Denis Ibrišimović živi svoje sanje. Nekdaj nogometaš in natakar, danes priznani chef.

Obiskali smo ga v gostilni Podfarovž, njegovem največjem ponosu. V osrčju Vipave, tik ob živahni izvirski vodi, nam je odprl vrata očarljivega gostinskega objekta, kjer že slabo desetletje razvaja lačne in romantične duše. Sprejel nas je s prijaznim nasmehom, simbolom pozitivne volje, ki ga krasi že od nekdaj. Takšen je bil že kot nogometaš, takšen je tudi zdaj, ko opravlja odgovoren posel v gostinskem svetu. Začel je kot natakar, nato marljivo pridobival nova znanja in napredoval, danes pa se lahko pohvali z vlogo vodje in lastnika restavracij. V svojem kolektivu hrani številna usta, hkrati pa se ves čas trudi, da pri svojem delu tudi uživa.

Kaj počne v Drugi karieri nekdanji slovenski nogometaš Denis Ibrišimović?

Včasih je navduševal v nogometu, bil prvak v Sloveniji in na Hrvaškem, nosil tudi državni dres izbrane vrste v futsalu, zdaj pa premika mejnike v gostinstvu. Postal je chef in prevzel tri restavracije. Čeprav ima dan le 24 ur, zmore držati vajeti nad vsemi projekti in pri delu še vedno uživati. Združuje pač prijetno s koristnim. Vedno je poln novih idej, že prihodnji mesec bo njegovo gostinsko zbirko obogatila novost. Živi svoje sanje, kot pravi moški pa se ob tako zahtevnem in napornem urniku, kjer je poslovno razpet med Vipavo, Novo Gorico in Splitom, zahvaljuje ženi za neprestano podporo ter razumevanje. V svet gostinstva je vstopil drzno in verjel v uresničitev cilja. Sledilo je obdobje vzponov in padcev, a je s pomočjo discipline, ki se je je naučil v športu, življenje spremenil v pravljico. Ni kaj, njegova zgodba predstavlja posrečen primer dobre prakse, ki je lahko Vipavski dolini in Sloveniji le v ponos.

Življenja pišejo zanimive zgodbe. Za eno, ki kar sili k srečnemu koncu in daje vedeti, kako so sanje še kako uresničljive, če vanje vložiš dovolj znanja, predanosti in odločnosti, je poskrbel Denis Ibrišimović. Nekoč je v Sloveniji izstopal kot športnik, v dvoranskem nogometu je bil tako spreten in dober, da je spadal med najboljše na sončni strani Alp.

Svojčas je Denis Ibrišimović navduševal kot slovenski futsalski reprezentant. Prisegal je na dres s številko pet. Z oceno odlično (pet) pa bi lahko ocenili tudi njegove dosežke v gostinskem svetu, kjer si je izboril pomembno mesto na slovenskem zemljevidu. Foto: Aleš Fevžer

Ko pa je žogo postavil v kot in nehal igrati futsal, se je v drugi karieri znova zavihtel med najboljše. Tokrat pa to ne počne v športu, ampak na povsem drugačnem področju. Zdaj predstavlja dodano vrednost v gostinstvu. "Vedno sem si želel delati v gostinstvu, vseeno pa nisem nikoli razmišljal, da bom prišel tako daleč," nam je gostobesedni sogovornik predstavil svoje sramežljive začetke v gostinstvu, kjer si je pozneje izklesal status priznanega kuharskega mojstra.

Chef, ki je začel kuhati povsem slučajno

"Po koncu športne kariere se mi je ponudila priložnost za prevzem gostilne Podfarovž v Vipavi. Potem pa se je začelo," se 49-letni Ibrišimović dobro spominja dneva, ki je spremenil njegovo življenje. "V nekem trenutku, ko je bila gostilna polna, sem bil milo rečeno primoran iti v kuhinjo. Pa ne bi rad šel v podrobnosti, zakaj se je to zgodilo," se je zasmejal, ko nam je približal prelomni trenutek, ko je v sebi prebudil novo strast, ki mu je pozneje v življenju odprla marsikatera vrata.

Gostilna Podfarovž v Vipavi se je pod vodstvom Denisa Ibrišimovića iz zanemarjenega objekta dvignila na višjo raven. "Skušamo biti zelo lokalni in sodelovati z lokalnimi dobavitelji. Skušamo biti prijazni do sosedov. Nenazadnje je Vipava naš dom. Vipava je nekaj, kar predstavlja nas, mi pa predstavljamo Vipavo," skrbi za sožitje. Foto: Ana Kovač

"Kuhati sem začel povsem slučajno. Takrat sem videl, da imam žilico za to, od takrat naprej pa razvijam svojo zgodbo," nam je zaupal, da je imel že pred tem številne ideje glede kuhanja, ni pa imel tistega, kar je v kuhinji najpomembnejše – tehnik. Teh še ni povsem osvojil, da bi znal iz jedi izvabiti tisto najboljše. A ne za dolgo.

