Aleš Čeh se je razgovoril o delu v Iraku in Uzbekistanu

Sportal Aleš Čeh se v takšnem svetu preprosto ne znajde

Leta 2013, ko se je Aleš Čeh že vrsto let dokazoval kot trener, ga je Srečko Katanec povabil v strokovno vodstvo slovenske reprezentance. Velikana slovenskega nogometa sta se imenitno ujela. Sodelovanje sta nadaljevala tudi v Iraku in Uzbekistanu, skupaj pa preživela dobro desetletje. Najlepše rezultatske uspehe sta dosegala v Uzbekistanu. V čarobni deželi, ki leži na nekdanji svilni poti in jo iz leta v leto bolj oblegajo turisti, sta spisala najlepšo nogometno pravljico. Marljivo sta nabirala točke v kvalifikacijah za SP 2026 in postavila temelje zgodovinskemu preboju.

Ko je Katanec v začetku lanskega leta sporočil, da zaradi zdravstvenih razlogov ne bo več opravljal selektorske vloge, je bil to za vse šok. Igralci so ga močno pogrešali in ga še večkrat spraševali, ali je mogoča njegova vrnitev. Čeh je po odhodu Katanca ostal v Uzbekistanu, podobno se je odločil tudi trener vratarjev Nihad Pejković. Sledila je uvrstitev na mundial. Uzbekistan je proslavljal kot še nikoli, a pri tem tudi ni pozabil starih, še kako vrednih zaslug Katanca. Vseeno pa Čeha letos ni bilo na SP 2026. Zakaj? O tem in še čem, zlasti o kulturnih in nogometnih razlikah, kakovosti življenja ter vprašanju varnosti v omenjenih deželah, krepko oddaljenih od majhne Slovenije, nam je v svojevrstnem ''azijskem'' nadaljevanju Druge kariere pojasnil dolgoletni Katančev pomočnik.

Aleš Čeh je bil dobro desetletje zapored pomočnik Srečka Katanca. Pomagal mu je v Sloveniji, Iraku in Uzbekistanu. Vse do usodne odločitve, ko je selektor Katanec v začetku leta 2025 sporočil, da zaradi zdravstvenih težav končuje trenersko pot. Foto: Guliverimage

Leta 2013 ste se pridružili slovenski reprezentanci in postali pomočnik selektorja. Drugo obdobje Srečka Katanca kot selektorja Slovenije, ki je trajalo vse do leta 2017, za razliko od prvega ni postreglo z uvrstitvijo na veliko tekmovanje.

Žal mi je, da se je tako zgodilo. Bili smo blizu, zlasti v boju za Euro 2016 (Slovenija je v dodatnih kvalifikacijah izpadla proti Ukrajini, op. p.). A treba se je zavedati, kako se trudijo tudi v drugih državah. Tudi drugi napredujejo. Vsi investirajo v nogomet, tako da ti ne more vedno uspeti. Na srečo je Sloveniji, našim različnim generacijam, štirikrat le uspelo (EP 2000, SP 2002, SP 2010 in EP 2024, op. p.). Če bo šlo tako naprej, bomo kar zadovoljni. Torej, da se uvrstimo na vsako drugo ali pa tretje veliko tekmovanje. Seveda bi si želeli, da bi šli na vsakega, a to žal ni mogoče.

Ste se pa kot pomočnik Srečka Katanca, ki ga je pozneje v kvalifikacijah nasledil Timur Kapadze, vendarle uvrstili na veliko tekmovanje. To veselje in čast ste doživeli z Uzbekistanom.

Uzbekistan je lepa zgodba.

"Kot trener ne veš, kam te bo pot zanesla. Nas je v Azijo, kjer smo delali sedem let. Azijski reprezentančni nogomet poznam res dobro, saj sem delal analize tekmecev. Poznam ogromno igralcev. Lahko celo rečem, da poznam trenutno azijski nogomet bolje od evropskega," nam je v Ljubljani povedal Aleš Čeh, ki je še lani deloval v Uzbekistanu. Foto: Guliverimage

Prinaša zgodba o Uzbekistanu vendarle grenak priokus, saj se vam je že nasmihalo, da boste po odhodu Srečka Katanca kot pomočnik njegovega naslednika Timurja Kapadzeja sodelovali tudi na svetovnem prvenstvu, a so nato Uzbekistanci pripeljali nov strokovni štab, za prvega moža pa postavili slovitega Italijana Fabia Cannavara?

