Petek, 12. 9. 2014, 9.11
5 let, 3 mesece
Kje bodo razkazovali slovenske športne uspehe?
Glede na vsesplošno povzdigovanje športnikov in njihovih uspehov bi bil Muzej športa, ki je svoja vrata odprl že pred 12 leti, lahko eden najbolj obiskanih muzejev pri nas. Pa ni. Zakaj?
Na prvi pogled v oko najbolj bodeta povsem neprimerni odpiralni čas in lokacija Muzeja športa. Prostor, kjer hranijo neprecenljive predmete, ki predstavljajo dediščino slovenske športne zgodovine vse od sokolstva v 60. letih 19. stoletja pa do zimskih olimpijskih iger v Vancouvru leta 2010, se namreč stiska na 100 kvadratnih metrih v prvem nadstropju stavbe časopisne hiše Dnevnik na Kopitarjevi 4 v Ljubljani (v bližini pravne fakultete), kar je daleč od muzejskih standardov, odprt pa je med tednom od 9. do 14. ure in zaprt ob sobotah, nedeljah in praznikih. Kot da ne bi želeli, da jih kdo obišče.
A direktor muzeja, poleg tega še zbiratelj eksponatov in kustos, Iztok Durjava ima za to tehtne argumente. "V muzeju sva zaposlena le dva in ob vsem delu nama časovno ne uspe pokrivati še popoldanskih terminov. Sicer pa sem sam za interesente na voljo tudi ob koncih tedna," pojasnjuje Durjava. "Potrebovali bi še tretjo osebo ali študentsko pomoč, pa ni denarja. Lokacija pa je bila najprej začasna rešitev – prostor je last države in zanj ne plačujemo najemnine –, potem pa je prerasla v stalnega."
Muzej, ki so mu odvzeli status muzeja
A lokacija in odpiralni čas nista edini težavi slovenskega muzeja športa. Leta 2013 so ga namreč kot samostojno pravno osebo ukinili in pripojili Zavodu za šport Planica, ki je trenutno glavni odločevalec v zgodbi muzeja. Vmes je padel tudi predlog, da bi muzej športa pripojili šolskemu muzeju, a ideja ni bila nikoli izpeljana.
"Pri ministrstvu za šolstvo in šport se je oblikovala komisija, ki naj bi pripravila končni odgovor, kakšna bo prihodnost Muzeja športa. Treba je rešiti kadrovsko (muzej mora imeti najmanj štiri ljudi), prostorsko (potrebuje depoje) in finančno težavo," pojasnjuje Durjava, tudi sam član omenjene komisije.
Na 100 kvadratih zgodovina na more zaživeti
"Žal smo v položaju, ko muzeja javnosti ne moremo pokazati v celoti. Cilj muzejske ustanove je, da hrani in varuje njegove eksponate, po drugi strani pa je namenjen tudi zgodovinskemu prerezu športa, kar pa na 100 kvadratnih metrih, kot jih imamo v muzeju, preprosto ni mogoče. Prostor sicer omogoča obisk, a že na prvi pogled ne deluje kot pravi muzej. K nam prihaja veliko tujcev, ki nas najdejo na internetu, in šolske skupine, a kaj ko lahko sprejmemo največ 30 obiskovalcev naenkrat. Saj nas pohvalijo, a takoj vidijo, da to ni tista celota, ki jo pričakujejo," priznava Durjava. Na leto jih obišče med dva in tri tisoč obiskovalci, kar je dokaj majhna številka. Za primerjavo: Narodno galerijo je lani v eni sami noči, muzejski noči, obiskalo več obiskovalcev, in sicer 3147.
Pisan in širok nabor eksponatov
V muzeju je danes več kot 20 tisoč eksponatov, zaradi prostorske stiske jih velik del še vedno čaka na priložnost, da se pokažejo javnosti. In ja, priznam, ti ki so, še vedno burijo domišljijo in osvežujejo spomine na športne uspehe, ki smo jih pred leti spremljali prek TV-zaslonov. Od originalne kape, v kateri je simpatični smučar iz Solkana Jure Franko v Sarajevu osvojil srebrno olimpijsko medaljo, smučarskih očal in rokavic snežne kraljice Tine Maze, konja z ročaji, na katerem je Miro Cerar leta 1970 na svetovnem prvenstvu v gimnastiki pritelovadil zlato, dresov Iztoka Čopa in Luke Špika, Mitje Petkovška, Alenke Dovžan, Urške Hrovat in drugih, številnih medalj in plaket, smuči od bloških dalje, smuči Mateje Svet in legendarnega Šveda Ingemarja Stenmarka do današnjih, kanuja, ki ga je prinesel oče Svetove in še in še.