"Ko sem se nato v določenem obdobju naučil tehnik, sem se lotil kuhanja. Vam pa lahko povem, da kuham zelo enostavno. Resnično. To pa zato, ker pripravljam jedi, ki so mi všeč in bi jih tudi sam jedel. Za svojimi krožniki dejansko tudi stojim," s svojim kuhanjem nenazadnje razveseljuje tudi družinske člane, ki pogosto obiskujejo njegove restavracije in z veseljem s praznimi želodci v roke primejo jedilni pribor.

Gostinske lovke razširil v Novo Gorico in Split

Odprtja restavracije Aurea se je udeležil tudi vipavski župan Anton Lavrenčič in Denisu Ibrišimoviću čestital za gastronomsko popestritev mesta. Foto: Osebni arhiv V gostinskem poslu ni dela, ki ga ne bi znal opravljati. Je gostinski multipraktik. Znano mu je vse delo, od natakarja do menedžerja. Vse vloge so mu malodane pisane na kožo, mnoge opravlja vsakodnevno.

"Prej sem imel največ izkušenj iz natakarstva, tako da to področje poznam do najmanjše podrobnosti. Kuharije pa po drugi strani ne moreš nikoli obvladati, lahko se jo le vsak dan učiš. Nekaj je že znam, glede na to, da imam Podfarovž že devet let, pa znam tudi voditi gostilno. To so prepoznali tudi ljudje, s katerimi poslovno sodelujem. Nekaj očitno delam dobro," se je nekdanji slovenski nogometaš našel v gostinstvu, ki predstavlja njegovo drugo kariero.

Pred nekaj meseci je v mestu vrtnic zaživela restavracija in vinoteka Aurea. Foto: Osebni arhiv Ni se ustavil le pri gostilni Podfarovž v Vipavi, ampak gradi gostinski imperij. Pri tem so mu v veliko finančno pomoč partnerji, s katerimi je navezal tesne stike in se z njimi podaja v posle. Teh pa ne manjka, saj je Denis ambiciozno razširil svoje gostinske lovke še v druge kraje.

Najprej se je poleg Vipave preselil še v Novo Gorico. "Da, širimo se, Primorska je naš zaklad, ki ga skušamo prikazati ljudem. Nova Gorica je že nekaj časa aktivna. Tam imamo odličen bar in menzo, ki obratuje od ponedeljka do petka, novembra lani pa smo odprli še Aureo, restavracijo a la carte (gostilna, kjer si lahko gostje izbirajo posamezne jedi iz menija, op. p.), ki jo postavljamo na noge. Dobro nam gre, tudi tam pa me čaka trojna vloga," se vsakodnevno prelevi iz natakarja v vlogo kuharja in menedžerja.

Hvala ženi in ekipi. Sam bi bil nemočen.

Iz sveta športa je v svet vrhunske kulinarike prenesel zlasti disciplino in skrb za ekipnega duha. Foto: Ana Kovač Energije mu ne zmanjka. Čeprav vodi tri restavracije v treh različnih mestih – eno je zelo oddaljeno, saj je v Dalmaciji – je pri 49 letih kos vsem izzivom. "Hvala bogu imam doma ženo, ki me pri tem podpira. Pomaga mi in mi stoji ob strani. Sestavil sem tudi dobre ekipe. Sodelujem z dobrimi ljudmi, ki so miselno na enaki ravni kot jaz. Potem je vse lažje," je srečen, da ga je pri kadrovanju spremljal tako dober šesti čut.

Iz sveta športa, ki ga je vrsto let spoznaval kot eden najboljših igralcev futsala v Sloveniji, je prinesel veliko uporabnih stvari. "Prva in najpomembnejša je disciplina. Druga stvar pa je ta, da vsi, ki smo bili v timskih športih, vselej stavimo na tim, na ekipo. Sam ne bi mogel narediti ničesar v Novi Gorici ali pa Splitu. Ali pa na vseh novih projektih, ki jih delam. Ekipa je daleč najpomembnejši dejavnik v našem delu."

Bilo je tako težko, da bi že skoraj odnehal

V bogati nogometni karieri je zbral 45 nastopov za Slovenijo, s katero je leta 2003 tudi nastopil na evropskem prvenstvu v Italiji. Pozneje ga je pot vodila na Primorsko. Foto: Aleš Fevžer Kar zadeva ekipo, s katero sodeluje, je vesel, da ima ob sebi partnerje, na katere se lahko vedno zanese. To je spoznal tudi pri samih začetkih poslovnih izzivov.

"Težko je bilo. Začeli smo s Podfarovžem, ki se nam je ponudil pred devetimi leti. Na začetku sem si bil primoran izposoditi denar, da sem lahko speljal projekt. Verjel sem v uspeh, a so vmes nastopili tudi težki časi. Bilo je tako težko, da sem se že spraševal, ali bi to sploh še nadaljevali. Ni bilo prijetno. V zimskem obdobju ni bilo gostov, stroški pa so se nabirali. Takrat sem se vendarle zavestno odločil, da bom nadaljeval svojo pot, pa tudi če grem v nasprotno smer. Hvala bogu se mi je to obrestovalo. Moram potrkati na les (to je storil dobesedno, saj je sedel za mizo, op. p.), da sem danes tu, kjer sem. V bistvu je podobno kot v športu. Verjeti moraš, da lahko vsakega premagaš. Če verjameš v svojo zgodbo, če veš, da delaš s srcem in si stoodstoten pri stvari, potem ti mora prej ali slej uspeti," nam je priznani slovenski chef razkril skrivnost svojega uspeha.