To je malce grenka izkušnja, a je bilo kaj takšnega, gledano človeško, tudi za pričakovati. Nismo bili jezni zaradi tega, kar so naredili. Uzbekistan se je le prvič uvrstil na svetovno prvenstvo, Srečka pa ni bilo več. Moral je žal oditi, preostali pa smo ostali z igralci.

Pozneje smo izvedeli, da je tudi predsednik Uzbekistana določil, da mora biti za prvi nastop na SP na selektorskem položaju prisotno veliko ime, da bodo svetovno gledano bolj prepoznavni. Treba je razumeti tudi njih. Zaradi tega ne gojim zamer do nobenega. Štiri leta v Uzbekistanu so mi ostala v najlepšem spominu.

Odmevna je bila zlasti svečanost na zadnji kvalifikacijski tekmi, ko so vam na stadionu podeljevali celo avtomobile.

Da. Zaradi tega so pozneje plačali ogromne kazni, saj pred tem niso zaprosili za dovoljenje. Ne smeš kar tako na stadion pripeljati avtomobile in jih reklamirati. A želja je bila prevelika. Na vsak način so jih želeli pokazati. So pa bili drugače korektni in pošteni do nas, pa tudi do igralcev. To je bila uvrstitev na prvo svetovno prvenstvo, vladala je evforija.

Na zadnji kvalifikacijski tekmi za SP 2026 – Uzbekistan je bil takrat že uvrščen na največje tekmovanje – je sledil šov. Na stadion so prišli tudi črni jekleni konjički, in to s posebnim razlogom. Foto: Reuters

Uzbekistan si je zagotovil nastop na SP 2026 že na predzadnji tekmi kvalifikacij v ZAE. Tako je bila zadnja tekma doma revijalna. Namenjena je bila navijačem, da so prišli proslavit zgodovinski dosežek. Malce jih je zaneslo s tistimi avti, ki so jih pripeljali na stadion. Prejeli so kazen, a dobro. Jim je pa Mednarodna nogometna zveza (Fifa) pozneje za nastop na SP dala veliko več denarja.

Srečko Katanec je takrat avtomobil, ki ga je prejel v dar, podaril prevajalcu. Ta plemenita gesta je zelo odmevala tudi v Sloveniji.

Davron Ahmedov je bil naš prevajalec vsa štiri leta. Bil je naša desna roka. Obveščal nas je o vsem, kar se dogaja v Uzbekistanu, in o vsem, česar nismo vedeli. Bil je izredno pošten, rad nam je pomagal. V zahvalo mu je Srečko podaril avtomobil, ki ga je prejel. Res lepa gesta. Tudi sam sem dobil avtomobil. Trenerji smo dobili malce slabše, igralci pa malce boljše (smeh, op. p.).

Pa ga še uporabljate?

Ne, kje pa. Saj ga nismo pripeljali v Slovenijo.

Avtomobili so postali del nagrade, ki so jo za zgodovinsko uvrstitev na svetovno prvenstvo v Uzbekistanu prejeli tako nogometaši kot tudi člani strokovnega vodstva. Foto: Reuters

Ali v Uzbekistanu na cestah resnično prevladujejo električni avti iz Kitajske?

Povsem. Država je s kitajskimi proizvajalci sklenila dogovor. Če Uzbekistanec kupi avtomobil iz Evrope, bo plačal stoodstoten davek, če pa kupi kitajskega, bo zaradi dogovorov med državama plačal le 30 odstotkov davka. Zato je veliko takšnih avtomobilov. Največ je kitajskih električnih avtomobilov, veliko pa je, zanimivo, tudi chervoletov. To pa zato, ker imajo tam tovarno.

Kitajskih avtomobilov je zdaj največ, v Uzbekistanu pa imajo, zlasti kar zadeva električne avtomobile, skoraj boljši vozni park kot v Ljubljani. Vidiš najrazličnejše kopije znanih avtomobilov, kar je paša za oči. Vidiš modele, ki jih v Evropi sploh ni.

Kako pa je bilo na splošno živeti v Uzbekistanu? Kakšna je kakovost življenja v tej oddaljeni državi v azijskih stepah, nekdanjem delu Sovjetske zveze?