Nekateri športniki bi raje počakali
Durjava ne skriva, da je kar nekaj športnikov izrazilo željo, da bi z donacijo počakali na svetlejše muzejske čase. "Čakajo na primernejše prostore, kjer bi bili eksponati shranjeni v vitrinah. Iztok Čop bi podaril čoln, pa ga nimamo kam postaviti, še konja z ročaji težko prinesemo sem gor, kaj šele kaj večjega. Želijo si prostorov, kjer bi se neprestano nekaj dogajalo, tudi njihovi sponzorji menijo podobno, a v obstoječih tega ni," priznava Durjava, ki je kot nekdanji direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije vajen dela v precej večjem kolektivu kot v Muzeju športa, kjer sta z eno samo sodelavko bolj kot ne zadolžena za vse.
Vstopnina bo, ko bo tudi muzej pravi
Vstop v muzej je brezplačen. Durjava namreč meni, da ne nudi vsega tistega, kar potrebujejo in si zaslužijo obiskovalci, in je potemtakem krivično od njih zahtevati še plačilo vstopnine. "Ljudje si v muzeju radi odpočijejo na klopi, si kaj pogledajo z razdalje, kaj spijejo in se pogovorijo, tega pa tukaj ne dobijo," se zaveda direktor muzeja, ki mu obiskovalci iz tujine občasno ponujajo tudi denar za vstopnico, a jih zavrne. "Počakajmo do takrat, ko bomo res pravi muzej."
Gros: Ena vžigalica bi lahko uničila celotno zgodovino
Vodja komisije, ki se ukvarja s preigravanjem idej, ki bi najbolje koristile muzeju slovenskega športa, je Jelko Gros, ki ga je, kot pravi, hudo zmotilo, da je naše naravno bogastvo informacij iz zgodovine športa tako neprimerno urejeno. "Celo na robu tega, da ena sama vžigalica lahko uniči celotno športno zgodovino."
Z direktoratom za šport so se v okviru letnega načrta dogovorili, da namesto naglih in nepremišljenih potez preučijo vse scenarije. "Potem pa naj se politika odloči, katerega bomo izbrali," pravi Gros, vodja Zavoda za šport Planica.
Pavlin: Muzej športa pravno formalno ne obstaja
Svoje mnenje o ureditvi muzeja športa ima tudi Tomaž Pavlin, zgodovinar in sociolog s fakultete za šport, ki meni, da bi morali najprej razrešiti organizacijsko stanje muzeja, ki mu je vlada Janeza Janše zaradi kriznih ukrepov s sprejemom sklepa o ukinitvi muzeja leta 2013 odvzela samostojnost. Postavljen je bil pod streho Zavoda za šport Planica in je izgubil svojo finančno samostojnost v smislu, da ne more kandidirati na razpisih. "Muzeja športa formalnopravno ni in najprej mu moramo najti neko mesto," pravi Pavlin, nekdanji dolgoletni hokejist Olimpije.
"Urediti je treba kadrovsko vprašanje in sistematizirati delovna mesta. Prav kadrovska zgodba bo namreč tista, ki bo premikala zgodovino in muzealstvo z mesta," pravi Pavlin, ki je prepričan, da bi Muzej športa spadal pod okrilje ministrstva za kulturo, kjer bi bilo tudi financiranje ustreznejše, nastopal pa bi ob boku drugih muzejev.
In treba mu je najti lokacijo. Bodisi Stožice, kjer naj bi dobil prostor v (neobstoječem) trgovskem centru, česar Pavlin ne vidi kot realno možnost, ali na Kodeljevem, kjer bi bil v neposredni bližini športnikov, zaradi bližine parka pa tudi številnih družin.
Če se vrnem k uvodu in kolektivni fascinaciji s športnimi uspehi, si upam predvidevati, da bi Muzej športa v pravi obliki, s pravimi ljudmi in pristopom ter na pravi lokaciji prav gotovo pritegnil množice. Eksponatov bi bilo prav gotovo več kot dovolj. Če bi bilo na leto prav toliko obiskovalcev (20 tisoč), pa še toliko bolje.