NK Olimpija
NK Maribor
Nedelja, 24. 5. 2026, 4.00
3 tedne, 1 dan
Skok v športno preteklost
Kako je Olimpija strmoglavila na drugo mesto v Ljubljani?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,61
Olimpija je v letu dni od osvojenega naslova padla v povprečje Prve lige Telemach.
Višje so končali na prvenstveni lestvici, dlje so prišli v pokalu. Če se vseeno najde kdo, ki dvomi, katera nogometna ekipa je trenutno številka ena v Ljubljani, morajo nogometaši Brava pokazati izključno na rezultate štirih medsebojnih obračunov z Olimpijo v tej sezoni. Štirikrat 2:1, štirikrat v korist precej mlajšega, manj trofejnega, manj ambicioznega in manj premožnega kluba. Vsega leto po tem, ko so zmaji v Stožicah postavili piko na i zgodovinski sezoni.
Konec avgusta 2024 je v razgretih Stožicah s 5:0 padla Rijeka, sredi maja 2025 so zmaji z enakim rezultatom za potrditev državnega naslova premagali Radomlje. Dve petardi na enem in drugem koncu izjemne sezone Olimpije. Ta se je za zeleno-bele sicer začela že mesec dni pred vročim povratnim obračunom s Hrvati. Bilo je 19. julija, ko je v Stožicah v uvodnem krogu Prve lige Telemach gostovalo Primorje, za zmago nad novincem med prvoligaši sta zadela Reda Boultam in Dino Kojić.
Sledile so sicer impresivne, suverene evropske predstave proti Polissji Žitomir in Šerifu iz Tiraspola, a se vse do tistega avgustovskega večera nihče ni zavedal pravega dometa zmajev.
Victor Sanchez je skozi sezono postal ljubljenec ljubljanskih navijačev.
Ekipa, ki je kasneje v sezoni na Hrvaškem osvojila dvojno krono in za seboj med drugimi pustila tudi veliki zagrebški Dinamo, v zmajevem gnezdu ni vedela, kaj jo je doletelo. Kar je v prvih 45 minutah nogometne igre uprizorila četa Victorja Sancheza, je bila nogometna poezija, o kateri se je na dolgo in široko govorilo tudi onkraj slovenskih meja. Predstava, o kateri bodo še čez leta mladim navijačem Olimpije razlagali vsi tisti, ki so v zmajevem gnezdu videli potop reške zasedbe.
Napovedim kljubovali doma in v Evropi
Olimpija je postala prvi slovenski klub, ki se je kot neprvak uvrstil v eno od treh evropskih tekmovanj. Olimpija je dala vedeti, da bo zelo resen konkurent tudi za lovorike na domačem odru. Slabih devet mesecev kasneje je petarda odjeknila tudi v mreži Radomljanov.
Po seriji štirih tekem brez zmage je Olimpija prišla do tiste, ki je tudi v teoriji končala boj za naslov. Do tiste, o kateri pred sezono v prestolnici niso upali niti razmišljati. Zeleno-belih ni bilo na mestu glavnih favoritov, pravzaprav smo pred njih z razlogom tja postavljali dva štajerska kluba. Napovedovali smo, da se bo Olimpija težko kosala z branilci naslova in večnimi rivali Mariborčani.
Tako v knežjem mestu kot pod Kalvarijo so bila finančna vlaganja precej bolj ambiciozna, Goran Boromisa pa je iskal cenejše oziroma brezplačne alternative. In zadel v polno. Tudi s tisto najpomembnejšo – z Victorjem Sanchezom.
Goranu Boromisi se je posrečil tudi izbor drugega španskega trenerja.
Še drugič v treh sezonah so zmaji pod španskim vodstvom postali državni prvaki, še drugič v treh sezonah je pod zahodno tribuno Stožic odmevalo ime Španca. Olimpiji Alberta Riere je uspelo v 31. krogu z osvojenimi 69 točkami, Olimpiji Victorja Sancheza v 35. krogu, ko je imela na svojem računu 73 točk. Na prvi pogled se je zdelo, da so bili zmaji na poti do naslova pod taktirko kasnejšega stratega Celja, Bordeauxa in Eintrachta prepričljivejši, ob tem jim je uspelo osvojiti še pokalno lovoriko.