Bilo je odlično. Saj nismo vedno živeli v Uzbekistanu. Dobro, od začetka našega dela smo bili malce bolj prisotni, pozneje pa smo se odpravljali v Uzbekistan šele mesec dni pred reprezentančno akcijo, po njej pa se že vračali domov. Vse skupaj smo nato ponovili, saj je bilo veliko takšnih akcij. Takšno je bilo naše življenje. Živeli smo v hotelu, nič nam ni manjkalo.

Samarkand, eden izmed največjih ponosov Uzbekistana, je eno najstarejših in arhitekturno najveličastnejših mest na svetu. Foto: Guliverimage

Še največjo težavo je predstavljal transport, saj ima Uzbekistan slabe ceste. Imajo tudi hitri vlak, ki izstopa in je krasen, po cestah pa bi svetoval, da se z avtomobili raje ne potuje. V glavnih mestih je to še mogoče, vse preostale povezave pa so …

Ko poleti nastopijo najbolj vroči štirje meseci in se ozračje ogreje na od 40 do 50 stopinj, se asfalt stopi. Ko smo tako potovali na kakšne tekme, smo za 100 kilometrov potrebovali tudi po dve ali tri ure. Avtocest ni. So le hitre ceste s slabim asfaltom. Če je bilo mogoče, smo zato raje potovali le s hitrim vlakom.

Pa ste imeli kaj časa za odkrivanje lepot države?

Smo. Bukhara, Samarkand … Nismo vedno spremljali samo nogometa, ampak smo lahko kdaj bili le turisti in si tudi kaj ogledali. Bukhara je zame najlepše mesto. Ima veliko obzidje v središču mesta. Kot turistični kraj veliko vlaga v razvoj in obnavlja starejše zgradbe. Če koga zanima preteklost in se sprašuje, kje je potekala svilna pot ter kaj je še ostalo od nje, je potem Uzbekistan idealen za obisk. Lahko vidiš ogromno starodavnih znamenitosti. Največ v Samarkandu in Bukhari, še najmanj pa v glavnem mestu Taškentu. Je le štirimilijonsko mesto. Ima veliko cerkva, česa drugega pa ne boš prav veliko videl.

Mogočno obzidje trdnjave Ark, ki je služila kot kraljeva rezidenca in utrdba v središču mesta Bukhara. Foto: Guliverimage

So vas ljudje ob vsej nogometni evforiji, ki ste jo sprožili z zgodovinskim prebojem na največje tekmovanje na svetu, začeli prepoznavati na ulicah Uzbekistana?

Da, seveda. Ko smo tako stopili med ljudi, smo pogosto z vseh strani poslušali, kako se med seboj pogovarjajo: "Poglejte jih, to so naši trenerji, ki so nas pripeljali na svetovno prvenstvo." Povsod so te prepoznali, saj smo bili pogosto izpostavljeni po televiziji. Kamorkoli smo prišli, nas je kdo spoznal. Lep občutek.

V Uzbekistanu je vladalo umirjeno vzdušje. Verjetno je bilo pred tem v Iraku, ki ima burno in bolj krvavo preteklost, polno spopadov, bolj dinamično ter negotovo?

Glede tega je treba poudariti, da smo živeli v zelo razvitem in mirnem delu Iraka. Bili smo nastanjeni v Arbilu, glavnem mestu Kurdistana (četrto največje mesto v Iraku s poldrugim milijonom prebivalcev, op. p.). Ta del Iraka je najbolj razvit. Kot da bi primerjal s tistim, kar je bila Slovenija v bivši Jugoslaviji. Ko prideš v Arbil, veš, da si prišel v Azijo, a hkrati tudi opaziš, kako se skušajo prebivalci približati evropskemu modelu. Sploh ni bilo veliko razlike, kar nam je ustrezalo.

Aleš Čeh je bil v Iraku večino časa nastanjen v mestu Arbil. Irak se je s pomočjo slovenskega strokovnega vodstva leta 2019 na azijskem prvenstvu zavihtel med 16 najboljših. Daleč je prišel tudi v kvalifikacijah za SP 2022, v tretji del tekmovanja, nato pa je trojica Katanec, Čeh in Pejković po sporu med vodstvom zveze in selektorjem zaradi neizplačila premij zapustila Irak. Foto: Guliverimage

Tudi povezava do Slovenije je bila krajša kot v Uzbekistanu. Z letalom smo imeli dve uri do Istanbula, nato pa še do Ljubljane. Bilo je tudi varno, tako da nismo imeli nobenih težav.

