Naj planinska koča
Ponedeljek, 13. 7. 2026, 16.00
1 mesec
Iz Planinskega vestnika
Vsaka družina piše svojo zgodbo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,17
Pot na Veliko planino je primerna tudi za najmlajše planince.
S prihodom dojenčka v družino, pa naj bo to prvi, drugi ali tretji, se spremeni ritem in dinamika družine. Spremeni se že vsakdanja rutina, na novo se postavlja dnevni ritem, ritem spanja in hranjenja. Čeprav se starši trudijo ohranjati neko že prej ustaljeno dinamiko, vseeno pride do sprememb, pa naj bodo to velike ali majhne. Do teh sprememb pa prihaja tudi pri športnih aktivnostih, piše v članku objavljenem v zadnjem Planinskem vesniku, najstarejši slovenski reviji, ki še izhaja, Urška Petek.
Priprava na družinske izlete v gore
Preden se starši z dojenčkom ali malčkom prvič odpravijo na planinski izlet, se pogosto srečujejo s številnimi vprašanji in dvomi. Sprašujejo se, ali je otrok za tak izlet sploh že dovolj velik, kako dolgo lahko ostane v nosilki ali nahrbtniku, kako ga pravilno obleči ter kako prepoznati utrujenost ali nelagodje. Pogosti so tudi pomisleki glede vremena, hranjenja na poti, otrokovega spanja in varnosti med nošenjem. Vsi ti pomisleki pridejo na plan z vsakim otrokom znova. Saj je vsak otrok svojstven in zato je prav, da tudi planinarjenje prilagodimo vsakemu dojenčku in malčku. Številne starše skrbi, kako bo otrok prenesel daljši čas na prostem in ali bodo zmogli uskladiti svoje želje po gibanju z otrokovimi potrebami. Pojavljajo se vprašanja, koliko opreme vzeti s seboj, kako izbrati primerno pot in kaj storiti, če otrok začne jokati ali postane nemiren.
Takšni pomisleki so povsem običajni. Prav zato je pomembno, da se na prve izlete odpravimo postopoma, brez previsokih pričakovanj in z dovolj prilagodljivosti. Prvi pohodi z majhnim otrokom niso namenjeni dosežkom, temveč spoznavanju novega načina gibanja v naravi kot družina. Pogosto je staršem težko stopiti korak ali dva nazaj s svojimi željami po gibanju in doseženih vrhovih.
Rojstvo otroka močno spremeni vsakdan družine
Nošenje otroka hojo upočasni. Z dojenčkom, ki spi, napredujemo hitreje. Z malčkom, ki je v nahrbtniku aktiven, počasneje, najpočasneje pa z malčkom, ki hodi sam.
Novorojenček se privaja na življenje zunaj maternice, starši pa na nov življenjski ritem. Poporodno obdobje prinaša telesne in čustvene spremembe, predvsem za mamo, ki okreva po nosečnosti in porodu. Vsaka ženska materinstvo doživlja drugače. Nekatere se v novi vlogi hitro znajdejo, druge potrebujejo več časa. Pomembno je, da si mama dovoli počitek, podporo in čas za okrevanje. Vez med mamo in dojenčkom se lahko vzpostavi takoj ali postopoma. Gibanje v naravi pogosto pomaga pri umiritvi, povezovanju in ustvarjanju občutka bližine.
Poporodno obdobje običajno traja približno šest tednov. S pohodništvom je priporočljivo počakati, dokler mama ne začuti, da je njeno telo pripravljeno na aktivnost. Smiselno je upoštevati tudi priporočila zdravnika. Ko se mama odloči za prve aktivnosti, naj začne postopoma – s kratkimi sprehodi in lahkotnim gibanjem. Posebno pozornost namenimo mišicam medeničnega dna, ki so bile med nosečnostjo in porodom močno obremenjene. Mama naj posluša svoje telo in potrebe dojenčka. Okrevanje, navezovanje stika z otrokom in prilagajanje novemu ritmu zahtevajo čas in potrpežljivost.
V prvih tednih življenja dojenček potrebuje predvsem mir, toplino in veliko počitka. Postopoma se navaja na hranjenje, spanje in življenje zunaj maternice.
Pri prvih aktivnostih je dobro, da sta vključena oba starša, seveda če je to možno. Če sta oba starša lahko v pomoč drug drugemu pri vpeljevanju in pozneje stopnjevanju aktivnosti, se bo ta ritem razvil zelo hitro in nevsiljivo.
