Sobota, 1. 8. 2026, 4.00
1 mesec
Intervju s Patrizio De Franceschi, avtorico romana Vse je to (nogomet) življenje
Temne plati športa: "Podpisal si pogodbo, ki je nisi razumel, in praktično prodal svojo dušo"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,46
Patrizio De Franceschi je v svojem prvem romanu Vse je to (nogomet) življenje pogledala v temačno zakulisje najpomembnejše postranske 'stvari' na svetu.
Patrizia De Franceschi je pred leti v blogu Fuzbal je ljubezen pisala predvsem o svetlih plateh nogometa, v svojem prvem romanu Vse je to nogomet življenje pa je pogledala tudi v njegovo temačno zakulisje. V njem piše o prevarah, drogah, prirejanju rezultatov, kvazimenedžerjih in mladih igralcih, ki so se na poti do sanj znašli povsem sami. Knjiga je nastajala deset let, vmes pa je njena edina kopija končala celo v smeteh. Z avtorico smo se pogovarjali tudi o tem, zakaj ženske v nogometu še vedno nimajo dovolj glasu in zakaj noben drug šport ne sproža toliko čustev kot prav nogomet. "Tudi človek, ki govori, da je nogomet brez zveze in da gre samo za 22 'mandeljcev', ki se podijo za eno žogo, bi po pomembni tekmi pred polnimi tribunami odšel drugačen," pravi sogovornica.
Patrizia De Franceschi obožuje nogomet. Dolga leta mu je svojo strast posvečala tudi na blogu Fuzbal je ljubezen, letos pa je izdala knjižni prvenec z naslovom Vse je to nogomet življenje, v katerem se skozi zgodbo bratov Arnesa in Adnana Alibegovića loteva tudi manj bleščečih plati najpomembnejše postranske dejavnosti na svetu.
Škofjeločanka, ki živi v Ljubljani, že od otroštva navija za italijanski Juventus, pesti stiska tudi za NK Maribor in zvesto spremlja slovensko reprezentanco.
Je mama treh otrok, ki se vsi ukvarjajo z vrhunskim športom, vendar se nihče od njih ni zapisal nogometu.
Intervju: Patrizia De Franceschi
Ko sva se leta 2018, med svetovnim prvenstvom v Rusiji, pogovarjali nazadnje, je bil v ospredju vaš blog Fuzbal je ljubezen. Tokrat je povod vaš knjižni prvenec Vse je to nogomet življenje. Kako ste od blogerke postali pisateljica?
Nekaj časa sem blog še pisala, potem pa je ob poplavi družbenih omrežij in vsebin, ki jih danes ustvarja že skoraj vsak, izgubil del nekdanje branosti. Sama sem si želela pripravljati tudi intervjuje in daljše zgodbe, čeprav vemo, da ljudje danes pogosto raje posegajo po krajših vsebinah.
Želja, da bi napisala knjigo, pa je v meni tlela že od otroštva. Ko me je prek bloga kontaktiral fant, ki je pozneje postal navdih za glavnega junaka romana, se je vse skupaj nekako sestavilo.
Do takrat ste poudarjali predvsem pozitivne plati nogometa, v knjigi pa ste razkrili tudi njegovo precej temnejšo stran. Kako težko je bilo pisati o svetu, ki je v nasprotju z vašim pogledom na nogomet?
Zelo težko. Morala sem dojeti in sprejeti, da se stvari, o katerih pišem – droge, prirejanje rezultatov, manipulacije in zlorabe –, dejansko dogajajo.
To je vse tisto, v kar sama pri nogometu ne verjamem in kar zavračam. A med pisanjem pa sem se pogovarjala z več ljudmi, saj so v knjigi prepletene različne resnične zgodbe, in vsi so potrjevali, da se takšne stvari res dogajajo. Na neki točki sem morala svoja prepričanja postaviti na stran in zgodbo napisati takšno, kakršna je.
"Na neki točki sem morala svoja prepričanja postaviti na stran in zgodbo napisati takšno, kakršna je."
V knjigi pišete tudi o prirejanju tekem in stavah na zelo specifične dogodke, na primer na to, ali bo igralec v določenem delu tekme prejel karton. Vas je med raziskovanjem presenetilo, kako daleč lahko sežejo takšne manipulacije?
Pri nas so takšne stave prepovedane, menda pa obstajajo na azijskih stavnicah, kjer se obrača ogromno denarja. Staviš lahko denimo na to, katera ekipa bo v drugem polčasu prva prejela rdeči karton.
Težko je razumeti, da se to res dogaja, toda prav v takšnih podrobnostih se skriva možnost manipulacije.