Vprašanje varnosti se je v medijih v zadnjem obdobju glede Iraka in sosednjih držav na Bližnjem vzhodu močno potenciralo.

Res je. Največji nemiri glede Iraka so bili prisotni v Bagdadu. Zlasti v tistem zelenem območju, kjer so veleposlaništva držav. Tam so se nekajkrat zgodile bombne eksplozije, tudi v obdobju, ko smo delali v Iraku.

Ko smo šli v Bagdad, so nas na vsakih 300 ali 400 metrov pričakale kontrolne točke, na katerih smo se morali ustaviti na pregledu. Okrog nas so bili le vojaki z brzostrelkami. Kar malce te stisne, ko prideš v takšno okolje, a na srečo nismo doživeli nobene neprijetne situacije. Drugače pa nismo bili velikokrat v Bagdadu. V bistvu le takrat, ko smo se zbrali za kakšno pot. Drugače smo živeli v Arbilu, kjer je bilo mirno in brezskrbno.

Gibanje po zeleni coni v Bagdadu je bilo v času, ko je v Iraku deloval Aleš Čeh, omejeno. Ogromno je bilo kontrolnih točk. Foto: Guliverimage

Ste se privadili na kulturne razlike?

Najprej sem doživel kulturni šok, zato sem moral hitro opustiti evropski način razmišljanja in se prilagoditi njihovemu načinu življenja. Če tega ne storiš, so razlike prevelike. Tam vladajo na primer izredno velike temperature, zato igralci ponoči ne spijo. Tega so vajeni, saj čez dan, ko so temperature tako visoke, niti ne moreš hoditi zunaj. Takrat bolj ali manj spijo, potem pa zaživijo šele po kosilu.

Molijo tudi po petkrat na dan, prvič že ob štirih ali petih zjutraj. Velikokrat počakajo do prve molitve, zato sploh ponoči ne hodijo spat. Takrat lahko pač funkcionirajo, saj je temperatura znosna, po prvi molitvi pa gredo spat.

Če bi jim kot trener določil, da bodo imeli treninge dopoldne, bi te igralci takoj "odnesli" s položaja. Prvič jih boš videl šele ob enih na kosilu. Zato je bolje, da jih pustiš spati. Do tega sklepa smo prišli dokaj hitro.

Se je časovna shema treningov kaj spremenila, če ste šli na kakšno gostovanje v manj vročo azijsko deželo?

Drugod je skoraj enako. Tako ni le v Uzbekistanu in Iraku. Temperature so devet mesecev visoke, zato ljudje funkcionirajo le ponoči. Na koncu smo jim rekli, da jim ni treba hoditi na zajtrk, ampak se dobimo na kosilu, da ohranijo takšen ritem. Ker spremeniti jih pa ne moreš. Če boš hotel vnesti evropski ritem ali vrednote oziroma tisto, kar se ti zdi za normalno v nogometnem svetu, ne boš imel uspeha, ker ti bodo igralci obrnili hrbet.

Srečko je to vedel že prej, saj je pred tem deloval v ZAE. Vedel je, da z evropsko disciplino ne bi bilo uspehov.

Srečko Katanec je bil selektor v kar petih različnih državah. V dveh različnih časovnih obdobjih je vodil Slovenijo, vmes še Severno Makedonijo in ZAE, pozneje pa Irak in Uzbekistan. Foto: Reuters

Vaše slovo od Iraka ni potekalo v najprijaznejših tonih. Selektor Srečko Katanec je dal tudi prek javnih objav na družbenih omrežjih vedeti, da zveza ni poskrbela za vsa plačila in je Irak zapuščal razočaran.

Ko smo se v kvalifikacijah za SP 2022 v Katarju z Irakom uvrstili med zadnjih 16 reprezentanc, so malce pred tem zamenjali predsednika zveze. Tisti predsednik, ki nas je pripeljal v Irak, je tako zapustil položaj.

Srečko pa je vedno takšen, da se bori za igralce. Tudi takrat se je boril za to, da bi dobili vsaj nekaj premij. Šlo mu je v nos, zakaj jih igralci niso prejeli. Javno je izpostavil, naj predsednik izplača premije igralcem, ki jim jih je pred tem obljubil. Predsednik mu je to zameril, potem pa smo se pač razšli.

Ste s Srečkom Katancem in Nihadom Pejkovićem, ki je v reprezentanci opravljal vlogo trenerja vratarjev, še v stiku?

S Srečkom sva dvakrat na teden na kavi. Tudi s Pejkotom (Nihad Pejković, op. p.) sva ostala v stiku, tako da ostaja vse normalno.

Srečko Katanec je z Uzbekistanom storil še korak naprej od tistega, kar mu je uspelo z Irakom. Na azijskem prvenstvu se je leta 2023 uvrstil v četrtfinale, kjer je po trilerju po strelih z bele točke izgubil proti poznejšemu prvaku Katarju. Leta 2025 mu je šlo odlično v kvalifikacijah za SP 2026, a je nato zaradi zdravstvenih težav, ki so ga vse bolj ovirale pri delu, prekinil sodelovanje. Vrnil se je v Slovenijo in pri 62 letih naznanil, da končuje trenersko pot. Foto: Guliverimage

Ta trojica je iz leta v leto predstavljala vse bolj zmagovito kombinacijo. Sodelovali ste že v Sloveniji, nato še v Iraku in Uzbekistanu. Boste v prihodnosti še kdaj združili moči?

Mislim, da Srečko ne bo več delal v nogometu. Trenerski posel je končal z Uzbekistanom. Gledali smo ga kot igralca in selektorja. Za nekatere novinarje, zlasti če govorimo o njegovem drugem obdobju v Sloveniji, je bilo to malce slabše, a dobro … Srečko je človek, ki ima svoja načela. S svojimi načeli dosega velike rezultate in je cenjen povsod po svetu. Nikoli ne bo olepševal stvari, ampak bo povedal tako, kot misli, tudi če novinar tega noče slišati oziroma ima nasprotno mnenje. Je trden v svojih načelih.

Takšen je tudi do ekipe, zato ga igralci vedno spoštujejo. Vedo, da se dela po teh principih in je Srečko pošten do njih. Zato so ga tudi igralci v Uzbekistanu klicali in prosili, če je le kakšna možnost, da bi se lahko vrnil. Na žalost to ni bilo mogoče.

V vseh ekipah je vladalo veliko spoštovanje do njega. Tudi igralci so namreč videli, da jih je maksimalno spoštoval. Tisti, ki niso bili nikdar v Iraku in Uzbekistanu, verjetno mislijo, da je tam prisotna demokracija, a ni tako. Tam še vedno vlada hierarhija. Tam je še vedno enostrankarski sistem, podoben kot je bil v Jugoslaviji ali Rusiji. Točno se ve, kdo je kdo. Ljudje na zvezah in tisti, ki so  nad igralci, v teh državah nimajo preveč spoštovanja do igralcev. Igralcev ne spoštujejo tako, kot bi jih morali. No, ko pa smo prišli mi, smo tem igralcem izkazali spoštovanje. Igralci o tem veliko razmišljajo. Opazili so razliko in nam začeli vračati to spoštovanje. Nastale so trdne vezi.

Tako se je zgodilo, da smo v Iraku in Uzbekistanu hitro zgradili homogeno ekipo. Nikoli nismo imeli nobenih težav z igralci. Vsem igralcem je bilo težko pri srcu, ko jih je Srečko zapuščal, tako v Iraku kot tudi Uzbekistanu.

V Uzbekistanu ste s svojim delovanjem močno dvignili tudi letvico, kar zadeva odmevne prestope. Lani je mladi branilec Abdukodir Khusanov prestopil k Manchester Cityju za izjemnih 40 milijonov evrov, in to pri 20 letih! Je bilo to maslo Srečka Katanca?

Da, seveda. Pred našim prihodom so se v Uzbekistanu vsi vmešavali v reprezentanco. Od menedžerjev do zveze. Vsak je imel svojega človeka. Mladi igralci pred našim prihodom sploh niso dobili priložnosti, da bi zaigrali. Za njih je bilo težavno, saj so morali starejši igralci po takšnih in drugačnih vezah nujno igrati.

Abdukodir Khusanov je lani za 40 milijonov evrov prestopil iz Lensa v Manchester City. Velja za enega najbolj nadarjenih in fizično dominantnih mladih obrambnih igralcev na svetu. Foto: Guliverimage

Uzbekistan ima odlične rezultate v mlajših nogometnih kategorijah. Vedno se uvrsti med štiri najboljše na azijskih prvenstvih. Reprezentanca do 20 let je bila azijski prvak. Takrat smo poklicali dva mlada igralca v člansko reprezentanco. Ljudje so se čudili, tega niso bili vajeni. Bili smo prvi, ki smo jim dali priložnost. Prej to ni bilo mogoče.

Ko pa smo videli, kako dobri so nekateri mladi igralci, smo se odločili, da jim je treba dati priložnost. Khusanov in Fayzullaev sta tako splavala na površje. Eden igra za City, drugi za Istanbul Basaksehir. Ponudili smo jima priložnost, zdaj sta nezamenljiva v reprezentanci A.

Uzbekistan na SP 2026 ni osvojil niti točke. Izgubil je proti Kolumbiji (1:3), Portugalski (0:5) in DR Kongu (1:3), a je Fabio Cannavaro kljub rezultatskem neuspehu ostal selektor. Kako je ta dosežek odmeval v Uzbekistanu?

Navijači niso bili zadovoljni. Ostajam v stiku s številnimi osebami v Uzbekistanu in dobivam določene informacije. Tako so Cannavaru za azijsko prvenstvo, ki bo januarja prihodnje leto v Savdski Arabiji, sporočili, da je bilo zdaj dosti besed in da hočejo dejanja. Pa tega ne sporoča zveza, ampak tako razmišljajo navijači. Podobno velja tudi za novinarje. Od trenerja, ki ima tako visoko plačo, želijo rezultate. Vsak trener je odvisen od rezultatov. Tudi tisti, ki je prišel v Uzbekistan, v nogometno državo, ki je majhna, kar zadeva denar.

Uzbekistan je pod vodstvom Fabia Cannavara na letošnjem svetovnem prvenstvu ostal brez točk. Foto: Reuters

Velja Uzbekistan sicer za bogato državo?

Da. Veliko vlaga v nogomet. Je bogata država, ima veliko bombaža in zlata, vseeno pa ljudje živijo skromno. Povprečna mesečna plača znaša od 500 do 600 dolarjev. 90 odstotkov ljudi živi skromno, kot država pa je bogata. Veliko je turistov, Uzbekistan je glavni izvoznik bombaža, kar pa zadeva zelenjavo, sploh ni težav. Tam raste čez vso leto. Prehrambno je to samooskrbna država, sveže sadje in paradižnike dobiš tudi v decembru. Na žalost pa je tako kot v večini držav, da ima največ desetina ljudi. Deset odstotkov ljudi je zelo bogatih.

Me je pa presenetilo, da ni v Uzbekistanu brezposelnih oseb. Če nimaš dela, ti dajo v roke metlo in te napotijo v park, kjer boš pometal in urejal okolico. Nekaj bodo že našli zate in ti dali 300 dolarjev. Ne boš ravno zaslužil ogromno, boš pa prejel toliko, da boš lahko preživel mesec.

V štirimilijonskem Taškentu, glavnem mestu Uzbekistana, ne manjka čudovitih in zelo urejenih parkov. Foto: Guliverimage

Tega sem se nagledal v Taškentu. Tam je ogromno parkov. To je na splošno zelo zeleno in urejeno mesto. Ljudi napotijo v parke, kjer jih oblečejo v rumene jopiče. Veliko je bilo zlasti starih mamic. Pač, država za tiste, ki nimajo zaposlitve, poskrbi, da vsakodnevno nekaj opravljajo osem ur. Veliko jih torej čisti parke. Taškent je zelo čisto mesto, veliko bolj kot Ljubljana. Tam tudi ni kriminala. Na vsakem vogalu, na vsakem križišču namreč stoji policist. Ni možnosti, da bi se lahko počutil ogroženega. Lepo mi je bilo v Uzbekistanu.

Vseeno pa je tudi res, da je doma vedno najlepše. To vedno rad poudarim. Slovenija je vendarle moj dom. Po sedmih letih v Iraku in Uzbekistanu sem zdaj že deset mesecev doma. Po tako dolgem obdobju v tujini mi, pošteno povedano, kar ustreza, da sem doma. Tudi družina je s tem zadovoljna. Lahko rečem, da smo si vsi skupaj kar zaslužili ta počitek.