Čeprav je rojen v Ljubljani, kjer je preživel 27 let, se danes počuti kot Vipavčan. "Tu imam zlato hčerkico. Tu mi je lepo, imam svoj mir. Vipava mi je res všeč. Nikoli več se ne bi preselil v Ljubljano," je hvaležen ženi, da mu zvesto stoji ob strani ob njegovi poslovni poti. Njegova življenjska sopotnica najbolj trpi, saj se vsakodnevno vozi v službo v Ljubljano. Tudi ona ni rojena Vipavka, ampak prihaja z Gorenjske. "Oba sva naturalizirana Vipavca, a če naju vprašate, vama bova z veseljem odgovorila, da je Vipava najin dom."

Pokazal srce in ljudem v stiski kuhal brezplačne obroke

Njegovo ljubezen do Vipave je le še utrdilo plemenito dejanje, ki so ga leta 2020 mediji rade volje ponesli v svet, saj je prinašal čudovito sporočilo. Ko je zloglasno obdobje pandemije koronavirusa ohromilo svet, se je Denis odločil, da bo nesebično pomagal drugim. Ljudem v stiski je začel v svoji gostilni v Vipavi razdeljevati brezplačne tople obroke.

Pred šestimi leti je poskrbel za plemenito akcijo, s katero je vsakodnevno razveselil vsaj 30 someščanov. Foto: Ana Kovač

"To je bila moja ideja. Odločil sem se, da bomo kuhali za socialno ogrožene, saj sem predvideval, da se bo veliko ljudi znašlo v težavah. Tako je tudi bilo. Moram priznati, da je bil dober odziv tudi pri preostalih gostincih in se je ta iniciativa razvila po vsej Sloveniji. Pomagali smo veliko ljudem. Tri mesece smo kuhali in razvažali hrano, po drugi strani pa smo imeli še bolj razviti timski duh," se rad spominja začetkov plemenite akcije, ko ga sodelavci niso pustili na cedilu, ampak se mu pridružili.

"Ko sem svojemu timu povedal, da bomo kuhali za socialno ogrožene, sem predvideval, da bom to delal sam. A kar naenkrat se je cela ekipa združila in v en glas rekla: Šef, tudi mi bomo to počeli. Tako smo bili tukaj vsako dopoldne, vse do dveh popoldan. S tem smo prebrodili krizo kovida. Imeli smo druženje, neko dobrodelnost, dnevi pa so hitreje minevali. Vedeli smo, da delamo nekaj za ljudi, tako da nam je bilo lažje pri srcu," niso zgolj kuhali za socialno ogrožene ljudi, ampak jim dvakrat na teden tudi dostavljali hrano. Pa ne le v Vipavo, ampak tudi v Novo Gorico, Postojno, Tolmin, hrano so vozili celo v Koper in Ljubljano. Tri mesece so pripravljali 30 do 40 porcij na dan.

"Takoj bi vse skupaj ponovil, če bi se to spet zgodilo," bi se še enkrat odločil enako, če bi zavladale takšne okoliščine. Sosedje v Vipavi so mu bili za takšno dejanje od srca hvaležni. Dokazal je, da v nesreči spoznaš prijatelja.

Gostilna Podfarovž je v obdobju novega koronavirusa doživljala težke preizkušnje. Foto: Ana Kovač

Ko so se gostilne po prvem obdobju kovida znova odprle, je Podfarovž povsem sameval. "Gostilno smo odprli v sredo, a nismo imeli niti enega gosta. Bili smo zaskrbljeni, nismo vedeli, ali bomo sploh preživeli. No, naslednji dan pa je bila gostilna polna. Do drugega kovida smo imeli gostilno povsem zasedeno čisto vsak dan," so se stvari hitro obrnile na bolje. Takrat se je že uveljavljal kot kuharski mojster v slovenskem okolju, temu primeren je bil tudi obisk.

Z enim krožnikom do masterchefa? Zmotno.

Z oddajo Gostilna išče šefa se je v Sloveniji začela prepoznavati vloga chefa v restavraciji. Foto: Ana Kovač Da so kuharski mojstri v Sloveniji na tako visokem glasu, hkrati pa tudi bolj prepoznavni, je zasluga tudi nekaterih televizijskih oddaj, ki so znale tako obnoreti gledalce, da so se slednji navdušeno podali v kuhinjo in začeli še bolj ceniti chefe.