Sanchezu niso ponudili (pre)več
Po drugi strani ni manjkalo argumentov, ki so večjo težo dali Sanchezovi prvenstveni zvezdici. Ljubljančani so se že v poletnih mesecih uvodnega dela sezone po zahtevni poti prebili v konferenčno ligo, prvič v zgodovini kluba so zaigrali v evropski pomladi, pred začetkom sezone pa jih nihče ni zares postavljal ob bok Celju in Mariboru, ki sta vse bolj izrazito kazala finančno moč.
Igor Bišćan je bil prvi od treh trenerjev Olimpije, ki so se po zadnjih treh osvojenih naslovih poslovili od Ljubljane.
Rezultatska uspešnost, ki so jo zmaji beležili že v jesenskem delu sezone, je imela podpis španskega stratega, ki je sicer stremel k napadalni, dominantni igri, a nikoli ni želel umiranja v lepoti. Pod Sanchezovo taktirko je Olimpija žrtvovala del svoje atraktivnosti, da bi postala stroj za izpolnjevanje začrtanih ciljev. In najbrž je bila to edina pot, ki je vodila do novih prizorov navijaškega delirija na stoženski zelenici.
Kar precej nenavadno in v nasprotju z zgodovino je bila Olimpijina prednost v primerjavi z neposrednimi tekmeci v šampionski sezoni 2024/25 med drugim tudi uigranost igralskega kadra, ki je doživel precej manj sprememb od konkurence. A z vsem spoštovanjem do tega kadra, se količina kakovosti, s katero je razpolagal Sanchez, ni mogla primerjati s tisto, ki se je denimo nakopičila v Celju. Nekdanji nogometaš madridskega Reala se je tega dobro zavedal. V zaključku sezone je na to večkrat tudi opozarjal.
Tu in tam je med vrsticami ali precej neposredno izpostavil še kakšno željo, zahtevo ali pogoj. Kakršenkoli je že bil del, ki je ostal neizpolnjen, je bil epilog za navijače Olimpije precej znan. Ponovila se je zgodba Alberta Riere. Tudi Igorja Bišćana pred njim. Kmalu po slavju je skozi izhodna vrata Stožic odkorakal še tretji trener.
Vsi nadomestljivi, dokler ne spodleti
Preživeli smo prvič, zakaj ne bi še drugič. Pravzaprav je šlo le še na bolje, še višje. Ničesar ne moremo trditi, a zdi se precej verjetno, da je v tej smeri potekal pogovor v pisarnah zmajevega gnezda, ko je Sanchez brez želene ponudbe zapustil slovensko prestolnico. Za njim je na vroč trenerski stolček sedel Jorge Simao, nato Erwin van de Looi, začasno Ivan Senzen in na koncu trenerski neznanec iz andorskega nogometa, Federico Bessone. Kako (ne)uspešni so bili v svojih epizodah na klopi zeleno-belih, je bilo v preteklosti razdelano že večkrat.
Aleš Arnol je z Bravom v letošnji sezoni odčital lekcijo mestnim tekmecem.
Prst usmeriti v stratege, ki niso uspeli ponoviti Sanchezove 'čarovnije', bi bilo najlažje. Toda problemi so bili precej globlji, bolj kompleksni. Očitno preveč kompleksni, da bi se jih odgovorni znali lotiti. Ali pa želeli lotiti. Goran Boromisa je nekje vmes obupal nad iskanjem zastonjskih rešitev, Igor Barišić in Adam Delius pa v zaključku sezone barke nista uspela odpeljati v mirnejše vode. Prej obratno.
Olimpija prvenstvo zaključuje na četrtem mestu, brez evropske vozovnice. Prvič po desetih letih. Kaj to pomeni za finančna vlaganja že tako varčnih upraviteljev, je jasno vsem v Ljubljani. Pred časom bi to sodilo izključno v scenarij znanstvene fantastike, danes pa se ne zdi več nemogoče, da Bravo še nekaj časa ohrani primat prvega kluba v prestolnici. Da štiri zmage na štirih medsebojnih srečanjih niso bile anomalija in da je oznaka 'trn v peti' za četo Aleša Arnola rahlo podcenjujoča.
