako kot je po dvoboju v Beogradu poudaril selektor Matjaž Kek, vrnila med žive. Severna Irska nas bo v Belfastu le stežka še tretjič zapored opetnajstila na podobno vižo, s ponovitvijo predstave iz Beograda smo absolutni favoriti na vseh srečanjih z Estonijo in Ferskimi otoki, Srbi pa bodo – podobno kot Rusi – morali v Ljudskem vrtu spoznati enega najbolj bučnih navijaških ''kotlov'' v tem delu Evrope. Razlog več, da v Mariboru podpišejo predajo. Ostaja še Italija. Če na SP ni premagala niti Nove Zelandije, kaj šele Slovaške, je hudo ranljiva. A žal so se ''azzurri'' vmes odločili za menjavo rodov. Nov selektor je zaenkrat vnesel zmagovalni duh. Ker pa nas do prvega sosedskega obračuna čaka še kar nekaj mesecev, se lahko vmes pripeti še marsikaj. Navsezadnje se lahko v idealno formo, preslikavo prvega polčasa s SP proti ZDA oziroma povratne tekme z Rusijo, vrne tudi Slovenija. Takrat pa se lahko meri prav z vsakim.

Novakovič je potreboval zadetek

Bi bilo lahko še bolje? Da in ne. Prvi nastop na svetovnem prvenstvu je moral nekje pustiti posledice. Energije se ne da obnoviti kar čez noč. Na to je opozarjal tudi selektor. Kar se tiče boginje Fortune, je rezultat izenačen. Sreča nam je pokazala hrbet v petek, ko so ostale neizkoriščene vse (pol)priložnosti pred vrati Otočanov, v torek pa se nam je nasmehnila, saj je portugalski sodnik spregledal očiten prekršek Mateja Mavriča za enajstmetrovko in še dodatno kazen v obliki kartona. Kar se tiče izbora enajsterice, ki je garala na zelenici, je bilo bolj ali manj jasno, da bodo igrala imena, s katerimi je Slovenija v zadnjih dveh letih osvajala simpatije. Kritike, izrečene po petkovem večeru na račun Roberta Korena in najboljšega strelca minulih kvalifikacij Milivoja Novakoviča, so bile mišljene dobronamerno. Da ni nihče nezamenljiv, je v Ljudskem vrtu dokazal selektor z menjavo visokonogega Ljubljančana v drugem polčasu, česar poprej nismo bili vajeni. Čeprav to še zdaleč ni stari ''Nova'' in bi bil njegov prispevek v Beogradu brez zadetka podoben tistemu iz Maribora, pa očitno pri tekmecih še vedno vliva dobršno porcijo strahospoštovanja, kar pomaga njegovim soigralcem, da se lažje znajdejo v priložnostih. Novakovič je potreboval zadetek iz igre. Zelo. Zanj bo kot nalašč naslednja kvalifikacijska tekma, saj prihajajo v Stožice Ferski otoki. Enkratna možnost, da si slovenski napadalci dajo duška na najbolj posrečen način, s tem pa se tudi vrnejo k sijaju, ki jih je krasil v zaključku minulih kvalifikacij. Na pomembnih tekmah se preprosto ne sme več dogajati, da se prepoceni zapravljajo odlične ''mat'' pozicije. Slovenija ni Španija, da bi si na vsaki tekmi lahko priigrala dvomestno število priložnosti. Zato velja še povzdigniti učinkovitost v napadu, da se ne bi več pojavljali prizori, ko se Zlatko Dedič po zapravljenih priložnostih nemočno drži za glavo.

Kako se brzdati po vodstvu?

Pri kapetanu je situacija nekoliko drugačna. Čeprav na tekmi s Severno Irsko resnično ni blestel, boljšega igralca od njega v tem delu zvezne vrste nimamo. Zagotovo. Sploh pa s tako bogatimi izkušnjami in dodatnimi nalogami, ko na igrišču predstavlja desno roko selektorja. Vsakemu se pripeti slab dan. Včasih tudi v kolektivnem smislu in igra nikakor ne steče. A beograjska predstava je pokazala že bistven napredek. Tako pri Novakoviču kot tudi Korenu, ki je s hitrimi rešitvami in kratkimi podajami večkrat prelisičil srbsko obrambo, hkrati pa še marljivo kot mravljica prekinjal začetke napadov gostiteljev. Skupaj z Aleksandrom Radosavljevičem sta zamudila le enkrat. Takrat, ko so Srbi izenačili, visoki Nikola Žigić pa se je lahko znašel v družbi ''nenevarnega'' Miša Brečka. Prav tu se še skrivajo določene pomanjkljivosti. Kako se brzdati po dragocenem vodstvu? V Bratislavi smo izpit opravili z odliko in na koncu prednost še povišali, v Beogradu pa se ni izšlo po načrtih. Škoda, da so Valterja Birso, znova enega najbolj razigranih posameznikov v slovenskih vrstah, izdali krči in ni zdržal do konca. Če bi ohranili prednost, bi imeli v žepu dvojni kapital. Povrnili bi severnoirske dolgove, hkrati pa pahnili Srbijo na stranski tir. Zato nam je lahko resnično žal teh štirih minut – brez sodnikovega podaljška – ki so Kekovo četo delile od častnega kroga na Marakani. Ostaja grenak priokus. Vseeno bolje vrabec v roki kot golob na strehi. Zdaj naj bi nastopilo obdobje lažjih tekem (Ferski otoki in Estonija, čeprav se gostovanja na Baltiku nikakor ne sme podcenjevati), na katerih bi lahko selektor postopno uvajal tudi nekatere sveže moči. Predvsem Josipa Iličiča, ki pa se mora še dokazovati. Tako s treningi kot nastopi v Palermu. Najbolj je pomembno, da smo po vrnitvi iz srbske prestolnice ponovno zraven. Nismo še izpadli iz igre za EP 2012. Še zdaleč ne ...