"Vsa norija okrog kuharstva v Sloveniji se je začela z oddajo Gostilna išče šefa. Tam se je začela prepoznavati vloga chefa v restavraciji, MasterChef pa jo je nadaljeval. V zadnjih letih je tako naše delo veliko bolj prepoznano. To se vidi tudi pri obisku in zagotovo pripomore k našemu poslu. Je pa tu tudi manjša težava. Vsi, ki gledajo MasterChef, namreč mislijo, da lahko že z enim krožnikom postaneš masterchef, kar pa seveda ni res. Veliko je še dela zadaj, ki ga moraš opraviti," opozarja rojen Ljubljančan, ki je poslovno srečo našel na Primorskem, tam pa si pozneje tudi postavil družinski dom.

Kakšen je njegov nasvet vsem, ki vstopajo v svet gostinstva:

Nora ideja, Ljuba Bohinca želi povabiti v svojo gostilno

Zelo rad spremlja tudi humoristično serijo Ja, Chef!, v kateri se v vlogi vrhunskega, a še kako samosvojega šefa kuhinje predstavlja Jurij Zrnec. Upodablja lik Ljuba Bohinca, ki se je hitro udomačil v srcih gledalcev in gledalk. To velja tudi za Denisa. "Meni je ta serija 'top'. Izkazuje dinamiko našega posla. Ljudje dejansko vidijo, kaj se dogaja v kuhinji, hkrati pa je humor postavljen v pozitivno smer. Obožujem to serijo. Če bi bil lahko, bi bil prav Ljubo Bohinc. Prišel bi v našo kuhinjo in jim rekel: Kaj je piškotki, gremo kaj delat?" se je zasmejal. Prav nič ne bi imel proti, če bi ga postavili v vlogo Bohinca.

"Ljubo Bohinc", ki ga v seriji Ja, Chef! upodablja Jurij Zrnec, je vabljen v Vipavo na skupni kulinarični večer z Denisom Ibrišimovićem. Foto: STA

"Obstaja tudi nora ideja, da bi Ljuba Bohinca kot najbolj priljubljenega chefa v Ljubljani povabil v Podfarovž, da bi skupaj naredila kulinarični večer. O tem sanjam že eno leto," si bo še naprej trudil pripeljati "Bohinca" v njegovo gostilno. Če se bo to uresničilo, glede na šaljiv karakter Zrneca v gostilni Podfarovž zagotovo ne bo manjkalo pozitivne energije. Tudi zaradi tokratnega gosta Sportalove Druge kariere, ki pozitivno izžareva voljo tako izrazito, da preostalo osebje v ekipi z njim zelo rado sodeluje. Vsaj takšen občutek ga spremlja.

"Veljam za pozitivno naravnano osebo. Tudi ko pride v ekipi do težav, jih skušam rešiti sam. Zato pa sem tukaj. Nočem, da bi se s težavami ukvarjali sodelavci. Tudi to me spremlja še iz športa. Ko je soigralec v težavah, mu pač pomagaš. Tako je tudi pri nas," si veliko pomagajo znotraj kolektiva v njegovih gostinskih obratih.

V restavracijah ponavadi vsakodnevno opravlja tri vloge. Natakarsko, kuharsko in menedžersko. Foto: Ana Kovač

"Če je natakar ali kuhar v težavah, mu pomagaš. Smo vendarle kolektiv. Moji sodelavci vedo, da sem prvi, ki jim skušam pomagati. Pa to ne velja le za zadeve, ki se nanašajo na naš poklic, ampak tudi splošne stvari v življenju. To je pač moj tim. Oni to vedo, zato mi je tudi lažje delati," mu ni vseeno za usodo sodelavcev.

Vpisali so ga na strojno šolo, njega pa je zanimal le nogomet

V mladosti ni skrival želje, da bi postal vrhunski nogometaš. Sanje je uresničil v futsalu. Foto: Ana Kovač Njegov svet že nekaj časa predstavlja kulinarika, kar se ne sklada z njegovo osnovno izobrazbo. Ta namreč izhaja iz strojništva in predstavlja čisto nasprotje. "Ko sem bil star 14 let, sta se starša odločila, da grem na srednjo strojno šolo. Bilo mi je vseeno, moja želja je bila le ta, da bi igral nogomet. Strojna srednja šola je tako prišla zelo prav, saj je bila blizu našega doma," se je s strojništvom hitro nehal ukvarjati. Bil je preveč športno naravnan, saj je hotel postati vrhunski nogometaš, tako da strojna fakulteta ni prišla v poštev.

Pa je zaradi obiskovanja strojne srednje šole kaj bolj strokovno podkovan v tehničnih zadevah? "Jaz strojnik? Doma še zamenjam kakšno žarnico, nekaj malega še znam postoriti. Pridem pa vselej na cilj, ali sam ali pa koga pokličem za pomoč. A stvari vedno rešim," prisega na vztrajnost. Tako je bilo že med njegovo nogometno kariero. Je vendarle rojen zmagovalec, v življenju se noče iti polovičarstva.   

Nemogoče je, da bi bil njegov krožnik všeč vsem

Kar zadeva gostinstvo, to zanj niti ni delo v pravem pomenu besede. "Gostinstvo doživljam bolj kot druženje z ljudmi, kot ljubezen do tega, kar pokažem in znam narediti. To me tudi velikokrat nahrani," ga zadovoljstvo gostov vedno napolni s posebno energijo.