Ko mlad športnik podpiše pogodbo, ki je ne razume
Je knjiga zamišljena tudi kot opozorilo mladim športnikom in njihovim staršem?
Da. Želim, da bi mladi športniki in njihovi starši prepoznali pasti, ki se lahko pojavijo na poti. Sama verjamem, da so bile takšne zlorabe pogostejše v osemdesetih in devetdesetih letih. To je bilo obdobje začetkov različnih kvazimenedžerjev, nadzora pa je bilo bistveno manj.
Takrat si lahko podpisal pogodbo, ki je nisi razumel, praktično prodal svojo dušo in se za velik del kariere zavezal agentu, sam pa od vsega skupaj skoraj ničesar nisi imel.
Danes je sistem bolj nadzorovan, vendar so šle nekatere stvari v drugo skrajnost. Fantje so lahko že pri 15 letih multimilijonarji, z njimi pa se trguje skoraj kot z mesom. Tudi to je zelo narobe.
Kako pomembna je pri zaščiti mladega športnika vloga staršev?
Izjemno pomembna. Šport otroku da disciplino, predanost in način življenja, starši pa ga morajo usmerjati in mu postavljati meje.
Glavni junak moje knjige je bil praktično prepuščen samemu sebi. Oče ga je silil v nogomet, mama ni rekla ničesar, on pa je bil že od približno desetega leta prepuščen ulici.
Vrhunski šport zahteva krvavo garanje in številna odrekanja, zato je zelo pomembno, da otrok ob njem ohrani tudi ravnotežje in varno okolje.
"Želim, da bi mladi športniki in njihovi starši prepoznali pasti, ki se lahko pojavijo na poti."
Resnična zgodba, preoblikovana v roman
Čeprav je zgodbo navdihnila resnična oseba, knjiga ni biografija, ampak roman. Zakaj ste se odločili za takšno obliko?
Tako je. Gre za roman. Nisem raziskovala arhivskega gradiva, prav tako sem odstranila vse informacije, ki bi lahko preveč razkrile resnično osebo.
Dogajanje je postavljeno v Ljubljano, v Dravlje, vendar nikjer ne povem, za kateri klub, trenerja ali menedžerja gre. V eno zgodbo sem združila več ljudi in resničnih izkušenj. Želela sem pokazati, da v nogometu ni vedno vse tako lepo, kot se zdi na prvi pogled. O določenih stvareh vsi nekaj šušljajo, vendar se o njih le redko govori na glas.
Kako ste spoznali človeka, ki je postal navdih za glavnega junaka?
Kontaktiral me je prek mojega bloga. Želja, da bi napisala knjigo, je v meni tlela že od otroštva, ob njegovi zgodbi pa se je vse nekako sestavilo.
Petkrat sva se srečala in vse pogovore sem posnela. Posnetke sem nato poslušala verjetno desetkrat. Iz ogromne količine materiala sem morala izluščiti zgodbo, ki bo držala skupaj.
Vsega nisem mogla uporabiti, prav tako dogodkov nisem mogla zapisati natanko tako, kot mi jih je povedal. Materiala je bilo preveč, zgodba pa bi nenehno preskakovala.
"Želela sem pokazati, da v nogometu ni vedno vse tako lepo, kot se zdi na prvi pogled. O določenih stvareh vsi nekaj šušljajo, vendar se o njih le redko govori na glas."
Deset let nastajanja in USB-ključek, ki je končal v smeteh
Knjiga je nastajala skoraj deset let. Zakaj se je proces tako zavlekel?
Predvsem zato, ker sem zelo zahtevna do sebe (smeh, op. p.). Če si vajen pisanja, lahko knjigo napišeš v nekaj mesecih. Potem pa jo moraš izpiliti.
Knjigo sem pisala med čakanjem otrok na treningih. Ko je šel sin na primer na plavanje, sem namesto posedanja po lokalih ali nakupovanja sedela v avtu in pisala.
Dolgo je trajalo tudi, da sem se z zgodbo pomirila. Nenehno sem se spraševala: Kdo bo to bral? Kdo bo temu verjel? Ali naj sploh nadaljujem? Celotno knjigo sem približno trikrat napisala skoraj povsem na novo.
Vmes ste edino kopijo rokopisa celo vrgli v smeti. Kaj se je zgodilo?
Res je. Edino kopijo sem imela shranjeno na ključku USB. Ko sem si rekla, da se tega ne grem več, sem ga vrgla v smeti.
