SiolNET. Sportal Sportal +
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Gorazd Štangelj: Miguel Indurain je bil Gospod z veliko začetnico!

1

termometer

Dan po tem, ko je zaključil tekmovalno kariero, je 38-letni nekdanji kolesar Gorazd Štangelj spregovoril o svoji dolgoletni karieri. Želi si še naprej pomagati slovenskemu kolesarstvu.

Ni prav veliko kolesarjev, ki bi imeli ob koncu svoje športne poti za seboj tako izjemno kariero. Štangelj je svojo profesionalno pot začel leta 1997 v ekipi Krka. Leta 1999 je prestopil v italijansko ekipo Mobilvetta-Northware, leta 2000 v Liquigas, po dveh sezonah pa v ekipo Fassa Bortolo. Vseskozi je nastopal za italijanske ekipe in leta 2004 dirkal za Saeco. Sledile so štiri sezone v ekipi Lampre (2005-2008), od koder se je na polovici sezone 2009 vrnil v Liquigas. Zadnji dve sezoni je nastopal za Astano. V članski karieri je kar štirinajstkrat nastopil na svetovnem prvenstvu in se najvišje povzpel leta 2000, ko je v Plouayu zasedel 13. mesto. Tistega leta je tudi slavil zmago na dirki za pokal Melinda, etapno zmago na dirki Midi Libre ter zmago na posamičnem kronometru dirke po Avstriji, kjer je imel en dan oblečeno tudi rumeno majico. Sezona 2000 je bila zagotovo njegova najboljša v karieri. Z leti je Štangelj postal eden izmed redkih zelo cenjenih in spoštovanih pomočnikov najboljšim.

Se spominjate svojih prvih kolesarskih treningov? Star sem bil 12 let, ko sem se udeležil šolskega prvenstva v kolesarstvu. Zasedel sem drugo mesto in se vpisal v klub. Nekoliko pozneje sem prenehal hoditi na treninge, saj so to storili tudi moji sošolci, ki so se vpisali skupaj z menoj. Vse redkeje sem hodil na treninge, a je bila žena mojega prvega trenerja Franca Bergerja sodelavka z mojo mamo. Uspel jo je pregovoriti, da naj me pošlje na trening in nato sem začel resno hoditi na treninge. Počasi sem uspel ves trening opraviti skupaj z moštvenimi kolegi in začel vse bolj uživati.

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu, ko ste dirkali pri mladincih? Najbolj se spominjam svojega prvega svetovnega prvenstva leta 1990 v Angliji. Bil sem zelo dober. Bili smo povsem neizkušeni in nismo vedeli, kako naj dirkamo. K sreči je Bogdan Fink pobegnil in osvojil bron. Tudi trasa je bila dokaj lahka. Nato sem nastopil še na svetovnem prvenstvu leta 1991 v Coloradu Springsu, od koder smo odšli še na etapno dirko Tour de l'Abitibi za mladince v Kanado, kjer sem zmagal.

Ves čas, z izjemo leta 1996, ste pri amaterjih nastopali za Krko. Da. Le leta 1996 sem bil član italijanske amaterske ekipe Fior-Euromobil. Iz slednje bi lahko že leta 1997 prestopil v italijansko ekipo Aki-Gipiemme. Moral sem moral spoštovati dogovor, da se v primeru, da Krka naredi profesionalno ekipo, vrnem nazaj. V Krki sem bil še dve leti in od tam leta 1999 odšel v Mobilvetto.

Od takrat ste ves čas nastopali za najboljše ekipe in v prvih letih profesionalne poti lahko tudi dirkali za svoj rezultat. Ko pride tujec v veliko italijansko ekipo, te porabijo le za pomočnika in ne za kapetana. Z leti ti željo po zmagi spremenijo v to, da delaš za to, da zmaga nekdo drug. V prvem obdobju sem na vsaki dirki nastopil z željo po zmagi. Prvič sem delo pomočnika občutil v ekipi Fassa Bortolo. Od takrat dalje sem dobil delo v drugih ekipah, zato ker so v meni videli dobrega pomočnika. V današnjem času tujci v ekipah niso več le pomočniki. Ekipe so multinacionalne in sponzorji želijo promocijo v številnih državah. Zdaj vsak, ki ima talent in je dober, lahko dirka na rezultat. Pomočniki so pa tisti kolesarji, ki v tistem trenutku niso v formi.

V sezonah 2002 in 2003 ste nastopali za Fasso Bortolo. Moštveni kolegi so bili Cancellara, Casagrande, Bartoli, Basso, Bruseghin, Kirchen, Larsson, Patacchi, Ivanov, Konišev, Pozzato. Sami šampioni. To so bili že takrat, ko so bili mladi, in še zdaj so. Ni bilo slabega kolesarja v ekipi. Mene so vzeli, ker sem bil dober kolesar in so me potrebovali za pomočnika.

