"Gre za zdravo norost"

"V ultratekaških preizkušnjah sem se našel, se pa zavedam, da to ni za vsakogar. Gre za aktivnost, ki je zunaj okvirov normalnega in ne morem nasprotovati nikomur, ki mi očita, da sem malo nor."

1 / 7

Foto: Bor Slana , osebni arhiv Romana Čretnika

2 / 7

Foto: Bor Slana , osebni arhiv Romana Čretnika

3 / 7

Foto: Bor Slana , osebni arhiv Romana Čretnika

4 / 7

Foto: Bor Slana , osebni arhiv Romana Čretnika

5 / 7

Foto: Bor Slana , osebni arhiv Romana Čretnika

6 / 7

Foto: Bor Slana , osebni arhiv Romana Čretnika

7 / 7

Foto: Bor Slana , osebni arhiv Romana Čretnika

100 Ultra Trail Vipava je prvi pravi ultra trail v Sloveniji, ki je prejšnji konec tedna v Vipavsko dolino zvabil številne ljubitelje tovrstnih tekaških izzivov. Nekateri so se odločili za 25-kilometrski trail, drugi za 50-kilometrskega, tudi Boštjan Videmšek in Žiga X. Gombač, tretji za štafeto in četrti za stokilometrskega. Med njimi je bil tudi Roman Čretnik, tekač iz Mozirja, za katerega je bila to prva prava ultra trail izkušnja, do katere seveda ni prišel križem rok. Potrebno je bilo preteči marsikateri kilometer, poslušati svoje telo in si zadajati postopne cilje.

Bolj vztrajen kot eksploziven

Čretnik je že v osnovni šoli ugotovil, da mu bolj ustrezajo vztrajnostni teki. "Na 60 in 600 metrov nisem nikoli izstopal, medtem ko sem v krosu na tri kilometre pritekel tudi do tretjega mesta, pa tudi če nisem nikoli ničesar treniral," se je dva dni po svoji prvi pravi ultra trail izkušnji v Vipavi spominjal 36-letni Mozirjan, ki je bil med našim obiskom deležen prenekaterih čestitk sokrajanov na račun ultraške stotke.

"Ves čas se mi je zdelo, da bi mi ustrezali maratoni," je nadaljeval. In ko si je žena med nosečnostjo izposodila tekaško knjižno uspešnico Rojeni za tek, v kateri Christopher McDougall opisuje svet ultratekačev, jo je dobesedno "požrl".

"Takrat sem začutil, da je to tisto, kar iščem. Knjiga me je očitno prebudila. Seveda sem nato po hitrem postopku prebral še številne druge znane knjige o teku, ki jih je avtor omenjal v knjigi Rojeni za tek, od Karnazesa do Jureka, kar verjetno počne velika večina tekačev. No, tekel sem sicer že prej, a šele leta 2009 sem se udeležil svoje prve tekaške prireditve. Na Ljubljanskem maratonu sem pretekel deset kilometrov, potem pa so zadeve stekle," se je razgovoril Čretnik.

Leta 2013 prebujen za "ultre"

"Leta 2013 sem se prebudil, če temu lahko tako rečem, za ultre. Ko sem si nabral dovolj kondicije in brez težav pretekel 20 kilometrov, sem si zadal nov cilj: ultramaraton. Moj cilj je bil, da se projekta lotim postopoma, tako da dan po tekmi ne bom povsem sesut in če me vidite danes, lahko rečem, da mi je to kar lepo uspelo," je dodal.

Med predpogoje za ultramaraton je Čretnik uvrstil tudi rezultatski izplen na maratonski polovički in maratonu. Polmaraton si je želel preteči prej kot v uri in pol, maraton pa prej kot v treh urah in pol.

In ker si je zamislil, da bo 42-kilometrsko znamko pretekel še pred svojim 35. rojstnim dnem, se je lani nekega lepega majskega dne sam odpravil po trasi od Mozirja do Logarske doline, kjer poteka znana tekaška prireditev, in tako prvič pretekel 42 kilometrov. "Takrat mi je to vzelo štiri ure, zato sem 'vajo' že 14 dni pozneje ponovil in maraton pretekel v treh urah in pol. Sicer sem tekel po bolj ravninski trasi, pa vendar, dosegel sem zastavljen cilj."

Po prvi maratonski stopnički je napočil čas za drugo, ultramaratonsko, ki jo je Čretnik preskočil lani na ultramaratonu Celje – Logarska dolina.

"Logična posledica je bila, da poiščem pravi ultra trail in kot nalašč sem izvedel za Vipavo, ki je prvi pravi ultra trail v Sloveniji, speljan po gozdnih poteh. Zdelo se mi je super, da mi zaradi ultre ne bo treba v tujino. Posebnih priprav nisem imel, že tako ali tako po hribih bolj ali manj tečem ves čas."

Preskok z maratonske na ultramaratonske razdalje

Kot največjo razliko med maratoni in ultramaratoni Čretnik navaja hitrost. "Pri ultramaratonu je treba prilagoditi hitrost. Sam sem ugotovil, da pri srčnem utripu pod 170 udarcev na minuto funkcioniram povsem normalno. In če tega ne prekoračim, lahko tudi normalno jem, to pa je pri ultrah ključnega pomena, saj jih je brez konkretne hrane nemogoče preteči.