Potem sem si premislila, šla do zabojnika in ga poiskala. Seveda ključek ni več deloval, zato sem ga odnesla na servis. Uspelo jim je rešiti nekaj delov besedila, ne pa vsega.
Ste prav takrat spoznali, da zgodbe ne morete pustiti nedokončane?
Verjetno. Ves čas se mi je vračala v misli. Vmes sem jo za eno leto odložila. Otroci, življenje, obveznosti, preprosto ni bilo časa. Večkrat sem si rekla, da bom odnehala, vendar nisem mogla sprejeti, da bi se ustavila na polovici poti.
Ko sem knjigo napisala, sem pisala skoraj vsem založbam v Sloveniji, večina pa mi sploh ni odgovorila. Tisti, ki so, pa so pojasnili, da takšna vsebina ne sodi v njihov program.
V Sloveniji izide ogromno knjig in zelo težko je priti zraven. To sem vzela kot znak, da jo bom izdala v samozaložbi. Tudi urednika sem dolgo iskala, skoraj dve leti, nato pa sem našla pisatelja Žigo Kastelica. Zelo sva se ujela in več kot osem mesecev skupaj pilila besedilo.
Če želiš knjigo narediti na hitro, jo lahko, vendar sama tega nisem želela.
Zakaj ženski v nogometu še vedno ne verjamemo dovolj?
Kako drugačen je občutek javnosti predstaviti knjigo namesto zapisa na blogu?
Blog je bil namenjen odzivanju na trenutno dogajanje – na prvenstva, tekme, nogometaše in nogometašice. Pri knjigi pa gre za zaključeno celoto, ki ostane.
V obeh primerih pa poslušam tudi vprašanja, zakaj ženska piše o nogometu. Češ, nikoli nisem igrala nogometa, zato o njem nimam kaj govoriti. Toda knjiga je roman. Bralec ga lahko razume na več načinov.
Še vedno poslušate pripombe, zakaj se s to temo ukvarja ženska? Se je odnos javnosti v zadnjih letih sploh kaj spremenil?
Ne dovolj. Želela bi si, da bi bilo za ženske več prostora, predvsem pa, da bi jim ljudje verjeli in jih jemali resno.
Pogosto v studio postavijo mlado, lepo žensko in ji namenijo vlogo povezovalke. Če jo zares poslušaš, pa ugotoviš, da o nogometu ogromno ve.
Tudi voditeljice na komercialnih televizijah svoje delo odlično obvladajo, vendar se še vedno večja teža pripisuje mnenju moškega, ki sedi ob njih.
Zakaj se morajo ženske v nogometu še vedno dokazovati bolj kot moški?
Če tekmo komentira ženska, se zelo hitro pojavi vprašanje: "Kaj pa ima ona tukaj govoriti?" Kot družba si očitno še vedno težko predstavljamo, da bi bile komentatorke nekaj povsem običajnega. Ženska lahko o nogometu ve ogromno, pa bo morala svoje znanje še vedno dokazovati bolj kot moški.
Nedavno smo v Stožicah gledali žensko tekmo med Slovenijo in Nemčijo. To je bil povsem normalen nogomet. Ne vem, zakaj bi ga morali dojemati drugače. Nogometašice so odlične in z žogo znajo ravnati prav tako dobro kot moški.
Biografija zahteva brutalno iskrenost
Bi vas po romanu v prihodnje zanimalo tudi pisanje nogometne biografije?
Zelo. Toda pobuda bi morala priti od človeka, ki bi ga portretirala. Moral bi biti pripravljen povedati vse, biti brutalno iskren in razkriti tudi stvari, ki bi jih najraje zadržal zase. Predvsem pa bi mi moral zaupati. Če tega ni, biografija nima smisla.
Čigava življenjska zgodba iz slovenskega nogometnega okolja se vam zdi posebej vredna biografije?
Zanimivi se mi zdijo vsi nogometaši naše zlate generacije, od Zahovića, Galiča, Udoviča, Židana …, pa do zdajšnjih reprezentantov. Vsak ima svojo zgodbo.
Ljudje radi berejo biografije Cristiana Ronalda, Lionela Messija, Neymarja in še posebej Zlatana Ibrahimovića, ker so to zgodbe o uspehu. V njih najdeš navdih in pogum. Rečeš si: "Poglej, od kod je prišel in kam mu je uspelo priti."
Je pa takšne knjige lažje pisati kot zgodbo, ki nima srečnega konca.
Fascinantne zgodbe svetovnega prvenstva
Koliko ste spremljali letošnje svetovno prvenstvo in katera zgodba vas je najbolj nagovorila?