Pohodništvo z dojenčkom ni tekmovanje, temveč skupno doživljanje narave
Pri gibanju z dojenčkom moramo upoštevati, da njegovo telo deluje drugače kot telo odraslega. Dojenček še ne zna učinkovito uravnavati telesne temperature, zato morajo starši redno preverjati, ali mu je prevroče ali premrzlo. Pozimi ga v nosilki greje telo starša, poleti pa lahko zaradi tesnega stika hitreje pride do pregretja. Dojenčkova pljuča se še razvijajo, zato je občutljivejši na višino. Pediatri odsvetujejo obiskovanje vrhov nad 2000 metri z otroki do prvega leta starosti. Tudi koža novorojenčka je zelo občutljiva na mraz, veter in UV-sevanje, zato ga zaščitimo z oblačili, pokrivali in tako, da iščemo senco.
Za prve izlete je najbolje izbrati poznano pot blizu doma, kjer imamo možnost hitrega umika ob utrujenosti ali spremembi vremena. Poleti se izogibajmo opoldanski vročini in raje hodimo dopoldne. Najpomembnejši dejavnik pri načrtovanju izleta je dojenčkov ritem. Na pohod se odpravimo, ko je sit, previt in umirjen. Pomembno pa je tudi, da je spočita mama. Odmori so pomembni tako za starša kot tudi za otroka. Ta čas je namenjen za hranjenje, previjanje in počitek. Poiščimo miren in senčen prostor, kjer lahko otroka varno položimo na odejo ali jakno. Ker se dojenček v nosilki hitro ogreje in se tesneje prilega našemu telesu, je dobro pleničko menjati pogosteje. Med odmorom lahko dojenčku nežno zmasiramo roke, noge in trebušček, saj bomo povečali cirkulacijo v telesu ter izkoristimo čas za igro in pogovor. Po prvih izletih si lahko zabeležimo, kaj nas je motilo ali kaj bi naslednjič izboljšali. Tako bodo prihodnji pohodi prijetnejši in bolj sproščeni.
Po porodu naj bodo oblačila mame mehka, udobna in prilagodljiva. Doječe mame pogosto potrebujejo dobro oporo za prsi, zato so športni nedrčki za dojenje praktična izbira. Tudi majice naj omogočajo enostavno dojenje, da se mama med hranjenjem ne ohladi. Če otroka nosimo v nosilki, je praktična nekoliko širša jakna, ki jo lahko zapnemo tudi čez otroka. Nekaterim ženskam se po nosečnosti spremeni velikost stopal, zato je dobro pred izletom znova preizkusiti planinske čevlje.
Dojenčka oblačimo večplastno; osnovni sloj predstavlja bodi ali pajac, srednji sloj nudi toploto, vrhnji sloj pa zaščito pred vetrom in mrazom. Ko dojenčka vzamemo iz nosilke, hitro občuti spremembo temperature, zato ga zaščitimo z odejico ali dodatnim slojem oblačil. Posebno pozornost namenimo zaščiti nog, saj se pri dojenčku hitro ohladijo.
Nošenje dojenčka ob telesu starša mu daje občutek topline, varnosti in bližine. Na prve izlete se pripravimo že doma – otroka večkrat nosimo v nosilki že doma ali vsaj na domačem dvorišču in preverimo, kateri položaj je najbolj udoben. Vedno pazimo na pravilen položaj otrokove hrbtenice in nog. Otroka lahko nosimo spredaj ali na hrbtu. Nošenje spredaj omogoča večji nadzor nad otrokom, hkrati pa ostane hrbet prost za nahrbtnik. Če sta na izletu oba starša, se lahko izmenjujeta pri nošenju in prenašanju opreme.
Pred odhodom premislimo, koliko hrane in tekočine bomo potrebovali. Če mama doji, ima otrok hrano vedno pri sebi. Pomembno pa je, da dovolj pije in jé tudi mama. Če otroka hranimo z adaptiranim mlekom, imejmo s seboj termo steklenico vroče vode, steklenico hladne vode in pripravljeno mleko v posodici. Tako lahko obrok hitro pripravimo tudi med potjo.
Nekatere pašne živali niso plašne in se jim lahko približamo. Vseeno bodimo previdni v njihovi bližini, še zlasti, če imajo ob sebi mladiče.