V kuhinji največkrat pripravlja postrv, kraljico kuhinje Podfarovža. Foto: Ana Kovač

Najbolj bi ga spravilo v slabo voljo, če bi gost njegovo gostilno zapuščal nezadovoljen. Takrat bi trpel tudi njegov spanec. "To pa res. Dolgo sem si za dnevni uspeh štel to, da bi vsi gostje restavracijo zapustili z zadovoljnimi obrazi. Sem pa drugače zelo oster do sebe, sem svoj največji kritik," se spominja tudi modrih besed, ki mu jih je v preteklosti izrekel prijatelj. Po njih se je zamislil in malce obrnil ploščo, kar se tiče dnevnega uspeha.

Gostilna Podfarovž se nahaja tik ob enem izmed živahnih izvirov reke Vipave. Foto: Osebni arhiv "Rekel mi je, da imava težavo, če mislim, da morajo vsi moji gostje zapuščati gostilno zadovoljni. To pa zato, ker ne veš, kaj se je pred tem s tem gostom dogajalo. Mogoče je dobil odpoved v službi, kdo ve, pa je prišel samo nekaj na hitro pojesti, ti pa si dal vse od sebe, a ni pomagalo," je po tem pogovoru nekoliko spremenil svoje videnje na zadevo. Spremenil je tudi vsakodnevni cilj. Zdaj si najbolj prizadeva, da lahko da kot gostinec vsak dan vse od sebe. S tem je naredil svoje. Vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi polepšal dan tudi gostu.

"Saj ne rečem, da je moja kulinarika všeč vsem. To je nemogoče. Nekomu je moj krožnik všeč, nekomu ni. Če pa je moj krožnik tehnično dovršen, brez težave stopim pred gosta. Če pa krožnik ni tehnično dovršen, imava težavo," se je njegov prvi ukaz v kuhinji glasil, da mora biti vsak krožnik v kuhinji tak, kot se spodobi. "Če vidiš, da krožnik ni takšen, ga zavrneš že sam. In potem ne bom nič jezen, ker imam argument, da stopim pred gosta," je svoj tim postavil pred dejstvo, kako pomembna je tehnična dovršenost krožnika.

Zgodba v Splitu se počasi zaključuje

Restavracija Jugo deluje od leta 2023 pod taktirko Denisa Ibrišimovića. Foto: Osebni arhiv Njegovih mojstrovin ne okušajo le ljubitelji vrhunske kulinarike v Sloveniji, ampak tudi na Hrvaškem. Od leta 2023 vodi tudi restavracijo Jugo v Splitu, ki je bila pred tem zaprta kar šest let in neslavno propadala. Leži na imenitni lokaciji ob splitski marini.

"Preko zime smo zaprti, sezonsko pa odpremo restavracijo. Terja pa veliko napora in živcev, ker ne moreš biti vedno fizično tam. Ta zgodba se zdaj počasi zaključuje, verjetno bomo šli v prodajo. Naš načrt je bil, da odpremo restavracijo in jo spravimo v pogon, potem pa bomo videli, kako naprej. Je pa resnično težko voditi tri stvari naenkrat. Lažje mi je v Vipavi, Novi Gorici ali pa Ljubljani, Split pa je vseeno malce predaleč. Je pa to vseeno taka zgodba, ki me je veliko naučila, tako da lahko o njej govorim samo pozitivno."

Zakaj se je sploh odločil za posloven izziv v Splitu? K temu je pripomogel šport. Pred dvema desetletjema se je s trebuhom za kruhom odpravil v srce Dalmacije kot profesionalni igralec futsala. "Prejel sem povabilo iz Splita. Takrat je bil to eden najboljših klubov na Hrvaškem. Čutil sem, da sem v Sloveniji dosegel bolj ali manj vse, ta izziv me je pritegnil. Obožujem pa izzive v življenju. To je bilo ravno po evropskem prvenstvu leta 2003. Takoj smo postali hrvaški prvaki, Split pa predstavlja eno najlepših mest na svetu za živeti," je kot slovenski nogometni legionar užival v Dioklecijanovem mestu, ki ga zlasti v poletnih mesecih obišče ogromno njegovih rojakov. Z MNK Split Gašperov je postal hrvaški prvak in vzljubil Dalmacijo.

Split izgublja staro dušo in dobre goste

Tako je bilo pred dobrimi 20 leti, v zadnjih letih pa se je v Splitu marsikaj spremenilo. "Split izgublja staro dušo. Preveč se je skomercializiral. Po moji oceni so šli v napačno zgodbo. Šli so v zgodbo mladih, v zgodbo zabav, s tem pa logično izgubljaš potencialno dobre goste. Kultura gostov se je spremenila, je pa to še vedno eno najbolj obiskanih mest," od leta 2023 skrbi za vodenje restavracije ob splitski marini.

Ko je Denis Ibrišimović še igral futsal, je prvo povsem profesionalno pogodbo v svoji karieri sklenil leta 2004 s klubom MNK Split Gašperov in z njim takoj osvojil hrvaško prvenstvo. Foto: Shutterstock

"Lokacija je vrhunska. Štartali smo s ciljem, da bi imeli odprto 12 mesecev. Hoteli smo pripeljati splitske ljudi, ne le turiste. Naša zgodba je široka, dosegljiva za vse."

