Naj planinska koča
Petek, 4. 9. 2026, 20.00
1 mesec
Nasvet za izlet v hribe (146.)
Veliki Draški vrh, sosed obleganega Viševnika na samotni krožni turi #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,68
Veliki Draški vrh in pogled na našo najvišjo goro Triglav
Letošnja akcija Naj planinska koča se počasi izteka, za svoji najljubši koči (visokogorsko in eno na nižji nadmorski višini) lahko glasujete samo še do 8. septembra. Šteje vsak glas, tudi vaš! Še naprej pa vam vsak petek damo eno izvrstno idejo za hribovski izlet. Po nekaj tednih se vračamo v Julijske Alpe, v osrčje Triglavskega narodnega parka, ki so ga poleti okupirali tuji turisti, domačini pa ga imamo jeseni še raje. Če je Viševnik eden najbolj obiskanih, pa je toliko manj Veliki Draški vrh, ker je zadnji del poti nemarkiran in tehnično nekoliko zahtevnejši. Bi ga zmogli? Preberite v naslednjih vrsticah.
Parkirišče slovenske vojske na Rudnem polju je brezplačno.
Pokljuka v teh dneh privablja tako ljubitelje gora kot gobarje, saj so se z mesecem zamude prebudili jurčki. Septembrsko vreme je za razglede običajno še boljše kot poletno. Z vrhom nad Pokljuko je Triglav kot na dlani. Vsaj še do konca septembra so odprte planinske koče, nedaleč od Pokljuke je Vodnikov dom na Velem polju, v Blejski koči na Lipanci pa vas bodo pričakali tudi jeseni. Izhodišč za ture s Pokljuke je več, na največ koncev pa lahko krenete z Rudnega polja. Na delu parkirišča, ki je v lasti slovenske vojske, je parkiranje še naprej brezplačno. Iz tega krenemo tudi na Veliki Draški vrh, ki je ob Toscu najboljši razglednik na našo najvišjo goro. Čeprav velja za delno zahtevno turo, pa je zahteven le krajši odsek, pa še tega lahko obidemo.
V videu poglejte, kako je videti krožna tura na Veliki Draški vrh:
Vlaka s konca ceste na Pokljuki proti Konjščici.
Najkrajša pot z Rudnega polja (1.347 metrov) na Veliki Draški vrh je pod Viševnikom. Tako s parkirišča krenemo do smučišča Viševnik in od tam nadaljujemo po tako imenovani triglavski magistrali v smeri Velega polja in Triglava, torej levo pod Viševnikom oziroma nad planino Konjščica. Ta pot nas v dobri uri pripelje do Jezerc, nakar je še slabe pol ure vzpona na Studorski preval (1.892 metrov).
Če se želite izogniti tej zelo obljudeni poti, imate alternativo. Z Rudnega polja greste mimo biatlonskega stadiona – v smeri Uskovnice in Konjščice. Po gozdni cesti, ki je zaprta za promet, pa tega marsikdo ne upošteva, v smeri planine Konjščica, vse do konca te pokljuške ceste. Tam se ta spremeni v vlako in se zložno vzpenja. Tu ni tako lepo kot po pešpoti pod Viševnikom, je pa bolj samotno. Vlaka še pred planino postane le pot, markirana planinska pot.
Planina Konjščica in nad njo Ablanca.
Vzpon se začne šele za planino Konjščica.
Planina Konjščica leži v travnati kotanji med Ablanco in Viševnikom, na nadmorski višini nekaj čez 1.400 metrov. Na planšariji se da dobiti kislo mleko. Šele ko prečimo pašnik, se začne pravi vzpon. Sprva še med drevjem in ruševjem, po lepi peščeni poti, ki ni prestrma. Smer: Studorski preval. Ko dosežemo uravnano Jezerca, se nam desno pokaže Mali Draški vrh, levo pa Veliki Draški vrh. Na Jezercih lahko dotočimo vodo. Sledi pa druga strmina, na Studorski preval. Tega dosežemo v dveh urah, na dolžini petih kilometrov pa naredimo 580 višinskih metrov.
Z Jezerc se po lepo nadelani poti dvignemo na Studorski preval pod Velikim draškim vrhom.
Upamo, da najdete tudi kaj zase. Mateja lahko spremljate tudi na Instagramu
Instagram.com/matejtravels, še več videov pa je na njegovem kanalu na YouTubu.
Najzahtevnejši del vzpona s Studorskega prevala po direktni poti na VDV.
