Ronaldinho, hobotnica in vnovična ljubezen

Kljub bojkotu dela slovenskih navijačev se je v Ljudskem vrtu zbralo lepo število gledalcev. Štadion sicer ni bil nabito poln, a najbolj pomembno je, da na njem niso prevladovali srbski navijači, kot smo se neupravičeno bali pred tekmo. Slovenski selektor je ob odsotnosti kapetana Roberta Korena pogrešal tudi Milivoja Novakoviča, ki je imel težave s poškodbo in raje ni tvegal, zato se ni znašel v kadru slovenske vrste. V prvi postavi se je pričakovano znašel Dare Vršič, ob njem pa je od prve minute kar nekoliko nepričakovano zaigral Armin Bačinović. Selektor se je ta tako potezo bržčas odločil zaradi zaskrbljujočega klubskega statusa Valterja Birse in ne najboljše forme Josipa Iličića. Priložnost je tako od prvega sodnikovega žvižga dočakal tudi Zlatan Ljubijankič, ki je napadal bolj po desni strani, medtem ko je po levi tekal Andraž Kirm. Bačinović je ob Aleksandru Radosavljeviču tvoril defenzivni del zvezne vrste, Vršič je bil bolj pomaknjen proti nasprotnikovemu golu. V napadu je pričakovano zaigral tudi Tim Matavž, pričakovana je bila tudi obrambna vrsta na čelu z vratarjem Samirjem Handanovičem.

Čeprav so se organizirani slovenski navijači odločili za bojkot navijanja, je slovenska vrsta z dobro in pogumno igro že po desetih minutah navijače prisilila, da so jo začeli spodbujati in s tribun se je zaslišalo ''Slovenija, Slovenija …''. V prvih 45 minutah je imela Slovenija pobudo, medtem ko Srbi niso delovali kot reprezentanca, ki nujno potrebuje tri točke za drugo mesto in dodatne kvalifikacije. Gostje so sicer imeli nekaj pol priložnosti (streli Radosava Petrovića, Miloša Ninkovića, poizkus Dragana Mrđe …), a so vsi njihovi poizkusi leteli čez gol Handanoviča oziroma končali v slovenskem bloku. ''Medtem, ko bi močne reprezentance v takšni situaciji napadale od prve minute in nasprotnika zrinila pred svoj gol, mi ne pokažemo ničesar,'' se je slišalo iz ust srbskih novinarjev, ki so sedeli ob nas in so bili zelo nezadovoljni s predstavo izbrancev Vladimirja Petrovića. Še najbližje golu so bili Srbi v 38. minuti, ko je proti Handanoviču prodrl Milan Jovanović, po posredovanju Marka Šulerja pa so mnogi pričakovali, da bo sodnik pokazal na belo točko. Kakšno minuto je trajala živčnost med vsemi na in ob igrišču, nato pa je slovenskim navijačem in tudi nogometašem odleglo. Frank de Bleeckere je odmahnil z roko in Jovanoviću za simuliranje pokazal rumeni karton.

Slovenija je v prvem delu igre pokazala pravi obraz, najboljši posameznik na igrišču pa je bil Vršič. Ta je že po 18 minutah dodobra ogrel slovenske navijače, ko je lepo prodrl proti srbskemu golu in z več kot 20 metrov močno streljal, a za kak meter zgrešil srbska vrata. Za trenutek, ki bo šel v zgodovino slovenskega nogometa, pa je vezist Olimpije poskrbel tik pred koncem polčasa. Izvajal je prosti strel z več kot 40 metrov oddaljenosti od gola. Udaril je po žogi, ki je letela visoko in vsi so pričakovali, da bo končala za srbskimi vrati. Nato pa šok. Žoga je pristala v mreži in poskrbela za hladen tuš med srbskimi navijači, ki kar niso mogli verjeti, kaj se jim je zgodilo. Gol Vršiča močno spominja na tistega brazilskega virtuoza Ronaldinha, ki ga je takratni zvezdnik pariškega PSG zabil na svetovnem prvenstvu leta 2002 proti Angliji v četrtfinalu. Sedemindvajsetletni najboljši posameznik slovenske lige je očitno res v življenjski formi, ko mu gre vse tako, kot bi si lahko le želel. Tudi, ko tega ne pričakuje, zadane.

V drugem polčasu se je tekma pričakovano razvnela. Nekoliko nepričakovano pa so imeli prvi priložnosti domači. Najprej je Kirm zapravil lep protinapad, ko bi lahko podal Ljubijankiču, a se je preveč obotavljal, nato je poizkušal še Matavž, ko se je z lepo potezo rešil nasprotnikovega branilca, streljal, a je žoga z 20 metrov zletela malce mimo srbskih vrat. Gostujoči selektor je hitro opravil dve menjavi, prav rezervist Miloš Krasić pa je bil blizu gola v 60. minuti, ko je streljal po predložku z leve strani, a se je kot ničkolikokrat doslej v slovenskih vratih izkazal Handanovič. Ta je svojo kakovost potrdil še v 64. minuti, ko je sodnik po prekršku Šulerja in Ljubijankiča nad Aleksandrom Kolarovim pokazal na belo točko. K žogi je nepričakovano pristopil zvezdnik Manchester Uniteda Nemanja Vidić, a ga je Handanovič pretental in zlahka ubranil njegov strel.

Do konca tekme so Srbi na vsak način poizkušali priti do preobrata, a jim ob res motivirani in organizirani slovenski vrsti ni uspevalo. Najbolj nevaren je bil rezervist Marko Pantelić, ki je v 65. Minuti poizkušal s strelom od daleč, a se je spet izkazal Handanovič. Napadale grškega Olympiacosa se je dobrih deset minut pozneje celo vpisal med strelce, a je sodnik po odbitem strelu Dragana Mrđe hitro označil prepovedan položaj. Poizkušal je tudi Dejan Stanković, a ni šlo. Pri Slovencih velja omeniti poizkusa Matavža in odličen prosti strel Valterja Birse, ki je zletel malce mimo srbskih vrat. Najbolj pomembno pa je, da se izid do konca tekme ni spremenil. Medtem ko so se slovenski nogometaši na čelu s selektorjem Kekom zmage zelo razveselili, so gostje s sklonjenimi glavami zapustili zelenico Ljudskega vrta. Čeprav zmaga proti Srbiji ni imela tekmovalnega značaja, je bila za Slovenijo zelo pomembna. Vršičev gol v slogu Ronaldinha in hobotnica Handanovič (in seveda vsi preostali slovenski nogometaši) so poskrbeli, da je Slovenija zabeležila zgodovinsko prvo zmago v 20. Tekmi z reprezentancami s področja bivše skupne države. Ta zmaga je poskrbela tudi za vnovično rojstvo ljubezni med slovenskimi nogometaši in navijači. Po zadnjem sodnikovem žvižgu so se vsi skupaj veselili uspeha, ki bo v veliki meri olajšal priprave Slovenije pred kvalifikacijami za svetovno prvenstvo 2014.