Najhuje mu je bilo, ko je moral igralce s stranišča vleči na igrišče

Je svojevrsten junak dozdajšnjega dela sezone, saj je kot prvi ustavil sanjski niz nedotakljivih Domžalčanov. Pravi, da pretirane skrivnosti o tem, kako mu je uspelo pahniti na kolena Domžale in izkusiti nekaj, za kar so se v uvodni četrtini sezone zaman znojili vsi tekmeci, niti ni. Ostal je le trmast ter dosleden svojemu slogu, ki ga goji, odkar je na celjskem trenerskem stolčku nasledil Miloša Rusa ter Luki Elsnerju iz rok iztrgal priznanje za najmlajšega prvoligaškega trenerja.

Šteje komaj 31 pomladi in skuša ostati zvest prepoznavnemu in atraktivnemu slogu, ki na tribune vabi več gledalcev. Veliko bolj kot remi brez zadetkov si želi razburljivih in dinamičnih srečanj s hokejskimi rezultati, tudi po 5:5, če je mogoče. A v kaj podobnega bi moral pristati tudi tekmec, takšnih pa v Prvi ligi Telekom Slovenije za zdaj še manjka, saj skoraj vsi na prednostni listi izberejo rezultat. Ta je njihov gospodar, ki odreja slog igre.

Skušajo biti atraktivni, da imajo agenti kaj videti

Pri Rožmanu je drugače. "Prvi v Sloveniji že ne moreš biti, s tem vprašanjem naj se ukvarja Maribor. Če pa si na koncu četrti ali pa osmi, pa je to že skoraj vseeno. Zato je bolje, da vmes ustvariš kakšnega igralca in zabavaš gledalce. Vsaj poskušaš. Bolje kot pa da bi taktično igral skoraj vsako tekmo na 0:0. Tega si res ne želim." Takšno je razmišljanje Simona Rožmana, ki ima o tej občutljivi temi drugačno mnenje od večine stanovskih kolegov.

"V tej sezoni gojimo slog z visokim pritiskanjem na tekmeca in hitrimi prehodi, kjer skušamo biti učinkoviti. Proti Domžalam nam je dobro uspevalo. Lepo je bilo videti, da smo premagali vodilno ekipo na račun svoje kakovosti, ne pa na račun taktiziranja. Smo trmasti, takšna je tudi prioriteta v klubu. Želimo biti drugačni. Ne oziramo se toliko na rezultat, ampak bolj na to, da mlade fante pripravimo in preusmerimo na evropski trg. Zato moramo biti na tekmah atraktivni in dinamični, da imajo agenti kaj videti. Igramo vendarle za gledalce, ki so lahko za zdaj zelo zadovoljni," se smeji najmlajšemu prvoligaškemu trenerju v Sloveniji, ki z mlado in nič preveč izkušeno ekipo po 11. krogu Prve lige Telekom Slovenije zaseda peto mesto, za Mariborom, ki je odigral tekmo manj, pa zaostaja le tri točke.

Štipendija mu je prinesla več denarja kot pogodba

Njegova zgodba o tem, kako je postal trener, je zanimiva. Kot nadarjen najstnik celjskega kluba je kolebal med tem, ali potrkati na vrata članske ekipe ali pa se odločiti za študij. Prevladala je želja po učenju in knjigi, nogometna žoga pa je postala le še predmet razmišljanj in učnih snovi. "Vpisal sem se na študij, višina štipendije pa je bila višja kot pogodba, ki bi jo prejel v klubu. Takrat je bila pri Celju ostra konkurenca za moje igralno mesto. Tu so bili Radosavljević, Lungu, Jožef ... Uvidel sem, da se ne bo izšlo," je pretehtal položaj in se hitro poslovil od igralske kariere.

V drugem letniku študija je začel delati kot trener mlajših selekcij. Čeprav je star le 31 let, različna trenerska dela opravlja že devet let, bil je tudi vodja celjske nogometne šole, dvakrat pa vskočil k delu s člansko ekipo. Prakse mu v Celju ni manjkalo, saj se je razvijal v druščini različnih priznanih imen, ki so v zadnjih sezonah delovala v Celju. Vedno rad izpostavi Marijana Pušnika, Pavla Pinnija, Milana Đurićića in Slavišo Stojanovića, na fakulteti pa je sodeloval z dr. Zdenkom Verdenikom in Markom Pocrnjićem. Zdaj nosi odgovornost za samostojno delo in vlogo prvega trenerja ter s klubom, ki ima enega najnižjih proračunov v ligi, dosega zelo solidne rezultate.

Igralce je moral vleči s stranišča na zelenico

Premaguje tudi favorite. V Celju sta tako med drugim padla tudi "evropski" Maribor in domala nepremagljive Domžale, tu je Nejc Vidmar končal fantastičen niz nepremaganosti, morda bi padla tudi Olimpija, če se ne bi vmešala višja sila. Trenerju je še danes o tem neugodno govoriti, saj se je skoraj vsa ekipa, tako igralci kot tudi trenerji, spopadala s posledicami hude viroze in več časa prebila na stranišču kot kje drugje. A ravno v času najhujše krize je bilo treba odigrati tekmo proti zeleno-belim. "Bil sem v nehvaležnem položaju, enem najtežjih v karieri. Na štadion je prišlo veliko gledalcev, zato jih nismo mogli pustiti razočaranih. Sem pa igralce pred tekmo dobesedno vlekel s stranišča, da bi prišli na zelenico. Med polčasom mi je vsaj pet igralcev potožilo, da ne morejo več nadaljevati. Nismo več vedeli, kaj narediti, nato sem jih prosil, da le nekako zdržijo do konca. Postavil sem bolj obrambno igro, saj niso mogli več teči. Pokazali so izjemno pripadnost, kolektivni duh in žrtvovanje. Čestitam jim," se ponosno spominja tegob z domačega srečanja z Olimpijo, ki se je končalo brez zadetkov.

Ne boji se, da bi podoživel usodo Razdrha

Vesel je, da mu klubska uprava zaupa. Spoštuje starejše stanovske kolege, veliko analizira, še bolj pa bi bil zadovoljen, če bi imel možnost tujega izobraževanja. Prek prijateljstev s fakultete prejema gradivo, s katerim sledi nekim trendom, primanjkuje pa mu še izkušenj.

Se boji, da bi lahko podoživel usodo tudi šolanega trenerja Andreja Razdrha, ki je podobno kot on čez noč in v sorazmerno mladih letih prejel možnost dela s člansko ekipo, pred tem pa bedel nad razvojem mlajših? Vrhničan je z Olimpijo začel odlično, rušil vse ovire, nato pa padel v krizo in otopelost, iz katerih ni več videl izhoda. Poslovil se je na neslaven način, sredi obdobja neprepričljivih rezultatov.

"Moja filozofija je, da želim uživati današnji dan, in se ne obremenjujem s tem, kaj bo jutri. Če se bo to zgodilo, bomo na klubski ravni že iskali prave poteze in odločitve, da to zajezimo. V tem trenutku imam absolutno podporo ljudi v klubu. Vlada mir, to je zelo pomembno," se kaj preveč ne obremenjuje, ko kdo omeni nepredvidljivost trenerskega dela, ki se pogosto konča hitreje od pričakovanega, saj je bil in bo večinoma ostal suženj doseženih rezultatov.

V slovenskih klubih si prizadeva za manjše število tujcev

Novi trend, prihod mlajših domačih trenerjev – z Elsnerjem predstavljata najbolj prepoznaven par –, mu je všeč. Prav tako tudi spoznanje, da je v 1. SNL vedno manj tujih strokovnjakov. "V naši državi se v mlajših selekcijah dobro dela. Imamo kakovostne trenerje, ki pa prej niso imeli nobene možnosti, da bi sledili trendom. Nogometna izobraževanja so na visoki ravni, Slovenci pa sebe premalo cenimo. Tudi drugje, ne samo v športu. Mlajši se moramo še veliko naučiti od starejših kolegov, vsako izkušnjo pa moramo vzeti dobronamerno, če želimo imeti dobre slovenske trenerje."

Želel bi si tudi, da bi bilo omejeno število tujcev. To, kar se zdaj dogaja v določenih klubih, prevladujejo Zavrč, Krka in Gorica, kjer je ogromno tujcev, zlasti Hrvatov in Italijanov, po mnenju Rožmana ni dobro za razvoj slovenskega nogometa.

"Ni dobro predvsem za mlade igralce. Celje je ubralo pravo pot. Tujcev je relativno malo, smo imeli pa z njimi srečno roko in predstavljalo dodano vrednost. Športni direktor je nalogo opravil odlično. Tujci so prepoznali ambicijo kluba, da bi bil lahko njihova odskočna deska za tujino. Naša prioriteta je, da vsako sezono prodamo od dva do tri igralce. Brez tega ne bomo mogli preživeti," poudarja kruto realnost, nujo večine klubov z manjšimi proračuni.

Takšen je najmlajši trener v Prvi ligi Telekom Slovenije. Konec tedna ima nov cilj. Premagati Krko in se na lestvici podati še višje, pri tem pa paziti, da se bo lahko uveljavil še kakšen izmed neobdelanih in še spečih draguljev.

Potem bo sledil reprezentančni premor, ki ga bodo Celjani izkoristili za deloven obisk ter polnjenje baterij v termah Tuhelj. Pripravljali se bodo na zgoščen jesenski urnik dveh tekem na teden, kar bi lahko manjštevilčni celjski zasedbi povzročalo nekaj težav, saj si trener ne bi mogel privoščiti dovolj kakovostnih rotacij. A novih izzivov se še zdaleč ne boji ...