Tu je razpotje poti. Večina gre naravnost proti Velemu polju, v levo se gre po neoznačeni zahtevni poti na Ablanco, v desno pa na Veliki Draški vrh. Po nekaj korakih sledi naslednje razpotje. Če se držimo leve nemarkirane poti med borovci, gremo neposredno na Veliki Draški vrh po južnem pobočju. To je delno zahtevna pot, saj moramo prečiti nekaj strmin skalnih odsekov, ki niso varovani, a na vzponu to ni taka težava. Če pa se držimo desne, sledimo markirani poti do sedla med Malim in Velikim Draškim vrhom in tam zavijemo v levo na nemarkirano pot na tako imenovani VDV po vzhodnem pobočju, na katerem ni tako zahtevnih odsekov. Izberemo pot, ki je primernejša našim izkušnjam. Dobra ideja je: po južnem pobočju gor, po lažjem vzhodnem pa dol.
Pol ure pred vrhom se nam levo od Velikega Draškega vrha pokaže Triglav s kočo Planika.
Zadnji del vzpona gre po nemarkiranem grebenu.
Ta strm skalnati odsek po južnem pobočju ni tako dolg, malo si je treba pomagati z rokami. Ni pa posebej izpostavljen. Zatem sledi nekoliko lažje vzpenjanje po južnem grebenu Draškega vrha, kjer ta čas morda še ujamemo zadnje cvetoče planike. Ob pogledu na levo se nam pokaže mogočna vzhodne stena Tosca. Pot tu ni markirana, a je lepo vidna. Veliki Draški vrh je vse bližje. Še pred samim vrhom se nam levo od njega prvič pokaže Triglav ter pred njim koča Planina, levo od njega Kredarica. Nato še zadnjič zagrizemo v klanec. Po uri vzpona s Studorskega prevala smo na Velikem Draškem vrhu (2.243 metrov), ki ga domačini imenujejo tudi Miheličev vrh. Je ob Toscu najboljši razglednik nad Triglav. Pa tudi na Rjavino, Tosc, Kanjavec, Mali Draški vrh in še bi lahko naštevali vrhov v okolico. Globoko pod nami je dolina Krma. Lepo je vidna tudi pot iz Krne proti koči Planika.
Izhodišče: Rudno polje (1.347 metrov)
Višinska razlika: 930 metrov
Dolžina krožne poti: 15 kilometrov (1.010 višinskih metrov)
Čas za vzpon: tri ure
Zahtevnost: delno zahtevna neoznačena pot
Zemljevid pešpoti na Veliki Draški vrh najdete na maPZS.
Pogled z vrha proti Triglavu. Levo pod njim je koča Planika, ki je odprta do konca septembra. Desno je Kredarica.
Sestopimo po nemarkirani, a manj zahtevni poti proti Malemu Draškemu vrhu.
Z izhodišča pa do vrha smo naredili 930 višinskih metrov. Pa še kakšnega bomo, če se odločimo za sestop po krožni poti. V vsakem primeru za sestop z Velikega Draškega vrha izberemo vzhodno pobočje. Na sedlu med Velikim in Malim Draškim vrhom lahko krenemo v desno in se vrnemo na Studorski preval in od tam po poti pristopa na izhodišče.
Če želite še nekaj dodatne dogodivščine, pa nadaljujete po zdaj markirani poti pod Malim Draškim vrhom. Sledi kratek vzpon in zatem prečenje po južnem zelo strmem pobočju Malega Draškega vrha. Gre za ozko stezo, izpostavljeno, ki pa je na več mestih dobro varovana z jeklenico. Gre torej za zahtevno planinsko pot, ki ni za tiste, ki se bojite višine. V dobri uri smo na Srenjskem prevalu.
Prečenje pod Malim Draškim vrhom je markirana, a zahtevna planinska pot. Je izpostavljena, a varovana z jeklenicami.
Najbolj izpostavljen del prečenja
S Srenjskega prevala se odcepi v levo nemarkirana zahtevna pot na Mali Draški vrh, ki pa ni prav nič vabljiva. Če se želimo izogniti gneči planincev, se s Srenjskega prevala spustimo navzdol na uravnano Srenjsko jezerce (pod Viševnikom) in zatem nadaljujemo po Kačjem robu, torej pod vzhodnimi pobočji Viševnika, kjer pogled seže na pokljuške gozdove in vrhove, vse do Debele peči. Na drugi strani Viševnika se pridružimo poti na ta priljubljen vrh in sledimo markacijam mimo smučišča Viševnik nazaj na izhodišče na Rudnem polju. Na krožni turi tako naredimo dobrih tisoč višinskih metrov in skoraj 15 kilometrov.
Spustimo se s Srenjskega prevala pod Malim Draškim vrhom in nadaljujemo po Kačjem robu, torej po vzhodnem pobočju Viševnika.