Sledil je prestop v ekipo Saeco. Ne bom rekel, da se mi je kolesarstvo v Fassi Bortolo zamerilo, ampak je tam postalo kolesarstvo zame bolj poklic kot pa ljubezen iz otroštva. Povrnilo se mi je veselje do kolesarstva, saj nismo bili več le roboti in številke. Navezali smo se drug na drugega in smo imeli več svobode. Že prvo sezono smo zmagali Giro s Cunegom in zgodba se je nadaljevala v Lampreju.

Takrat ste se spoznali z Giuseppejem Martinellijem, s katerim se še vedno zelo razumeta. Težko dosegaš vrhunske rezultate oziroma se težko motiviraš za trening, če ni ljubezni do športa in razmišljaš le v smeri, da si plačan za to. V Saecu, ki ga je vodil Martinelli, sem ugotovil, da verjame vame in mi zaupa. Ta naveza traja še danes.

Lampre? Lampre je bil nadaljevanje projekta Saeco. Kolesarje ekipe Saeco in Lampre so zaradi ekonomskega vidika združili v eno ekipo. V tej ekipi sem bil do konca leta 2007, ko nisem želel več podaljšati pogodbe. Lampre se je okrepil in bivši šefi Saeca so morali zapustiti ekipo. Nas kolesarje so do zadnjega izsiljevali s pogodbami in nizkimi vsotami. Sam sem bil upornik in nisem želel podpisati in sem s tem tudi tvegal kariero. Izkazalo se je, da sem pravilno ravnal in v naslednji sezoni naredil še korak dlje v karieri.

Leta 2008 ste prestopili v ekipo Liquigas. Res je. Dobil sem možnost prestopa v še boljšo ekipo. Potrdilo se je pravilo, da ob menjavi ekipe nikoli ne smeš zapreti vrat za seboj. Biti moraš pošten in korekten. V štirinajstih dnevih sem se nato dogovoril za prestop z Robertom Amadiom, s katerim sem se poznal še iz leta 2000, ko sem dirkal za ekipo Liquigas-Pata.

Vendar ste nato na podoben način odšli tudi iz Liquigasa. Povezava z Martinellijem je bila tako močna, da sem samo čakal, da se vrne v kolesarstvo. Tudi on je čakal na priložnost in se vrnil z ekipo Amica Chips ter nato prestopil v Astano.

Zadnjih nekaj sezon ste vsakič sproti čakali povsem do konca, preden ste se odločili, ali boste nadaljevali še eno sezono. Kaj je zdaj tehtnico nagnilo na stran zaključka kariere? Že nekaj sezon sem razmišljal, ali nadaljevati ali ne. Nisem se mogel odločiti, saj nikoli nisem bil povsem prepričan, da sem dosegel to, kar sem si želel celo življenje. V zadnjih dveh sezonah, ko sem bil v Astani, sem tako užival v kolesarstvu, da sem na vsako dirko odhajal z veseljem. Odlično se razumemo in sem nato s težavo sprejel to odločitev. Težko bi še dosegel tako velik rezultat, ki bi me motiviral. Nima smisla vztrajati naprej, saj vidim v življenju nove izzive. Menim, da je zdaj pravi trenutek, saj sem odlično dirkal zadnji dve leti. Če zapuščam kolesarstvo, ga želim ravno zdaj, ko sem še dober, na dobrem glasu in mi ni treba oditi skozi zadnja vrata.

Kje se vidite zdaj? Sam nisem bil nikoli svetovni ali olimpijski prvak oziroma nisem zmagal klasike. Pomagal sem Cunegu do zmage na Giru. Želim pomagati tudi preostalim slovenskim kolesarjem in skupaj z Martinellijem pomagati slovenskemu kolesarstvu.

To pomeni, da boste postali športni direktor v Astani? Želja je, pogovarjali smo se, a nič še ni podpisano. Sam si želim bolj dela z mladimi in jih vzgajati. Rad bi pomagal mladim kolesarjem, ki v najboljše ekipe prihajajo celo brez kolesarske osnovne šole. Ne poznajo niti osnovnih zakonov oziroma jim manjka kakšen razred osnovne šole. Te izkušnje lahko dobiš le z dolgoletnim delom. Vemo, da je Astana sestavljena iz Kazahstancev in Italijanov. Sam ne spadam niti v prvo niti v drugo območje. Tu se zanašam predvsem na Martinellija. Mojega prihoda si želi tudi Kreuziger in še nekaj kolesarjev.

Športni direktorji v Astani so letos Lapage, Bontempi, Shefer in Sedoune. Bo prostor za vas? Astana želi ustanoviti tudi kontinentalno ekipo. S slednjo naj bi zaradi znanja ruščine delal Sedoune. Lapage naj bi odšel v GreenEDGE. V tem primeru naj bi potrebovali dva do tri nove športne direktorje. Mogoče bo tudi prostor zame. Poleg tega bi rad delal tudi v Adria Mobilu, saj ne bom ves čas le v Astani. Tu vidim še več možnosti pri vzgoji mladih.