Starši spremljamo otrokovo napredovanje
Bistvo družinskih izletov je preživljanje časa z otrokom v naravi.
V drugi polovici prvega leta postaja otrok vedno bolj samostojen in dejaven. Večina dojenčkov v tem obdobju že brez težav sedi, proti prvemu letu pa številni naredijo tudi prve korake. Gibalni razvoj pri otrocih poteka različno hitro, zato ni smiselno primerjanje z vrstniki. Veliko pomembneje je, da starši spremljamo otrokovo napredovanje in mu omogočamo dovolj gibanja ter varno okolje za raziskovanje. Otrok v tej starosti še vedno ne uravnava telesne temperature tako učinkovito kot odrasli, zato moramo za ustrezno zaščito pred mrazom, vetrom, vročino in soncem poskrbeti starši. Koža postaja odpornejša, vendar je še vedno občutljiva, zato jo ob sončnih dneh zaščitimo s primerno sončno kremo in lahkimi oblačili.
V tem času se začne tudi uvajanje goste hrane, pogosto pa otroku izraščajo prvi zobje. Zaradi teh sprememb so otroci lahko različno razpoloženi – nekateri bodo med gibanjem na prostem zadovoljni in radovedni, drugi bolj občutljivi in nemirni. Vse to vpliva tudi na organizacijo pohodov in naš način gibanja v naravi. Pomembno je, da opazujemo otrokove odzive. S svojim vedenjem nam hitro pokaže, kdaj je utrujen, lačen, žejen ali preobremenjen. Če njegove potrebe pravočasno prepoznamo in se nanje odzovemo, bo tudi izlet prijetnejši za vso družino.
Pri izbiri nahrbtnika za nošenje otrok upoštevamo več dejavnikov, ki vplivajo na udobje in varnost.
Pohodništvo z majhnim otrokom ni namenjeno doseganju vrhov ali premagovanju dolgih razdalj. Največjo vrednost imajo skupni trenutki v naravi, raziskovanje okolice, igra in občutek povezanosti.
V tem starostnem obdobju je priporočljivo izbirati poti, na katerih ima otrok možnost raziskovanja in gibanja po tleh. Ko se začne plaziti, vstajati ob opori in delati prve korake, postane izbira primernega terena še pomembnejša.
Pohodi bodo pogosto trajali dlje, čeprav bomo prehodili manjšo razdaljo. Dobro je, da se gibamo v znanem okolju v bližini doma, kjer se otrok počuti varno in sproščeno. Starši bomo tako lažje spremljali otrokovo počutje in se sproti prilagajali njegovim potrebam. Ker otrok v tem obdobju čez dan spi manj kot prej, je več časa buden in aktiven. Na pohod se zato odpravimo takrat, ko je spočit in sit. Med nošenjem lahko hitreje postane nemiren, zato načrtujmo več postankov in dovolj časa za počitek.
Pri organizaciji izleta moramo upoštevati tudi letni čas in vremenske razmere. Spomladi so jutra pogosto hladna, poti pa lahko poledenele. Poleti se izogibajmo največji vročini in poiščimo senco gozda ali bližino vode. Jeseni nas lahko spremljata megla in vlaga, dnevi pa postajajo krajši, zato moramo pohod skrbno časovno načrtovati.
Nošenje otroka v nosilki in pohodnem nahrbtniku
V prvih mesecih otroka največkrat nosimo spredaj v mehki nosilki, saj mu bližina telesa starša daje občutek varnosti. Ko začne samostojno sedeti, ga postopoma privajamo na nošenje na hrbtu.
Nekateri otroci se na ta prehod hitro navadijo, drugi pa potrebujejo več časa, saj izgubijo neposreden očesni stik s staršem. Pri prilagajanju pomaga, če se z otrokom med hojo pogovarjamo, ga občasno pobožamo ali se ustavimo in preverimo njegovo počutje.
Ko se otrok navadi nošenja na hrbtu, je pohod z nahrbtnikom običajno udobnejši tako za starše kot za otroka. Če sta na izletu prisotna oba starša, se lahko pri nošenju izmenjujeta. Pomembno je, da je otrok v nahrbtniku stabilno nameščen in da ne sedi predolgo brez gibanja. Med postanki mu omogočimo dovolj gibanja in raziskovanja.
• primerna nosilnost glede na otrokovo velikost in težo,
• ergonomska oblika,
• dobra opora za hrbet in glavo,
• mehko ter nastavljivo sedalo,
• kakovostni varnostni pasovi,
• zračno hrbtišče,
• nastavljive naramnice in bočni pas,
• dodatki, kot so senčnik, zaščita pred dežjem ali žepi za opremo.
Oprema, obleka, hrana in pijača
Tudi v tem obdobju otroka oblačimo večplastno. Ker v nahrbtniku ni več v neposrednem stiku s telesom starša, potrebuje dodatno zaščito pred vetrom in mrazom.
Ob sončnih dneh zaščitimo izpostavljeno kožo pred UV-sevanjem. Ko se otrok začne plaziti, mu lahko kolena zaščitimo s ščitniki ali bolj odpornimi hlačami. Otroci v tej starosti zelo hitro prerastejo oblačila, zato je praktično kupovanje rabljenih oblačil ali izmenjava med starši.
Ko začne otrok delati prve korake, naj bo ob toplih dneh čim več bos, saj tako razvija ravnotežje in krepi stopala. V hladnejšem vremenu uporabljajmo mehke copate ali nogavice z nedrsečim podplatom. Klasični planinski čevlji v tem obdobju še niso potrebni. Posebno pozornost namenimo zaščiti nog med nošenjem v nahrbtniku, saj lahko zaradi slabše prekrvitve hitro pride do podhladitve.
Z dojenčkom ali malčkom se izogibajmo zahtevnim vremenskim in terenskim razmeram. Na krajši pohod z malčkom vedno vzamemo dovolj rezervne opreme. Stvari, ki naj bodo rezerva v nahrbtniku, so: rezervna oblačila, plenice, vlažilni robčki, odeja za previjanje, kapa, rokavice in dodatne nogavice, hrana in pijača, grizalo ali manjša igračka.
Seveda mora tudi starš poskrbeti, da ima: dovolj tekočine, prigrizke, rezervna oblačila zase in zaščitno prevleko za nahrbtnik.
Grizalo ali igračko lahko pritrdimo na nahrbtnik, da ju otrok med potjo ne izgubi. Ko otrok začne uživati gosto hrano, se postopoma spreminjata način in ritem hranjenja. Pred odhodom razmislimo, koliko obrokov bo predstavljala gosta hrana in koliko mleko. Na izlet vzemimo hrano, ki jo otrok že pozna in jo dobro prenaša. V hladnem vremenu so zelo uporabne termo posode, ki ohranjajo hrano toplo. Praktični so tudi manjši prigrizki za otroka in starše. Pomembno je, da otrok med hranjenjem zaužije tudi dovolj tekočine. Ko otrok uživa tršo hrano, moramo biti posebej pozorni na nevarnost zadušitve. Hrano mu ponujajmo predvsem med postanki ali kadar ga nosimo spredaj. Najprimernejša izbira pijače je voda. Ko otrok začne samostojno hoditi, se pri starših pogosto pojavijo novi pomisleki. Številni se sprašujejo, ali bo otrok zmogel prehoditi vsaj del poti, kako ga motivirati za hojo in kako dolgo bo sploh sodeloval pri pohodu. Pogosto jih skrbi tudi varnost – predvsem padci, spotikanje, raziskovanje nevarnih predmetov ali oddaljevanje od poti.
Otroški nahrbtnik je lahko ena izmed prvih izkušenj samostojnosti in odgovornosti. Otrok naj v njem nosi le lahke stvari, na primer svojo igračko ali plastenko. Nahrbtnik naj bo predvsem udoben, varen in prilagojen otrokovi velikosti.
Ker je otrok vedno bolj aktiven, se oblačila hitreje umažejo in zmočijo. Praktična so večplastna oblačila, ki omogočajo hitro preoblačenje. Hlače naj bodo udobne in dovolj prožne za gibanje. V hladnejšem vremenu poskrbimo tudi za zaščito rok in nog. Pri obutvi izbirajmo lahke, mehke in prožne čevlje, ki omogočajo naravno gibanje stopala. Podplat mora biti dovolj prožen, da podpira pravilen razvoj hoje in ravnotežja.
Za pohod pripravimo živila, ki jih otrok rad jé in jih lahko brez težav prežveči. Dobri prigrizki so sadje, zelenjava ali druga energijsko bogata hrana. Otrok naj ima svojo plastenko ali termo steklenico. Redno ga spodbujajmo k pitju. Izogibajmo se sladkim in gaziranim pijačam. Najboljša izbira je voda. Če pot vodi mimo planinske koče, lahko otrok občasno popije tudi topel čaj.
V družbi je raziskovanje zabavnejše.
Otroku že od malega privzgojimo čut za naravo
Starši lahko otroku tako že od malega privzgojimo čut za naravo ter pozitiven odnos do gibanja. Že od rojstva dalje otrok spremlja svoje starše, ki so mu vede ali nevede zgled in ga bo najverjetneje kasneje posnemal. S kakovostnim preživljanjem prostega časa v naravi dobi otrok popotnico, ki ga bo spremljala tudi pozneje v življenju.
Vsaka družina na svoj način preživlja prosti čas. Danes je trend, da se zelo radi primerjamo drug z drugim. In ker ima vsaka družina svojo dinamiko, prioritete, prehranske navade, različno opremo, drugačno število otrok in še marsikaj drugega, je najbolje, da se ne primerjamo preveč. Če pa si malce izmenjamo ideje in izkušnje, je pa tudi dobrodošlo. Vedeti pa moramo, da navadno vidimo le lepe stvari in prijetne izkušnje. Vsaka dogodivščina in izlet pa ima verjetno tudi malce manj prijetne stvari, o katerih največkrat ne govorimo.
Vsaka družina piše svojo zgodbo in vsak otrok jo doživlja na svoj, mogoče drugačen način.
Starši se velikokrat soočajo tudi z vprašanjem, koliko svobode naj otroku dovolijo pri raziskovanju narave. Nekateri težko sprejmejo počasnejši tempo hoje, saj izleti z malčkom zahtevajo veliko ustavljanja, opazovanja in igre. Prav tako ni vedno preprosto oceniti, koliko hrane, tekočine in rezervnih oblačil vzeti s seboj. Pomembno je, da starši razumejo, da so takšni izzivi normalen del družinskih pohodov. Z nekaj potrpežljivosti, prilagajanja in postopnega nabiranja izkušenj postanejo izleti prijetnejši in bolj sproščeni za vse družinske člane. Otrok v tem obdobju postaja vse bolj mobilen, samostojen in radoveden. Vedno več časa želi preživeti v gibanju in raziskovanju okolice. Pohodi so zato kombinacija hoje in nošenja v nahrbtniku. Čeprav bomo z otrokom prehodili manjšo razdaljo, bodo izleti trajali bistveno dlje kot prej. Starši si pogosto želimo zahtevnejših pohodov, vendar je pomembno, da aktivnosti prilagodimo otrokovim sposobnostim in tempu. Ko smo na izletu z otrokom, naj bo v ospredju predvsem njegovo doživljanje narave.
Najprimernejše so širše in manj strme poti, po katerih lahko otrok del poti opravi samostojno. Dobro je, da so na poti zanimive stvari: živali, potočki, kamenčki, drevesa ali igrala. Otroka pogosto bolj kot cilj zanima dogajanje ob poti. Če ga nekaj posebej pritegne, se lahko zgodi, da bomo tam ostali dlje časa ali celo zaključili izlet. S tem ni nič narobe. Otroku omogočimo čim več raziskovanja, sami pa predvsem poskrbimo za njegovo varnost. Tako razvija samozavest, ravnotežje in občutek za gibanje. Pohod prilagodimo otrokovemu ritmu spanja in počitka. Najprimernejši čas za izlet je takrat, ko je otrok spočit in dobre volje. Daljše ture načrtujmo tako, da lahko otrok del poti počiva ali zaspi v nahrbtniku. Ker počitek na poti ni vedno tako kakovosten kot doma, je otrok po prebujanju lahko bolj občutljiv ali razdražljiv. Otroka pri tej starosti večinoma nosimo na hrbtu. Ker je zelo radoveden, pogosto sega po vejah, tablah ali drugih predmetih ob poti. Pomembno je, da ima dovolj možnosti za gibanje. Naj premaguje manjše ovire, hodi po mehki podlagi in se uči ravnotežja. Manjši padci sodijo k učenju hoje in gibanja. Na varni podlagi otroku pustimo, da se sam pobere in nadaljuje pot. Praske, umazana oblačila in manjši padci so normalen del otrokovega razvoja.
