Alenka Potočnik Anžič po sanjski sezoni ostaja na realnih tleh

Alenka Potočnik Anžič je marca lani kot prva ženska v zgodovini postala predsednica rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško. Že v svoji prvi sezoni na čelu celjskega kluba pa je mlada ekipa na čelu s trenerjem Klemnom Luzarjem osvojila tako pokalni naslov kot naslov državnega prvaka, ob tem pa nesrečno izpadla v polfinalu evropskega pokala. Za celjskim klubom je tako odlična sezona, apetiti pred novim obdobjem pa so konkretno zrastli, ob tem pa odkrito lovijo tudi vstopnico za ligo prvakov.

Sezona se je za vas končala sanjsko, verjetno še nad pričakovanji z dvojno domačo krono. Verjetno ste zelo zadovoljni?

Res je bila sanjska sezona. Še eno leto nazaj smo bili v državnem prvenstvu četrti, dosegli smo eno najslabših uvrstitev v zgodovini kluba. Ekipa je bila res mlada, napovedi pred sezono pa daleč od optimističnih. Zdaj sem prav brala, kaj so mi pred sezono pisali prijatelji, znanci … in je bilo vse prej kot pozitivno. Vse skupaj se je končalo res odlično, sama sem vedela, da ima ta ekipa velik potencial, da bo tudi trener, ki so ga številni pred začetkom močno podcenjevali, dodal svoje. A res je, da pri tako mladi ekipi nikoli ne veš, kako bo to videti na igrišču. Res sem vesela, kako se je vse skupaj poklopilo. Še bolj me veseli, da je bila ekipa stabilna, niti ene tekme nismo izgubili z večjo razliko od treh golov, pa smo odigrali 44 tekem. Tudi ekipa je rasla skozi sezono in bila proti koncu sezone najmočnejša.

Celjani so sezono končali z naslovom državnega prvaka. Foto: Jan Gregorc

Verjetno tudi vam, zdaj ko pogledate nazaj, ni žal, da ste sprejeli ta izziv in vlogo predsednice kluba?

Zagotovo mi ni žal. Ni mi bilo žal že takoj, ko sem se odločila za ta korak. To pa so res posebni trenutki, sreča, ki je ni mogoče izmeriti. To delamo ne samo jaz, ampak večina ljudi, ki so v klubu in zraven njega, vsi delamo z veliko želje in srčnosti, hkrati pa z vizijo, da smo boljši. Stvari skušamo delati nekoliko drugače, vse skupaj povzroči nekakšne drugačne emocije in res sem zelo vesela in ponosna predsednica tega kluba.

Sami ste zraven ne le v vlogi predsednice, temveč tudi mame. Vem, da tega ne marate izpostavljati, a za Aljušem je odlična sezona. Kako ste sezono doživljali iz te perspektive?

Teh stvari se ne da presekati, čeprav se trudim in mislim, da mi gre malo bolje kot sicer (smeh, op. p.). Res sem izjemno ponosna nanj, tudi Aljušu v tej vlogi ni preprosto, da ne bo pomote. Res sem ponosna, da se je kljub mladosti na takšen način soočil s pritiskom, tudi z očitki, ter na koncu na igrišču opravičeval in dokazoval svoj potencial in talent, hkrati pa trdo delo. A to je na koncu njegova zgodba, ki jo gradi sam. Na trenutke se počutim tudi kot mama vsem drugim, da ne bo izpadlo narobe, a res smo dihali za to ekipo, in sem neskončno vesela za vse fante. Vesela sem za vse in za njihov napredek.

Foto: Jan Gregorc

Poleg kakovosti in naslovov se je v zadnjem obdobju v Slovenijo znova prebudilo tudi rivalstvo med najboljšimi klubi, sploh v primerjavi z obdobjem pred tem. Tudi to je verjetno dobrodošlo za šport, kajne?

Vsekakor. Sama sem šla po drugi finalni tekmi do trenerja Slovana, Uroša Zormana, mu čestitala in povedala, da se v Zlatorogu ne bi zbralo 4.800 ljudi, če ne bi imeli na drugi strani odličnega tekmeca. Brez tega to ne bi bilo mogoče. Pa ne samo Slovan, tudi drugi klubi so res močni, na primer Slovenj Gradec, Trimo, Gorenje in Krka. Prvenstvo je res izenačeno. Zagotovo je naš cilj, da se o športu govori, tako kot religija potrebuje vernike, šport potrebuje navijače in tudi to je naš namen.

Veseli smo, da se je rokomet vrnil v Zlatorog v takšni obliki. Celje ima rokometno zgodovino in treba je bilo spet zanetiti ta ogenj. Res sem vesela, da nam je uspela takšna zgodba.

Že prej ste omenili trenerja Klemna Luzarja, ki se številnim pred prevzemom ni zdel primeren kandidat za glavnega trenerja.

On ima največje zasluge za te uspehe. Ne bi se vračala v obdobje pred njegovim prevzemom in v vse zgodbe, ki so krožile. Dejstvo je, da je Klemen drugačen tip trenerja v primerjavi s standardi slovenskega rokometa. Že skozi delo z mladimi je to pokazal in dokazal, je res dober analitik in odlično zna ekipo pripraviti v smislu taktike. Ekipo je v tej sezoni res dobro vodil, bilo je kar šolsko, in zame to ni bilo nobeno presenečenje. Je izjemen trener. Odločili smo se, da mu damo priložnost, ker si jo je zaslužil, in res sem vesela, da je dobil to priznanje tudi zunaj našega kluba.

Foto: Jan Gregorc Za vami so ves čas stali tudi navijači. Videli smo, da je nekajkrat zavrelo tudi zunaj igrišča …

Navijače smo si želeli vrniti v celjsko dvorano. S tem se vrača tudi zanimanje, sponzorji in mediji … Nočem, da izpade narobe, a dan pred našo drugo finalno tekmo je bila tudi tekma finala košarkarskega državnega prvenstva, kjer je bilo 500 ljudi, dan kasneje pa v Celju pri nas 4.800 ljudi. To je za naše okolje izjemno in vesela sem tega odziva navijačev. Tudi oni so prepoznali našo zgodbo in zaupanje v mlade. Res se nadejam, da je to začetek malo daljše, lepše zgodbe in svežih uspehov Celja.

V kateremkoli športu je že znano dejstvo, da ni časa za spanje na lovorikah ter je treba ves čas delati in gledati v prihodnost. Sami ste že napovedali nekaj odhodov, klub med drugim zapuščajo Andraž Makuc, Luka Perić, Alex Bognar in Oleksandr Onufrijenko. Kakšno vizijo imate za naprej?

Ena izmed specifik je ta, da se pri rokometu kadruje že veliko vnaprej in vsi štirje odhodi so bili dogovorjeni že preden smo sploh vedeli, da bomo imeli možnost igranja v ligi prvakov oziroma katerem drugem evropskem tekmovanju. Sama verjamem, da bo to liga prvakov. Verjamem, da bi tudi v takšnem primeru vsaj nekateri rokometaši razmišljali drugače, čeprav vsi odhajajo v odlične klube. Odhode bo gotovo težko nadomestiti, a pravzaprav iščemo rešitve le še za eno pozicijo, se usklajujemo in iščemo.

Foto: Gaja Hanuna

Z naslovom državnega prvaka in možnostjo igranja v ligi prvakov se je v eni noči za naš klub bistveno spremenilo, v samem klubskem upravljanju pa ne. V tem pogledu so razmere enake kot pred drugo tekmo finala, na nas je zdaj, da skušamo ta uspeh nekako monetizirati in doseči čim več. Žal je realnost glede gospodarstva in sponzorjev takšna, kot je. Sama bi bila res vesela, da bi vam lahko zdaj povedala zgodbo o podjetju, kjer bi dan po finalu prišli do nas in rekli: "Odlični ste bili, zdaj pa vam damo še toliko in toliko bonusa za uspehe," a to se na žalost ne dogaja. Gremo naprej, kot ste rekli, ne smemo spati, delamo še bistveno več, tudi v smeri lige prvakov, hkrati pa skušamo krpati luknje, ki so še ostale. Iščemo okrepitve, hkrati pa sestavljamo načrte tudi za mlajše selekcije, tako da dela res ne zmanjka.

Omenili ste ligo prvakov, zdaj je že jasno, da ste se prijavili za nastop v tem tekmovanju. Od Celja in njegovih navijačev se je v preteklosti kar pričakovalo, da bo igralo v ligi prvakov.

Vesela sem, da je tudi odbor kluba tega mnenja, in navsezadnje tudi sama mislim tako. Na sploh Slovenija mora imeti mesto v takšnem tekmovanju. To si slovenski rokomet zasluži, sploh ob predpostavki, da se liga širi na 24 ekip, in če med temi ne bo niti ene slovenske, bo to za slovenski rokomet velika zaušnica. Mi bomo naredili in pripravili vse, da bo naša vloga odobrena. S prijavo v ligo prvakov smo naredili prvi korak, drugo leto bo ravno 80 let rokometa v Celju in v kombinaciji z našo mlado, zanimivo ekipo, verjamem, da bo tudi EHF znal prepoznati to zgodbo in našo željo.

Aljuš Anžič vse glasneje opozarja nase. Foto: Jure Banfi

Kakšni so torej cilji za naprej?

Od začetka mandata sta se uresničila že dva cilja. Tu pa je tudi finančni vidik oziroma sanacija. Ni mi še uspelo doseči tistega, kar sem si oziroma smo si zadali na začetku, ker apetiti rastejo. V aktualni sezoni nam je uspelo narediti nekaj pozitivnega presežka, s katerim smo krili tudi stvari za nazaj, a mislim, da bi lahko šlo še bolje, predvsem z možnostjo vključitve enega močnega sponzorja in večje gospodarske podpore. Sama sem iskreno mislila, da bo šlo krpanje finančne luknje hitreje od rok, a na žalost je realnost v športu drugačna. Vedno znova poudarjamo, kakšni ambasadorji Slovenije so športniki. Kamorkoli greš, nas poznajo po športnikih, in škoda je, da tega ne prepoznajo tudi gospodarstvo ter celoten sistem sponzoriranja v športu in davčne zakonodaje, ki bi te stvari malce olajšali. Upam, da se že v bližnji prihodnosti kaj spremeni, ker bo to velik plus za vse strani.

Preberite še:

Sportal Klemen Ferlin je novi član Slovana

Sportal Krimovke znova v ligi prvakinj, med evropsko elito znova tudi Celjani?

Sportal Slovenci bodo na SP v skupini igrali z Dansko, ZDA in Angolo