Vsako svetovno prvenstvo ponudi milijon zgodb, samo opaziti jih moraš. Zelo so mi bile všeč zgodbe manj znanih držav. Navdušila me je denimo zgodba Zelenortskih otokov in njihovega vratarja Vozinhe. Pred nastopom na svetovnem prvenstvu je imel na Instagramu približno 45 tisoč sledilcev. Že po 90 minutah jih je imel poldrugi milijon, danes pa mu sledi več kot 29 milijonov ljudi.
To pokaže, kako lahko ena sama tekma človeku povsem spremeni življenje.
Po drugi strani pa se je zelo jasno pokazalo tudi, kako Amerika obravnava takšne dogodke. Zgodile so se stvari, ki se ne bi smele, od umika rdečega kartona do porazne obravnave iranske reprezentance.
Pomembno se mi zdi, da je vse to videl ves svet. Ljudje se s temi vprašanji prej morda niso ukvarjali, prek nogometa pa so dobili vpogled tudi v dogajanje zunaj igrišča.
Vratar Zelenortskih otokov Vozinha je bil eden največjih junakov letošnjega svetovnega nogometnega prvenstva.
Obenem se je pokazalo, kako močno je napredovala tehnologija. Spremljanje nogometa je danes povsem drugačna izkušnja, kot je bilo pred desetimi leti.
Zanimivo je bilo spremljati tudi Cristiana Ronalda in Lionela Messija, saj je bilo to verjetno njuno zadnje svetovno prvenstvo. Želela sem si, da bi zmagal Ronaldo. Lahko ga maramo ali ne, toda ustvaril je neverjetno zgodbo in postal eden največjih zvezdnikov nogometa.
Najbolj pa me vedno znova prevzamejo čustva. Ko vidiš, kako se zmagovalci veselijo in koliko jim pomeni uspeh, razumeš moč nogometa. V nobenem drugem športu ni toliko čustev.
Zakaj po vašem mnenju prav nogomet sproža tako močna čustva?
Ne znam povsem pojasniti. Morda zato, ker potrebuješ samo žogo in dva gola, ki ju lahko narediš tudi iz dveh kamnov. Igra ga lahko vsak. Gre za druženje, povezovanje in skupnost.
Dejstvo je, da na polnem štadionu nihče ne ostane ravnodušen. Tudi človek, ki govori, da je nogomet brez zveze in da gre samo za 22 'mandeljcev', ki se podijo za eno žogo, bi po pomembni tekmi pred polnimi tribunami odšel drugačen.
Ko pade gol in ves štadion eksplodira, se temu občutku ne moreš upreti.
"Dejstvo je, da na polnem štadionu nihče ne ostane ravnodušen. Tudi človek, ki govori, da je nogomet brez zveze in da gre samo za 22 'mandelcev', ki se podijo za eno žogo, bi po pomembni tekmi pred polnimi tribunami odšel drugačen. Ko pade gol in ves štadion eksplodira, se temu občutku ne moreš upreti."
Ne skrivate, da ste strastna navijačica Juventusa. Se še držite pravila, da si vsako leto v živo ogledate vsaj eno njegovo tekmo?
Od epidemije covida-19 žal ne več, vendar imam to v načrtu za prihodnje leto. Vsaj enkrat na leto moram na tekmo.
Ste svojo strast do nogometa prenesli tudi na otroke?
Ne povsem. Morda tudi zato, ker nogomet spremlja mama in je zaradi tega v njihovih očeh nekoliko manj zanimiv (smeh, op. p.).
Seveda pa spremljajo, kaj se dogaja. Peljala sem jih že na tekme in doma se o nogometu pogovarjamo. Starejši sin je navijač Chelseaja, tako da niso ravnodušni.
Ste letos v času prvenstva pogrešali vzdušje, ki bi ga v Sloveniji doživljali, če bi bila na svetovnem prvenstvu tudi naša reprezentanca?
Zelo. Dejstvo je, da se ob nogometu vsi združimo, ne glede na to, ali smo levi, desni, srednji ali karkoli drugega.
Takrat vsi govorimo o nogometu, vsi smo ponosni, veseli in srečni. To smo lepo občutili že med evropskim prvenstvom. Takrat je bilo življenje v Sloveniji nekoliko drugačno.
Saj imamo uspehe tudi v drugih športih, vendar odziv ni enak. Eden od podobnih trenutkov je bila zmaga Primoža Rogliča na Višarjah. Tudi Janja Garnbret zmaguje v skoraj vsem, pa vendar ob tem cela Slovenija ne omedli.
Pri nogometu pa se zgodi prav to. Ne znam razložiti, zakaj, vendar je nekaj posebnega.