Kako pa so ga sprejeli v Splitu? So ga doživeli kot tujega gospodarja, saj prihaja iz Slovenije, ali kot del njih? "Na začetku smo imeli nekaj težav, zaradi katerih smo se nato odločili, da se ne bomo toliko izpostavljali. Split je zaprto, precej domačinsko usmerjeno mesto. Dobro smo se odločili, saj potem ni bilo več nikoli kakšnih težav,'' mu je tudi pomagalo, da je s futsalskim klubom iz Splita prišel do državnega naslova. Tako so ga še lažje vzeli za svojega.

V Splitu, kjer so poleti nepregledne kolone turistov, si prizadeva, da bi bilo osebje restavracije Jugo obarvano lokalno. Foto: Grega Valančič/Sportida

"Ker sem vedno lokalno obarvan, skušam imeti v ekipah v Vipavi Vipavce, v Novi Gorici Novogoričane, v Splitu pa Splitčane. To mi je zelo pomembno, gostje prepoznajo stalno ekipo," je k sodelovanju v Splitu med drugim povabil tudi zmagovalca hrvaškega MasterChefa.

V preteklosti je bil lastnik Juga tudi Gibonni

Ko je igral za splitski klub, je v restavraciji Jugo srečeval tudi Gibonnija in Oliverja Dragojevića. Foto: Mediaspeed Ko je v restavracijo Jugo zahajal še kot aktiven igralec futsala, je bil njen lastnik sloviti splitski glasbenik Zlatan Stipišić Gibonni. "V restavraciji sem ga tudi spoznal. Z njim je bil večkrat tudi Oliver Dragojević. Si predstavljate, kakšen vtis je to naredilo name, na 27-letnika iz Ljubljane? A Dalmacija je drugačna, tam je vse normalno. Na Rivi se vsi sprehajajo povsem normalno, ne glede na to, kako slavni so. Tako si lahko srečal Tonija Kukoča ali pa Dina Radjo, ki si jih lahko prej s spoštovanjem gledal le po televiziji. To je bil zame kar velik odskok," je na vsakem koraku Splita naletel na nič kaj vzvišen dalmatinski "jet-set".

Tudi v njegove zdajšnje restavracije zahaja veliko vplivnežev. Ne manjka znanih športnikov, politikov, filmskih igralcev in drugih tujcev. "Ne bi jih pa v medijih navajal poimensko, vendarle ni vse za javnost. K nam prihajajo, ker lahko računajo na intimo, svoj mir in niso vsem na očeh. Imamo veliko znanih gostov, a se s tem ne bi prav hvalili. Pomembno mi je le, da je gostilna vsak dan polna mojih gostov. Moji gostje pa so vsi gostje," ne razlikuje med bolj in manj znanimi gosti. Za vse se želi potruditi enako. In dober glas očitno seže v marsikatero vas, zato so mize, ko se restavracije odprejo, večinoma polne in zasedene.

V Splitu rad predstavi slovensko postrv

Marca bo odprl nov gostinski objekt v Vipavi. Na svoj račun bodo prišli zlasti ljubitelji pic. Foto: Ana Kovač Glede jedi, ki povezujejo vse tri restavracije v Vipavi, Novi Gorici in Splitu, chef Denis najbolj izpostavlja postrv. Nenazadnje lahko gostje Podfarovža v Vipavi to okusno ribo opazujejo naprej v bližnjem tolmunu, nato pa še na krožniku. "Krožnik s postrvjo je na voljo na vseh treh lokacijah, preostalo pa prilagajam. Gorica je bolj mesno in ribje obarvana, a sem šel tudi že malce iz okvirjev, Dalmacija pa je povsem morska stvar. Vseeno pa v Splitu vedno rad predstavim postrv. Ne smem pozabiti še na ričoto iz ješprenja, pri kateri se igramo z lokalnimi sestavinami. To je taka lokalna stvar, ki me v Podfarovžu krasi vseh devet let," rad širi dober glas zlasti o postrvi in ričoti iz ješprenja.

Njegov gostinski imperij se bo v prihodnje še razširil. "Marca odpiramo novo picerijo v Vipavi. Potrudil se bom, da bo ena najboljših. Projektov ne manjka, prav tako ne ciljev," mu pri tem pomagajo partnerji, brez katerih bi težko vstopal v tako finančno zahtevne projekte.

"Dobra ekipa to pelje naprej, sam sem le tisti, ki skrbi, da vse skupaj teče," dodaja nekdanji slovenski reprezentant v futsalu, ki je v zadnjih tednih obudil staro ljubezen. Pot ga je namreč večkrat popeljala v dvorano Stožice, kjer kot velik ljubitelj futsala spremlja evropsko prvenstvo.

Futsal se je tako kot kuharija zgodil naključno

Kako je sploh pristal v dvoranskem nogometu? Sprva se je kot številni najboljši igralci futsala preizkušal v velikem nogometu. Začel je pri Iliriji, pri 18 letih pot nadaljeval pri nižjeligaških klubih v Avstriji, nato pa se vrnil v Slovenijo in se z Domžalami uvrstil v prvo ligo.

"Futsal se je dejansko tako kot kuharija v mojem življenju zgodil naključno. Ko sem bil v Domžalah, sem imel manjši konflikt s trenerjem, nato pa prejel povabilo za mali nogomet. Čez noč sem se odločil, da se mu bom povsem posvetil. Že takrat je bil futsal moja ljubezen, saj sem ga zelo rad igral. Odšel sem k državnim prvakom v Litijo. V šestih letih sem petkrat postal prvak. Tako se je začela moja profesionalna pot," je nekoč spadal med najboljše igralce futsala v Sloveniji, za reprezentanco zbral 45 nastopov, državni naslov pa osvojil tudi z Zagorjem.

Na kateri dosežek v futsalu ga vežejo najlepši spomini?

"Bili smo še pionirji, uličarji. Zdaj je šlo glede futsala vse naprej. Tega ne moreš primerjati. Kaj bi dala naša generacija, da bi imela takrat Stožice in bi lahko igrali pred tako veliko ljudmi. Zdaj se je futsal dvignil na visoko raven, bi pa rad ob tej priložnosti podal apel. Slovenija že drugič gosti evropsko prvenstvo, a imamo težave, saj naši mladi igralci prehitro odhajajo v tujino. Največ jih gre na Hrvaško, po novem hodijo tudi v Bosno in Hercegovino. Nekje smo naredili napako, da ne moremo zadržati teh mladih igralcev. Zato bi apeliral na državo, NZS, kogarkoli … Rad bi, da se ta šport okrepi, da bi lahko zadržali te fante še kako leto pri nas in tako razvijali še boljše igralce," je mnenja, da bi se morala v Sloveniji spremeniti zakonodaja, sponzorji pa bi se potem lažje odločali za donacije in sponzorstva klubom.

Njegova reprezentantančna soigralca sta bila tudi vratar Urban Bajc in pa Mile Simeunović, eden najboljših slovenskih igralcev futsala vseh časov. Foto: Aleš Fevžer

"Na Hrvaškem se da z igranjem futsala lepo preživeti, plače so primerljive s tistimi v velikem nogometu. Naši fantje pač odhajajo tja. Na koncu vsi igrajo za denar, žal pa je nerealno, da bi se v Sloveniji približali tem številkam. Nekaj bomo morali narediti, da te fante zadržimo pri nas."

Voditi restavracijo je kompleksen proces

"Šele potem, ko postaneš lastnik, vidiš, kaj vse je potrebno, da lahko ljudem vsak mesec zagotavljaš plačo, da roba prispe pravočasno, da so plačani vsi računi. To je kompleksen proces," nam je zaupal lastnik gostilne Podfarovž. Foto: Ana Kovač V njegovih časih se je dalo v Litiji nekaj malega zaslužiti. "Bili smo polprofesionalci, vsi smo imeli zraven še službe," si je takrat služil dodaten denar kot natakar v Ljubljani in Domžalah. Profesionalec je postal šele takrat, ko je odšel v Split.

Po koncu športne kariere, futsal je zapustil pri 32 letih, pred tem pa je drugoligaškemu klubu Casino Safir pomagal do preboja med elito, se je preselil v Ajdovščino. Tudi zaradi službe. "Začel sem kot vale, opravljal delo vodje strežbe, bil sem tudi vodja kazinoja. Marsikaj. Imam kar nekaj izkušenj, veliko stvari sem se naučil. Je pa v tem poslu tako, da moraš iti korak po korak, ne pa kar odpreti gostilne. Nekaj je delo natakarja, nekaj delo vodje strežbe, nekaj je delati v kuhinji in biti vodja kuhinje, nekaj pa je biti vodja oziroma lastnik restavracije. To so povsem različni segmenti. Vsakemu polagam v srce, da mora dati čez prav vse omenjene segmente. Šele potem ko postaneš lastnik, vidiš, kaj vse je treba urediti, da lahko ljudem vsak mesec zagotavljaš plačo, da roba prispe pravočasno, da so plačani vsi računi. To je kompleksen proces. Vsega sem se naučil postopno, zato pa lahko danes delam vse. Lahko strežem, kuham, pomagam ali pa vodim tim in gostilno. Vse to zmorem."

Trka na vrata Michelinovih zvezdic

Kar zadeva priznanja in certifikate v njegovi branži, uživa največji mednarodni ugled Michelin s svojimi zvezdicami. "Trkamo na njegova vrata. Oziroma vsaj upam, da trkamo. Slejkoprej bomo prišli do njega," je prepričan najboljši nogometaš med znanimi slovenskimi chefi.

