Ultrablues, nova tekaška klasika?

Knjižne police je 1. septembra zapolnila nova knjiga, ki je in hkrati ni tekaška knjiga. Ultrablues je zmnožek avtobiografij, celo intimnih misli treh različnih avtorjev, treh različnih značajev in treh različnih poti, po katerih stopajo avtorji, ki jih druži samo to, da so pisci in tekači. Ki jih je osem mesecev dolga dogodivščina – vrhunec je dosegla na stokilometrskem ultramaratonu Zion v zvezni državi Utah – iz zagrizenih individualistov spremenila v ekipo.

Knjiga ima 447 strani in je pravzaprav skupek štirih knjig. Treh s podpisi eminentnih avtorjev – publicista, urednika in založnika Sama Ruglja, novinarja in poročevalca s kriznih žarišč Boštjana Videmška, mladinskega pisatelja in medijskega multipraktika Žige X. Gombača – in četrtega, ključnega člana ekipe, ki na današnji predstavitvi v knjigarni Mladinske knjige na Wolfovi v Ljubljani sicer resda ni sedel pri glavnem omizju, a so ga avtorji tolikokrat izpostavili, da je imelo enak učinek, kot da bi. Fotograf Drago Videmšek, oče Boštjana Videmška, je s svojim fotografskim izkupičkom oblikoval monografijo, ki bo po besedah avtorjev premamila tudi tiste, ki se ne uvrščajo med knjižne molje.

Kaj je bilo prej? Ideja o teku ali ideja o knjigi?

Gombač, Videmšek in Rugelj so že pred dvema letoma, ko je zadnji napisal knjigo Delaj, teci, živi, kjer opisuje svoje priprave na dunajski maraton, ugotovili, da se gibljejo na enaki valovni dolžini. Prvi skupni tek na 20 kilometrov je prerasel v lanskoletni tek trojk, beseda je dala besedo in zrasla je ideja o avanturi, ki bi jo lahko spravili na papir.

Dolgo časa se ni rodilo nič konkretnega, nato pa je po spletu naključij, povezanim z novim mobilnikom in sinhronizacijo kupov elektronske pošte, Rugelj opazil Videmškovo ne preveč svežo elektronsko pošto. "Boštjan je omenil, da je sporočilo še iz časov, ko je maraton zmogel v manj kot treh urah in na vprašanje, česa si želi zdaj, omenil poskus na sto kilometrov," se je spominjal Rugelj.

Idealno. Tudi za Videmška, ki ni želel teči le zaradi teka oziroma osebne kanalizacije, pri kateri te "endorfini spremenijo v odvisnika", ampak je v ultramaratonskem popotovanju našel celo podaljšano stanje meditacije nevzhodnega tipa.

Tudi Gombača je ideja takoj zamikala. "Kot mlad fant sem rad prebiral knjige ljudi, kot sta Viki Grošelj ali Dušan Mravlje, ki so v življenju delali presežke. In ko se je rodila ideja o stokilometrskem teku, ki mi tudi sicer zelo ustreza, sem nezavedno zaznal, da se je tisti mladi fant spet oglasil. In to je bila "šansa", ki je ni veljalo zamuditi."

Bomo o Ultrabluesu čez leta govorili kot o tekaški klasiki?

Besedilo se je rodilo iz dnevniških zapisov, bilo je vedno daljše in vedno bolj intimno. V uvodu Ultrabluesa je sicer omenjeno, da je bila ambicija avtorjev preprosta; bralcem povedati, kako se pripraviti na tekaško preizkušnjo, ki ne dovoljuje polovičarstva ali omahovanja. A po drugi strani z ambicijo, da bralca popelje v intimni svet treh precej ustvarjalnih in v svojem celostnem delovanju precej skrajnih ljudi, ki ne glede na postransko škodo sledijo svojemu življenjskemu kredu.

Na vprašanje, ali verjamejo, da lahko Ultrablues preraste v pravo tekaško klasiko, so avtorji soglasno odgovorili: "Pustimo času čas. Čez pol leta bo vse jasno."