Vemo, da ste imeli rajši enodnevne dirke kot etapne preizkušnje. Katero enodnevno dirko imate najrajši? Cestna dirka svetovnega prvenstva mi je najljubša. To je dirka, na kateri se nikoli nisem počutil, da delam za nekoga drugega. Sicer je v zadnjih letih tudi tu tako, a smo nastopali za Slovenijo. To je precej lažje, kot dirkati za ekipo, kjer so odnosi bolj hladni. Poleg tega sem bil na veliko svetovnih prvenstvih kapetan oziroma sem imel proste roke in sem lahko dirkal zase. To ti da hitrost več v primerjavi s tekmeci. Je najpomembnejša dirka v sezoni.

Vam je žal, da na kateri dirki niste nastopili? Letos sem prvič vozil Pariz-Roubaix. Pred tem sem bil vesel, da mi ga nikoli ni bilo treba. Zdaj pa mi je žal, da nisem že prej nastopil na tej dirki. Mogoče je tudi prav, da je tako in ga imam v spominu po lepem in suhem vremenu ter vrhunski predstavi. Najlepša enodnevna klasika zame je Liege-Bastogne-Liege.

Pomislite na vse kolesarje, ki ste jih spoznali v vsej svoji karieri. Kdo je na vas pustil največji vtis? Miguel Indurain je bil Gospod z veliko začetnico. Sam sem ravno dobro začel kariero. Iz kolesarstva je odšel na vrhuncu, kar marsikateremu šampionu ni uspelo. Tudi zaradi tega je ostal v dobrem spominu in se ga vsi radi spominjamo kot gospoda kolesarja. Danes se veliko govori o Merckxu, Coppiju, Bartaliju. Sam nisem nikoli dirkal z njimi. Dirkal sem Armstrongom, Indurainom, Chiapuccijem, Bugnom. Danes pa dirkam z nekim Gilbertom, Hushovdom, Boasson Hagnom … Mogoče bom imel čez 30 let nekoga drugega v glavi.

Se strinjate s tem, da je Slovenija v času vaše kariere naredila velik korak naprej v kolesarstvu? Pred petnajstimi leti se ni bilo mogoče prebiti v profesionalno ekipo z izjemo dveh ali treh izjem. Zdaj je deset kolesarjev v vrhunskih ekipah. Kot primer lahko navedem, da je tudi Milan Eržen veliko pripomogel k temu, kar se tiče kolesarskih talentov. Če Slovenec zmaga pomembno amatersko dirko, tu ni več pomislekov, ali je to talent ali ne. Zdaj mladi veliko lažje dobijo priložnost v tujini. Kaj si želite za prihodnost? Še vedno sanjamo o vseslovenski Pro Tour ekipi. Ker nam to ne uspe, vidim priložnost v tem, da kot morebitni športni direktor v Astani pripomorem k temu, da v to ekipo pripeljem čim več Slovencev. Če povem odkrito, si želim, da bi Grega Bole imel ob sebi dva ali tri Slovence. Pa naj bo to v Lampreju ali Astani. Na domačega človeka se lahko veliko bolj zaneseš kot na tujca. Meni je Grega daleč najbolj všeč od vseh Slovencev, ki so trenutno na sceni. Ne zaradi zadnjih rezultatov, ampak zato, ker ga poznam, kako razmišlja, kako ima začrtane cilje in kako brezkompromisno se jih loteva. Ne ustraši se ciljev in tudi tekmecev. Zasluži si, da bi imel ob sebi čim več Slovencev, ki bi mu lahko pomagali te cilje uresničiti. Zakaj bi zmagoval za drugo ekipo, če lahko za slovensko.

Že prihodnjo sezono bo v Astani kar nekaj Slovencev. Čeprav sem sam zaključil, je že znano, da bo v ekipi Borut Božič. Blizu dokončnega dogovora je tudi Jani Brajkovič. Ali bo Grega Bole v sezoni 2013 član Astane, je odvisno le od njega. Verjamem, da bo še pred koncem letošnje sezone dobil boljšo, že veljavno pogodbo v Lampreju za leto 2012 in hkrati v podpis pogodbo za leto 2013. Je eden od kolesarjev, ki ga želi marsikdo v svoji ekipi.

Boste pogrešali kolesarstvo? Saj ga že. Tako je in treba je stati za odločitvami. To, da mi je bilo težko nehati, je le potrditev, da sem užival v kolesarstvu. Če bi komaj čakal ponedeljek, da ne bom več kolesar, bi bilo nekaj zelo narobe. Pride dan, ko je treba obrniti novo stran. Še vedno me poskušajo prepričati, da bi potegnil še eno sezono, kar mi laska. Odločil sem se in še ena sezona ne bi spremenila ničesar.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin