Kylian Mbappe
Lionel Messi
UEFA liga prvakov
Petek, 29. 5. 2026, 16.00
2 tedna, 2 dneva
Pred finalom lige prvakov
Luis Enrique: Tragična zgodba, ki je sprožila preporod PSG
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,36
Luis Enrique lahko v soboto osvoji svoj tretji naslov v ligi prvakov.
Odkar je katarska družba Qatar Sports Investment pred 15 leti vstopila v projekt PSG, je Nasser Al Khelaifi za okrepitve namenil 2,5 milijarde evrov. Parižani so podrli svetovni rekord, da so na Park princev pripeljali Neymarja. Iz Barcelone so zvabili najboljšega vseh časov Lionela Messija. Trojica s Kylianom Mbappejem bi morala zadostovati za pohod na evropski in svetovni nogometni prestol, a ni. Ob vseh pregrešno dragih prestopih je Al Khelaifi najboljšo odločitev, kot danes priznava tudi sam, sprejel, ko je na trenerski stolček posedel Luisa Enriqueja. Asturijec svojo ekipo pripravlja na drugi zaporedni nastop v velikem finalu lige prvakov. Prvi se je končal z rekordno zmago.
Danes med ljubitelji nogometa najbrž ni takšnih, ki bi spregledali famozni posnetek soočenja Luisa Enriqueja in Kyliana Mbappeja. "Slišal sem, da ti je všeč Michael Jordan. Michael Jordan je svoje soigralce prijel za ja*ca, v obrambi se je boril kot psihopat. Takšen moraš biti tudi ti, takšen zgled drugim. Najprej kot oseba, nato tudi kot igralec," je Španec med drugim s pričakovanim entuziazmom razlagal prvemu zvezdniku svoje ekipe.
Luis Enrique je Kylianu Mbappeju v njuni edini skupni sezoni v francoski prestolnici želel vcepiti miselnost vodje.
Mbappeju je v njuni edini skupni sezoni v francoski prestolnici želel vcepiti miselnost vodje, ki za kolektivno dobro ekipe prispeva precej več kot 'zgolj' zadetke. "Ko pritisneš na nasprotnika, je to nekaj neverjetnega. Ampak veš kaj bi se zgodilo, če postaneš zgled in ti sledijo še Dembele, Kolo Muani, Barcola, Ramos, Asensio? Ta ekipa postane stroj!" je pred povratno tekmo četrtfinale lige prvakov proti Barceloni z nekaj sočnimi dodatki pojasnjeval Enrique.
PSG je moral nadoknaditi gol zaostanka s prve tekme, sredi katalonske prestolnice je slavil s 4:1, dvakrat je mrežo Barce zatresel Mbappe. Parižane je nato v polfinalu sicer zaustavila dortmundska Borussia, a so bili obrisi vidni že takrat. PSG je doživljal preporod. Preporod, ki ga Mbappe ni dočakal v Parizu, a Enriquejeva filozofija nikoli ni slonela na individualni kakovosti enega, dveh ali treh superzvezdnikov.
Želja po spremembi identitete
V nogometu se takšne stvari ne dogajajo prav pogosto. Ko klub enkrat zavzame določeno vlogo, ko prevzame identiteto, vzpostavi kulturo in se ga s tem prijemljejo pripadajoči stereotipi, so stvari pogosto zacementirane. Nespremenljive. Enrique jih je spremenil, postavil na glavo.
Neuspešno so PSG poskušali med evropsko elito popeljati številni veliki trenerji, tudi legendarni Carlo Ancelotti.
PSG je bil dolgo časa, vse od omenjenega prevzema pred 15 leti, eksperiment neskončno bogatih Arabcev. Za nogometne romantike čisto nasprotje velikega kluba, nekdo, ki nenadoma razpolaga s takšnim finančnim zaledjem, da si lahko privošči tudi izigravanje pravil finančnega fair playa. Nekdo, ki si lahko privošči vse in vsakogar, a mu tudi zato vselej zmanjka pika na i. "Plačanci" se nikoli ne uspejo povezati v funkcionalno celoto in nogomet to vselej kaznuje.
Vse to – in še kaj hujšega – se je držalo Al Khelaifijevega projekta na Parku princev. In malo je bilo argumentov, s katerimi bi lahko oporekali. V Parizu so se dejansko zbirale enormne količine nogometnega talenta, a je tradicionalna evropska elita ostajala korak spredaj.
Neuspešno so poskušala velika trenerska imena; Carlo Ancelotti, gospod Liga prvakov in mojster krotenja zvezdniških egov, je bil prvi trener v eri Al Khelaifija in športnega direktorja Leonarda. Za njim so se zvrstili Laurent Blanc, Unai Emery, Thomas Tuchel, Mauricio Pochettino in Christophe Galtier. Osvajali so lovorike, nihče pa PSG ni popeljal na obljubljeni vrh, na nogometni Mont Blanc.
Nasser Al Khelaifi je junija 2022 napovedal, da je pri PSG konec bleščečega pompa. Leto dni kasneje je na trenerski stolček sedel Luis Enrique.
Realova plat Luisa Enriqueja
Nasser Al Khelaifi je iskal nove rešitve in junija 2022 napovedal, da Parižani v številnih pogledih začenjajo znova. "Morda bi morali spremeniti slogan ... Sanjati velike sanje je dobro, ampak danes moramo biti realni. Ne želimo več bleščečega pompa, konec je bleščic," je razlagal prvi mož PSG. Besede, ki so vzbudile tudi zanimanje Luisa Enriqueja.
"PSG zame ni bil nikoli možnost, ker so imeli jasno politiko podpisovanja pogodb z velikimi igralci. Mislim, da je prišlo do očitne spremembe v viziji, kar so tudi povedali. V bistvu si zdaj želijo pravo ekipo," je kasneje razlagal Asturijec, ki je v francosko prestolnico prispel julija 2023. Leto dni prej je vlogo strateškega svetovalca v klubu prevzel Luis Campos. Revolucija se je začela.
V Pariz je prinesel nekaj katalonske čarovnije, a tudi miselnost madridskega Reala.
PSG je še naprej trošil veliko denarja, da ne bo pomote. Skoraj 100 milijonov za Randala Kolo Mouanija in 65 milijonov evrov za Goncala Ramosa sta posla, ki sta dokaz, da so Parižani tudi v zadnjih letih občasno grešili. Toda grešiti je naenkrat postalo precej bolj sprejemljivo, ko ekipa ni več odvisna od uspešne asimilacije ene ali dveh megalomanskih okrepitev. PSG je zgradil ekipo, ki je v nasprotju s prejšnjo podobo kluba. Enriquejeva četa je uravnotežena, fizično zastrašujoče pripravljena, ego pa se je pomaknil v ozadje. Od tarče posmeha in vzorčnega primera, kako se klub ne vodi, do novega vzora za celotno nogometno Evropo.
Je Luis Enrique v Pariz prinesel nekaj čarovnije, s katero je pred 11 leti osvojil ligo prvakov na klopi Barcelone? Tudi. PSG krasi atraktiven nogomet, znova tudi ogromno individualne kakovosti. Toda hkrati je PSG pripravljen narediti vse, kar je potrebno, da pride do želenega rezultata. V Enriqueju je zagotovo ostalo tudi nekaj iz petih sezon, ki jih je preživel v dresu madridskega Reala.
Tragedija, ki ga je zaznamovala
Obsedenost s fizično pripravljenostjo, s podrejanjem celotne enajsterice skupnemu cilju za 56-letnega Španca ni nekaj novega. Kot igralec se je bil pripravljen povsem prilagoditi potrebam ekipe, bil je vsestranski švicarski nož. Njegovi nekdanji soigralci pravijo, da je bil pogosto zaprt vase, oboževal je fizično plat nogometa, pozoren je bil na prehrano, v fitnesu je preživljal dodatne ure in tudi sicer svojo energijo posvečal stvarem, ki so bile za večino drugih nogometašev nujno zlo.
Navijači PSG so po zgodovinski zmagi v lanskem finalu lige prvakov na tribunah razvili transparent v spomin na Enriquejevo hčerko Xano.
Ko je končal igralsko kariero, je pobeg našel v maratonih, triatlonih, kasneje v Ironmanih in ultramaratonih. Da je rad trpel, je velikokrat priznal tudi sam. Skozi leta je to obsedenost prenesel na svoje trenersko delo. Danes sta intenziteta in telesna pripravljenost njegove ekipe v Parizu praktično nerešljiva uganka za evropsko nogometno elito.
Poleg vsega omenjenega je pot Luisa Enriqueja in posledično revolucijo PSG zaznamovala še osebna tragedija. Leta 2019 je petmesečni boj s hudo boleznijo izgubila njegova 9-letna hčerka Xana. Morda je klišejsko, a tovrstne travme življenje skoraj brez izjeme postavijo v drugačno perspektivo.
Če je bil med svojim trenerskim delom v Barceloni v javnih nastopih pogosto zajedljiv, razdražljiv, na trenutke posmehljiv, se je njegova javna podoba v Parizu precej omehčala. To najbrž pomeni, da je precej drugačen tudi pristop v garderobi. Vse skupaj je pripeljalo do nezaustavljivega stroja, ki ga je pred dvema letoma omenjal Kylianu Mbappeju. Francoz po selitvi v Madrid še čaka na svojo prvo veliko lovoriko, PSG medtem čaka na drugi zaporedni nastop v finalu lige prvakov. Prvi se je končal z rekordno zmago.