Vsa priznanja bi zamenjal s tem, da bi bile njegove gostilne vedno polne, gostje pa zadovoljni. Foto: Ana Kovač

Dodatno zadovoljstvo, da je na pravi poti, mu sporoča izbor najboljšega ponudnika lokalne hrane v Sloveniji. Uvrstil se je med tri najboljše, še ta teden pa bo proglašen zmagovalec. Morda bo priznanje romalo prav v Vipavo. "Prepoznal nas je tudi Gault&Millau (priznani mednarodni vodnik po gastronomski ponudbi, op. p.). V bistvu pa je moj največji certifikat zadovoljen gost. Če lahko kaj zamenjam za vsa priznanja, je to zadovoljen gost. In pa polna gostilna. To je priznanje, za katerega delamo lastniki in chefi. Velikokrat se zgodi, da si v gostilni izmučen in utrujen. No, ko pa prideš med goste, te napolnijo s pozitivno energijo in zadovoljstvom do te mere, da greš nato domov nasmejan. Takrat si rečeš: Okej, zato sem pa jaz tukaj," je opisal svoj idealni certifikat.

Zavist med chefi v Sloveniji? Kje pa!

Če kdo misli, da vlada v Sloveniji med chefi zavistna konkurenca, v kateri drug drugemu ne privoščijo uspeha, se krepko moti. "Z nobenim nočem konkurirati, imam pa veliko prijateljev med chefi in z njimi sodelujem. Smo prijatelji. Tudi v obdobju kovida smo imeli s chefi, ki so prejeli Michelinovo zvezdico, druženja in izobraževanja. Zelo si pomagamo. Vsak dan se lahko naučiš veliko stvari, saj ima lahko vsak chef svojo tehniko, ki za preostale predstavlja nekaj novega. Tople vode ne moreš odkrivati, lahko pa nekatere stvari malce spremeniš in jim kaj dodaš."

Med chefi v Sloveniji ima ogromno prijateljev. Pogosto se družijo in izobražujejo. Foto: Ana Kovač

Ko vidi kakšne ideje pri drugih chefih, si reče, da bi lahko to naredil tudi sam, ampak na drugačen način in z drugačnimi surovinami. "Veliko si pomagamo, se družimo, pogovarjamo. Vse dogodke izkoristimo za druženje, konec koncev pa tudi jemo drug pri drugem," v svetu vrhunskih kuhinjskih mojstrov v Sloveniji torej vlada sožitje.

Zakaj bi torej menjal nekaj, kar prinaša uspeh v zadovoljstvo? Denis verjame, da bo s svojim timom sodeloval še dolgo. "Gostinstvo je v bistvu tek na dolge proge. Vsak, ki misli, da lahko čez noč ustvari neko zgodbo in zasluži, se moti. Treba je biti iskren, konstanten. Treba je biti prisoten, pri tem pa moraš verjeti v svojo zgodbo. Moraš imeti kakovostne surovine, predvsem pa top ekipo," je naštel pogoje, brez katerih se ne bi mogel nadejati uspeha, tako razširjenega gostinskega imperija, pod katerega se lahko ponosno podpisuje kot chef.

"Moja prihodnost je Slovenija"

Iz dneva v dan dokazuje, da se lahko lepa gostinska zgodba zgradi tudi v Sloveniji in ni treba iskati sreče drugod. "Tu imamo toliko priložnosti, da me niti ne vleče ven. Pustimo zdaj zgodbo v Splitu, a moja prihodnost je tukaj. Moja prihodnost je Slovenija. V tem, kar počnem, uživam. Res je, nikoli ne veš, kam te bo življenje zapeljalo, a v gostinstvu res rad delam. Vsako jutro se zbudim z nasmehom in nato odpravim na delo," širi pozitivno voljo tako med osebje kot tudi goste, ki se v Podfarovžu pustijo razvajati že devet let.

V Vipavi se počuti imenitno. Čeprav je do 27. leta živel v Ljubljani, se ne bi več vračal v največje slovensko mesto, ampak ostaja zvest mestecu, ki se lahko pohvali s tem, da ima edini deltasti izvir reke v Evropi. Foto: Ana Kovač

Za konec smo prihranili vprašanje, ki se je ponujalo kar samo. Katera je v poplavi vsega, na kar vsakodnevno naleti v svojih restavracijah, sploh njegova najljubša jed in kaj najraje popije zraven?

Denis se je zasmejal in kot iz topa izstrelil: "Glede tega sem res drugačen. Zelo imam namreč rad 'junkfood', zlasti hamburger, pico in kokakolo. To je moja razvada. Ali pa kakšna kakovostna pašta," nam je razkril priljubljeni chef, ki s srcem in dušo živi za svojo gostilno. Oziroma za več njih. Ko pa je tako, in se znanju pridruži še uspešen tim, je uspeh zagotovljen. Ni kaj – naš gost Druge kariere po futsalu postavlja mejnike še v gostinstvu.

Sportal Izguba Zlate lisice in propad kluba ga je prizadel, a ima še eno veselje - vino

Sportal Od dvakratne olimpijke, ki je našla svoj šport, do pedagoginje, ki želi navdihovati za šport

Sportal Kako je Boštjan Cesar posta(ja)l novi selektor Slovenije

Sportal Bor Pavlovčič: od skakalnice in motenj hranjenja do kuhinje butične restavracije #video