Sem zagovornik konkretne hrane, gelov ne maram. Tako sem v Vipavi jedel vse mogoče, od suhega sadja do oreščkov, za vsak primer, če mi hrana na okrepčevalnicah ne bi ustrezala, sem si pripravil tudi polento s kokosovo moko – polento sem skuhal na mleku zaradi beljakovin, kokosovo moko pa dodal zaradi maščobe, ki daje bolj konstantno energijo, a ni bilo potrebno. Okrepčevalnice so bile odlično založene."

Spremljevalec je ključnega pomena

"Ne znam pojasniti, ampak vloga spremljevalca je na ultrah zelo pomembna, pa ne samo za to, ker spremljevalec poskrbi za dodatno opremo, ki bi jo tekač morda potreboval, pač pa je njegova vloga predvsem v psihološki vrednosti. Spremljevalec, ki te čaka na okrepčevalnicah, ti pomaga razbiti monotonost, preprosto te razveseli, ko vidiš, da se nekdo zanima za tvoje počutje. Sam nisem potreboval spodbujanja, temveč samo nekoga, ki bo tam," je priznal. "Ugotovil sem, da potrebujem človeško energijo. Da mi je že sam pogovor vlil novo energijo."

Stoodstotna osredotočenost

Kot drugo veliko posebnost ultre Čretnik navaja potrebo po stoodstotni osredotočenosti skozi celotno traso. "Ni tako kot pri cestnem teku, kjer noge preprosto avtomatično postavljaš eno pred drugo, tu moraš paziti še na podlago, ki je praviloma precej raznolika in zahtevna, na hidracijo, zadosten vnos kalorij, poslušati moraš svoje telo, se analizirati, spremljati oznake, da se ne zgubiš na trasi. Vse skupaj je precej pestro," je povedal Čretnik, ki je večino poti pretekel sam, le občasno se je pridružil kakemu sotrpinu.

Ultraši so prejšnjo soboto štartali ob 6. uri zjutraj v Ajdovščini in končali teči čez približno 13 ur, ko je v Vipavo pritekel najhitrejši tekač (Marjan Zupančič, rekorder Slovenske planinske poti je traso premagal v času 13:34:53), številni pa tudi precej ur pozneje. Roman Čretnik je za 100 kilometrov potreboval 19 ur in 21 minut, kar pomeni, da je v cilj prispel okrog pol druge ure zjutraj, od 55 udeležencev, ki jim je uspelo preteči celotno traso, je v cilj pritekel kot 20. Vmes je prehodil skoraj 6000 višinskih metrov. Kot je dodal, je bil že na štartu odločen, da bo tek končal, da je edino, kar mu lahko prekriža načrte, višja sila.

Največ je to, da razčistiš v glavi

Čretnik poudarja, da je največ, kar lahko storiš v sklopu predpriprav na ultre, to, da razčistiš stvari v glavi.

"V ultratekaških preizkušnjah sem se našel, zavedam pa se, da to ni za vsakogar. Strinjam se z izjavo Boštjana Videmška, ki je v Vipavi na predstavitvi knjige Ultrablues dejal, da je ultramaraton intimno dejanje in da ga vsak doživlja drugače. A kakorkoli, če se odločiš za nastop na ultri, potem moraš preseči samega sebe.

To je aktivnost, ki je zunaj okvirov običajnega, zato ne morem nasprotovati nikomur, ki mi očita, da sem malo nor. Vseeno menim, da gre vsaj pri meni za zdravo norost. Nimam namreč prav nobenih ambicij, da bi postal vrhunski ultraš, imam pa osebne cilje, ki jim sledim, in mislim, da jih bom tudi dosegel, če ne celo presegel. Pozitivna stran tega mojega početja pa je tudi to, da je tudi moj dveletni sin navdušen športnik. Vidi atija, ki teče, zgledi pa vlečejo."

Pred novo stotko še na trail Golte in Mali maraton Mozirja

Čretniku se zdi, da je bil na ultre pripravljen že leto dni. Na progi ni imel nobenih težav, z izjemno dveh ur na sončni legi, zadnjih 25 kilometrov je pretekel kot za šalo, tudi vzpon na Nanos mu ni vzel preveč moči. Če bi imel čas, bi ultra trail "vajo" ponovil že čez 14 dni, tako pa bo naslednji tekaški podvig skoncentriran na domači kraj. 30. maja se bo udeležil premiernega traila Golte, kjer je eden od glavnih organizatorjev, 13. junija pa še polmaratona na priljubljenem lokalnem teku Mali maraton Mozirja.

Naslednji stokilometrski izziv bo počakal na jesen, ko se bo preizkusil na tekmi Slo100, ki bo v 18. septembra v Postojni.

Kaj jesti na ultrah?

Na ultri v Vipavi si je tako privoščil vso mogočo hrano, od pomaranč, paradižnika, ki ga je namakal v sol, in tako nadomeščal izgubo mineralov, do sendvičev, palačink in mleka. "Če že izčrpavaš telo, mu moraš to vrniti vsaj s čim bolj raznoliko prehrano," pravi Roman, ki ga je na ultri spremljala žena Katarina, ki je oborožena z optimizmom od postojanke do postojanke romala z avtomobilom.

Kontradiktornost ultramaratonov

Kot pravi, so ultra teki "totalno kontradiktorni. Po eni strani gre zaradi razdalje za določeno rutino, po drugi strani pa se vse kar naprej spreminja".

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno