SiolNET. Sportal Prva liga
2,97

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Kdo je Mauro Camoranesi?

K nam prihaja migrant, ki je v Italiji sprožil veliko polemik

2,97

termometer

Mauro Camoranesi
Mauro Camoranesi, nekdanji zvezdnik svetovnega nogometa, prihaja na klop novinca v slovenski prvi ligi, Tabora iz Sežane. Foto: Getty Images

Kdo je Mauro Camoranesi, čigar presenetljiv prihod na klop Tabora iz Sežane je odjeknil tudi zunaj slovenskih meja? Ne gre samo za verjetno najbolj slovito ime, ki bo vstopilo v slovenski nogometni prostor, ampak tudi za nekdanjega nogometaša, ki je pred leti v italijanski javnosti sprožil veliko polemik.

Mauro Camoranesi Sportal Zdaj tudi uradno. V Sežani pristal zvezdnik svetovnega nogometa.

V Sloveniji je igral Robert Prosinečki, nekdanji zvezdnik Barcelone in Real Madrida, ki je s Crveno zvezdo postal evropski prvak, s Hrvaško pa osvojil bron na svetovnem prvenstvu 1998. Pri nas je bil tudi Alberto Riera, nekdanji zvezdnik Liverpoola in občasni član najbolj nadarjenega reprezentančnega rodu v zgodovini nogometa. Reprezentance Španije, ki je med letoma 2008 in 2012 nanizala neverjetna dva evropska naslova in še naslov svetovnega prvaka. Pri nas je bil kratek čas tudi sloviti Italijan Alberto Bigon, ki je z Napolijem in Diegom Maradono leta 1990 osvojil naslov italijanskega prvaka.

Veliko veselje v Berlinu leta 2006. Veliko veselje v Berlinu leta 2006. Foto: Reuters Toda verjetno se ne bomo zmotili, če zapišemo, da je Mauro Camoranesi, ki bo v petek tudi uradno predstavljen kot novi trener novinca med slovenskimi prvoligaši Tabora, v svetovnem nogometu pustil večji pečat od vseh naštetih.

Dolgoletni nogometaš Juventusa se je v nogometno zgodovino vpisal predvsem z naslovom svetovnega prvaka, ki ga je z Italijo osvojil leta 2006 in bil polnopraven član začetne nepozabne enajsterice Marcella Lippija. Igral je tudi v velikem berlinskem finalu, v katerem so Italijani za svoj četrti, zadnji naslov svetovnega prvaka na kolena spravili Francoze in velikega Zinedina Zidana.

Prav z italijansko reprezentanco je povezano tudi dejstvo, ki je 43-letnega nekdanjega slovitega nogometaša in danes neizkušenega trenerja morda zaznamovalo celo najbolj. "Nogometaš, ki je odprl meje Italije," so o njem pred leti zapisali Italijani. Ko je februarja leta 2003 debitiral pod vodstvom takratnega selektorja Giovannija Trapattonija, se je namreč prvič po letu 1963 in nekdanjemu v Braziliji rojenemu napadalcu Milana Angelu Sormaniju zgodilo, da se je v italijanski reprezentanci znašel nogometaš, ki ni bil rojen v Italiji.

Ni edini svetovni prvak iz leta 2006, ki se ni rodil v Italiji

Kipi Simoneja Perrotte, Geoffa Hursta in Jimmyja Armfielda. Kipi Simoneja Perrotte, Geoffa Hursta in Jimmyja Armfielda. Foto: Reuters Camoranesi sploh ni edini nogometaš Italije s svetovnega prvenstva 2006, ki ni bil rojen na Apeninskem polotoku. Takšen je tudi Simone Perrotta, ki je pri pohodu na naslov svetovnega prvaka za Italijane na vseh sedmih tekmah igral v začetni postavi, a je njegova zgodba malce drugačna.

Rojen je v Veliki Britaniji, v Italijo pa se je s staršema, ki sta na Otok odšla s trebuhom za kruhom, a sta Italijana, vrnil, ko je bil star štiri leta. Rodil se je v majhnem mestecu Ashton-under-Lyne v regiji Tameside.

Zanimivo. Od tam prihajata tudi Geoff Hurst in Jimmy Armfield, ki sta svetovna prvaka leta 1966 postala z Anglijo. Na to so tam zelo ponosni. Vsem trem, tudi Perrotti, so namreč postavili kip.
Daniele De Rossi Sportal Od italijanskih zlatih fantov je ostal samo še en

Zamerili so mu tudi zaradi italijanske himne

Camoranesijev vpoklic je takrat sprožil veliko polemik v javnosti in Italijo razdelil na dva pola. Javljali so se znani in neznani. Pomembni in nepomembni. Nekateri so bili prepričani, da je italijansko državljanstvo, ki ga je v Argentini rojeni nogometaš dobil na račun prastaršev, dovolj. Drugi so trdili, da bi morali za Italijo igrati samo v Italiji rojeni nogometaši in ne migranti. Zmagali so prvi, Camoranesi pa je s tem odprl vrata številnim nogometašem, rojenim zunaj Italije, ki so za azzurre igrali od takrat naprej in modri dres ponosno nosijo še danes.

Italijani so mu zamerili, ker, tako kot preostali reprezentanti, pred tekmami ni pel njihove himne. Italijani so mu zamerili, ker, tako kot preostali reprezentanti, pred tekmami ni pel njihove himne. Foto: Reuters

Tisti, ki so bili proti temu in so Camoranesija še naprej prezirali, so glas dvignili predvsem leta 2006 v času največje italijanske nogometne evforije. Argentinec pred tekmami v Nemčiji namreč ni pel italijanske himne in pozneje tudi priznal, da sploh ne pozna njenega besedila. "Sem Argentinec in se tako tudi počutim, ampak z vsem srcem in spoštovanjem branim barve države, za katero igram. Tega mi ne more vzeti nihče," je povedal Camoranesi takrat in spet razdelil italijansko javnost.

V reprezentanci je igral do leta 2010 in svetovnega prvenstva v Južnoafriški republiki, kjer so Italijani branjene naslova končali že v skupinskem delu. Camoranesi je zaigral na dveh tekmah. Na obeh je na igrišče pritekel s klopi. Ob remiju proti Novi Zelandiji je še zadnjič oblekel italijanski dres, s katerim je nastopil na dveh svetovnih in dveh evropskih prvenstvih. Odšel je kot nogometaš z največ nastopi v reprezentanci od tistih, ki niso rojeni v Italiji. V 55 nastopih je zabil štiri gole in primaknil še devet asistenc.

Za Italijo je dvakrat zaigral tudi proti Sloveniji. Oktobra 2004 na nepozabni tekmi v Celju, kjer je Slovenija zmagala z 1:0, in potem v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2006 še v Palermu, kjer je bilo 1:0 za Italijane. Takole so se veselili edinega zadetka v mreži Boruta Mavriča. Za Italijo je dvakrat zaigral tudi proti Sloveniji. Oktobra 2004 na nepozabni tekmi v Celju, kjer je Slovenija zmagala z 1:0, in potem v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2006 še v Palermu, kjer je bilo 1:0 za Italijane. Takole so se veselili edinega zadetka v mreži Boruta Mavriča. Foto: Reuters

Na začetku je bil pravi nomad ...

Do italijanske reprezentance je Camoranesi prišel ob odličnih igrah v dresu Juventusa, pri katerem je pustil najgloblji pečat, a še pred tem (in tudi pozneje) se je selil po številnih klubih in bil pravcati nogometni nomad. Začel je v mlajših selekcijah manj znanega argentinskega kluba Atletico Aldosivi, približno 100 kilometrov od Tandila, kjer se je rodil. Potem se je preselil v Mehiko, v Santos Laguno, pa v Urugvaj k ekipi Montevideo Wanderers, se spet vrnil v Argentino, kjer je zaigral za tamkajšnji Banfield in tam prvič resneje opozoril nase.

Ko je v eni sezoni, 1997/98, za Banfield zabil 16 golov v 38 nastopih, se je vrnil v Mehiko, kjer je zaigral za Cruz Azul. Tudi tam je blestel, v 75 nastopih dosegel 21 golov in poskrbel, da so ga opazili v Evropi. Tja se je preselil leta 2000, ko je bil star 22 let, in okrepil Hellas Verono.

V takratnem italijanskem prvoligašu je zdržal dve sezoni in v Veroni igral v družbi poznejših zvezdnikov italijanskega nogometa Adriana Mutuja, Alberta Gilardina, Sebastiena Freyja in tudi Massima Odda. Kljub sijajni zasedbi so se Verončani v sezoni 2001/02 komajda rešili pred izpadom med drugoligaše, a se Camoranesi, tudi če bi se to zgodilo, ne bi preveč tolkel po glavi.

V Juventus je za takrat astronomskih 7,5 milijona evrov prišel julija 2002. V Juventus je za takrat astronomskih 7,5 milijona evrov prišel julija 2002. Foto: Reuters

... potem se je ustalil v Torinu

Poleti je namreč prestopil k Juventusu, pri katerem so ga, če ne prej, opazili po golu, ki jim ga je na medsebojni tekmi zabil. Podpisal je štiriletno pogodbo in v Torinu ostal dlje, kot je marsikdo pričakoval. Kar osem let. Lippija, s katerim se je pri Juventusu srečal prvič, je povsem navdušil in z mesta desnega krilnega napadalca izrinil Gianluca Zambrotto, ki se je pozneje preselil na bočni položaj v obrambi, kar je bil nov zadetek v polno.

Camoranesi je bil nezamenljiv v eni najbolj prepoznavnih zasedb Juventusa, za katerega so igrali številni zvezdniki svetovnega nogometa, vključujoč Gianluigija Buffona, Alessandra del Piera, Davida Trezegueta, Liliana Thurama in tudi Pavla Nedveda, ki je po prvem Camoranesijevem letu v majici Juventusa postal najboljši nogometaš na svetu. Leta 2003 je namreč dobil zlato žogo.

Z Juventusom je že v svoji prvi sezoni skorajda prišel do naslova evropskega prvaka, a je na Old Traffordi izgubil finale lige prvakov 2003 proti Milanu. Z Juventusom je že v svoji prvi sezoni skorajda prišel do naslova evropskega prvaka, a je na Old Traffordi izgubil finale lige prvakov 2003 proti Milanu. Foto: Reuters

Skorajda sanjski začetek in žalostno nadaljevanje

Že v prvi sezoni je Camoranesi prišel do naslova italijanskega prvaka in skorajda tudi naslova evropskega prvaka. Finale lige prvakov je Juventus na Old Traffordu proti Milanu izgubil po enajstmetrovkah. Takrat si je Argentinec verjetno mislil, da je to le prvi od številnih uspehov, do katerih bo v Torinu prišel, a se je na koncu razpletlo povsem drugače. Le še dve lovoriki za zmago v italijanskem superpokalu je osvojil, to pa je tudi vse.

V ligi prvakov z Juventusom v naslednjih letih ni prišel dlje od četrtfinala, v prvenstvu so bili Torinčani leta 2004 tretji. Res je, Juventus je kot prvi maraton italijanske prve lige prečkal še v letih 2005 in 2006, a potem zaradi velike podkupovalne afere Calciopoli oba naslova izgubil. Pa ne samo to, leta 2006, ravno v času, ko je Italija osvojila naslov svetovnega prvaka, je bil izključen iz prve lige.

S Pavlom Nedvedom sta bila, vsak na svoji strani igrišča, zaščitni znak takratnega Juventusa, ki sta mu ostala zvesta tudi ob selitvi v drugo ligo. S Pavlom Nedvedom sta bila, vsak na svoji strani igrišča, zaščitni znak takratnega Juventusa, ki sta mu ostala zvesta tudi ob selitvi v drugo ligo. Foto: Reuters

Juventusu je stal ob strani tudi v najtežjih trenutkih

Camoranesi je bil ob Buffonu, del Pieru, Nedvedu in Trezeguetu eden tistih zvezdnikov, ki so Juventusu ob strani stali tudi v najtežjih časih bogate klubske zgodovine in je z njim zaigral v drugi ligi. Torinčani so se seveda brez težav prebili nazaj med elito, potem ko so, čeprav so v sezono štartali z minusom devetih točk, osvojili naslov drugoligaškega prvaka.

Po povratku med elito je Juventus na nov naslov čakal vse do leta 2012, a takrat Camoranesija ni bilo več zraven. Torino je zapustil leta 2010 po zelo slabi sezoni, v kateri je Juventus pristal na sedmem mestu prvenstvene razpredelnice in se v ligi prvakov od sanj o evropskem naslovu poslovil že po skupinskem delu.

Afera Calciopoli, ki je pred 14 leti stresla Italijo

Najkrajšo je potegnil Luciano Moggi. Najkrajšo je potegnil Luciano Moggi. Foto: Reuters Calciopoli je kot silovit potres udaril tik pred začetkom svetovnega prvenstva 2006, ko je italijanska policija maja tistega leta razkrila veliko podkupovalno afero, v kateri so sodelovali številni vodilni ljudje italijanskih prvoligašev in drugoligašev, vodilni ljudje sodniške organizacije in še kdo.

Kaznovani so bili številni akterji in klubi, najhuje pa so jo skupili prav pri Juventusu, ki je ostal brez naslovov italijanskega prvaka iz let 2005 in 2006, ob tem pa se je moral preseliti v drugo ligo, ki jo je začel z devetimi točkami minusa.

Tudi od posameznikov je najhujša kazen doletela takratnega direktorja Juventusa Luciana Moggija, ki je dobil dosmrtno prepoved udejstvovanja v nogometu.

Kaznovani so bili še Milan, Fiorentina, Lazio in Reggina, a vsi zgolj z minusom točk v sezoni 2006/07, nekaj domačimi tekmami pred praznimi tribunami in izključitvijo iz evropskih tekmovanj.

Izbran je bil med 50 najboljših v zgodovini Juventusa

Da je pečat, ki ga je pustil v črno-beli majici Juventusa, neizbrisen, je lahko hitronogi, borbeni nogometaš, ki je slovel tudi po odličnih preigravanjih, ugotovil leta 2011. Takrat, ob odprtju novega štadiona, so ga pri Juventusu izbrali med 50 najboljših nogometašev v zgodovini kluba, skozi katerega so šli številni zvezdniki svetovnega nogometa, tudi dobitniki zlatih žog. Ob Nedvedu so to še Zidane, Michele Platini, Roberto Baggio, Paolo Rossi in Omar Sivori.

Navijačem Juventusa se je prikupil tudi z borbenostjo in nepopustljivostjo, ki jo je na igrišču vedno kazal. Navijačem Juventusa se je prikupil tudi z borbenostjo in nepopustljivostjo, ki jo je na igrišču vedno kazal. Foto: Reuters

"To mi pomeni ogromno. Skozi Juventus je šlo na stotine sijajnih nogometašev, vsi so igrali na najvišji ravni. Biti izbran med petdeseterico najboljših je nekaj neverjetnega. Zlasti zaradi tega, ker so me mednje izbrali navijači. Očitno sem nekaj počel prav," je bil Camoranesi ganjen ob tem.

Potem ko je razočaran zapustil Juventus in tudi italijansko reprezentanco, se je poleti 2010 preselil v Stuttgart, a na nemško epizodo nima prav lepih spominov. Zdržal je vsega pol leta in se v začetku leta 2011 vrnil domov, v Argentino. Leto in pol je igral za Lanus, še dve leti za Racing, poleti 2014 pa se dokončno upokojil.

Camp Nou, Santiago Bernabeu, Anfield in … Rajko Štolfa

Kmalu po koncu igralske poti se je preselil med trenerje in se v začetku leta 2015 usedel na klop mehiškega prvoligaša Atletica Zacatepeca. Zdržal je le osem mesecev oziroma 21 tekem, v katerih je bil njegov izkupiček polovičen (šest zmag, devet remijev in šest porazov).

Zadnjo tekmo je leta 2014 odigral v Argentini. Zdaj se v Evropo vrača v trenerski vlogi in prihaja v Slovenijo. Zadnjo tekmo je leta 2014 odigral v Argentini. Zdaj se v Evropo vrača v trenerski vlogi in prihaja v Slovenijo. Foto: Reuters

Še manj časa je trajalo obdobje, ki ga je preživel v vlogi trenerja argentinskega prvoligaša Tigreja. Njegovo klop je grel nekaj več kot mesec dni oziroma eno zmago, dva remija in štiri poraze v prevodu. Če je mislil, da je to najkrajše obdobje, ki ga bo v enem klubu preživel, se je pošteno zmotil. Že pol leta pozneje se je spet vrnil v Mehiko, tokrat v vlogi trenerja tamkajšnjega prvoligaša Cafetalerosa, in ga zapustil po petih prvenstvenih tekmah, v katerih je zbral natanko nobene točke.

Zdaj je Argentinec, ki je v majicah Italije in Juventusa igral najpomembnejše nogometne tekme na največjih nogometnih stadionih na svetu, nov izziv našel v garderobi stadiona Rajka Štolfa v Sežani. Na klopi trenutno predzadnjeuvrščenega slovenskega prvoligaša Tabora, kar bo njegova prva trenerska izkušnja v Evropi. Srečno!

Roberto Mancini in zgodba o zarečenem kruhu

Roberto Mancini Roberto Mancini Foto: Reuters Pravijo, da se zarečenega kruha poje največ. Ko beseda nanese na zdajšnjega selektorja Italije Roberta Mancinija, ki je prerodil tamkajšnjo reprezentanco in se sprehodil na evropsko prvenstvo 2020, to zagotovo drži.

Mancini je namreč leta 2015, ko je Antonio Conte pod svoje okrilje poklical napadalca Sampdorie Ederja, ki je rojen v Braziliji, in Argentinca Franca Vazqueza, ki je igral za Palermo, takratnega selektorja močno kritiziral.

"Italijanska reprezentanca mora računati samo na italijanske nogometaše. Tisti, ki jih z Italijo povezujejo samo daljni sorodniki, za Italijo ne bi smeli igrati. To je moje mnenje," je bil takrat oster Mancini, ki pa ima v zdajšnji reprezentanci dva naturalizirana nogometaša. Brazilski vezist Chelseaja Jorginho je odigral devet od desetih tekem v zadnjih kvalifikacijah. Njegov rojak in tudi soigralec pri Chelseaju, branilec Emerson, je v kvalifikacijah za Euro 2020 odigral pet tekem, en nastop pa je v njih vpisal tudi v Nemčiji rojeni napadalec Vincenzo Grifo.
navijači, Italija zgodba Sportal Italija je vstala na noge in zagrozila Evropi

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 8
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin