V hribih začnejo otroci funkcionirati drugače

Urška Petek je doma iz Godoviča, kjer je z dvema bratoma preživljala otroštvo in naredila prve korake proti goram. Že rosno mlada je pri osemnajstih letih, takoj po opravljenem tečaju za planinskega vodnika, prevzela vodenje mladinskega odseka v Idriji. Pozneje je pri planinskem društvu in v okviru gorske reševalne službe opravila še več tečajev varne hoje v kopnem, snegu, za plezalne poti idr. V več kot dveh desetletjih je pridobila bogate izkušnje z vodenjem otrok v gore. Sodelovala je pri delu mladinske komisije pri Planinski zvezi, vodila je tečaje za usposabljanje mentorjev planinskih skupin, trenutno vodi planinski krožek v Mekinjah. Po poklicu je učiteljica razrednega pouka in poučuje 3. razred na Osnovni šoli Mengeš. Danes z družino s štirimi otroki živi v Mekinjah pri Kamniku. Vse pridobljeno znanje ji je s pridom prišlo prav pri pisanju knjige. Poznava se že dolgo, zato sva se v pogovoru tikala.

Sportal Z otroki v gore: prisluhnimo jim, naj pohod postane doživetje

Kakšni so hribi okrog Godoviča? Je tam kakšen vrh, ki ste ga obiskovali?
To je rovtarsko območje z veliko domačijami. Veliko prostega časa smo preživljali v hribovitem svetu, kjer smo tudi delali, pomagali, pripravljali drva in skrbeli za zemljo. Nad našo hišo je hrib Jelenšek, na katerem so ostanki keltske naselbine. Pogosto smo se odpravili na vrh, tudi popoldan in v zimskem času. Ko je najbolj snežilo, je oče rekel, če gre kdo gor in smo se vsi obuli, nataknili gamaše in v čisti tišini šli na vrh. To je najlepša tišina, ki jo lahko doživiš.

Urška Petek z dvojčkoma Nacetom in Meto Foto: Marko Petek Kam ste hodili s starši v hribe?
Družina je veliko časa preživljala v hribih, tudi ves dopust. Največ smo obiskovali naše gore, večinoma Julijske Alpe, pogosto smo hodili več dni. Spali smo po bivakih, ker je bil oče alpinist in gorski reševalec in jih je veliko poznal. Včasih smo izvedli prečenja, prehajali smo iz ene doline v drugo.

Kako si kot otrok doživljala naravo?
Meni je bila narava nekaj čudovitega. Zdi se mi, da se v hribih doživljanje narave še potencira. Narava je naš velik učitelj, tudi psihoterapevt, saj jo predvsem v hribih lažje začutiš, predvsem pri naporu. Ko prideš na vrh, se pravzaprav dvigneš nad dolino. Hkrati se nekako dvigneš tudi nad svoje težave, jih lažje vidiš. Včasih mora človek z vrha pogledati na zadeve, da zagleda bistvo. Hribi to zelo lepo odprejo. Tam spoznaš, da marsikakšna stvar, ki je videti težka, nerešljiva, z drugega vidika ni videti tako grozna. Ko se potem vračaš v dolino, imaš veliko več motivacije in energije, da vidiš pred seboj rešitve.

Otroci večinoma ne marajo hoditi v hribe. Kako si ti sprejemala hojo, kot prisilo ali z veseljem?
Zelo mešano. Včasih so bili dnevi, ko se mi je zdelo, da se nikamor ne premaknem. Takrat sem rekla, zakaj moramo hoditi v te hribe. Potem pa sem rekla, da se za dva koščka čokolade splača iti in iz dveh koščkov je prišla na koncu cela, ampak to čokolado sem dobila na vrhu. V bistvu je bilo takrat vse že za menoj in ko se obrneš, si rečeš, glej, od kod smo prišli in kako je tole lepo. Res se je splačalo.

Imaš svojo najljubšo goro?
Imam, to je Krn, že od nekdaj. Doživela sem ga v vseh možnih razmerah. Na njem mi je enkrat tudi zdrsnilo. Takrat sem dobila strahospoštovanje. Na srečo se je srečno izteklo, sem se rešila. V takih trenutkih vidiš, kako si v resnici majčken v primerjavi z veličino hribov. Zelo rada grem na Krn, tudi sama. Ker se mi zdi, da se tam najlažje spopadam s svojimi mislimi. Krn meni predstavlja enega starega bradatega možakarja, ki me vabi v svoj objem in me vsakič potreplja ter pravi, 'Urška, saj bo šlo, boš videla, da bomo tudi tole rešili'. Vedno, ko sem gor, se zahvalim, res mi je lepo in se mi zdi, da marsikatero stvar na tak način predelam, mi je v uteho.

Kako danes, ko si sama starš, gledaš na svoje starše, ki so vas vodili v hribe?
Že kot najstnica sem bila staršem zelo hvaležna, ker se mi je zdelo, da so mi dali lepo popotnico, da sem v hribih znala videti vse tisto lepo in bistvo narave. Danes lahko svojim staršem povem, da so mi dali najlepše otroštvo, kar je bilo možno. Kljub vsem naporom ni bilo vedno vse rožnato, a se mi zdi, da so mi vse te naše poti v hribih dale veliko izkušnjo v delovanju moje družine in tudi kot učiteljice v šoli, predvsem pa kot mame. Večkrat se spomnim besed svoje mame, ki je rekla, 'pojdi in boš videla, kako je lepo, samo malo se moraš potruditi'. Spomnim se, kako je bilo meni takrat težko in poskušam razumeti svoje otroke, hkrati pa pravzaprav vem, kaj mi je mama s tem sporočala. To je bila dobra izkušnja.

Na ferati Olimpline na Koroškem s starejšima dvema, Adijem in Laro. Foto: Marko Petek

Ali so otroci danes drugačni, kot so bili v času tvoje mladosti?
Dejstvo je, da se otroci spreminjajo. Tudi način življenja se spreminja. Gore pa ostajajo še vedno iste. Ravno zato se mi zdi velik plus za vse tiste, ki se znajo in uspejo vrniti v hribe pri tem današnjem tempu, ki ga imamo, ker je vse tako hitreje – hribi pa ti še vedno dajo mir in tišino. Tisti otroci, ki znajo to videti ali ki znajo to začutiti, bodo to vedno nosili v sebi.

Kdaj si začutila potrebo po tem, da bi otroke vodila v hribe in si se zato šolala?
Želja po vodenju je prišla šele pozneje. Vedno sem vedela, da bom hodila po hribih. Želela sem pridobiti znanje o tem. Nisem pa nikoli razmišljala, da bom vodila otroke v hribe. Danes moram priznati, da je veliko lepše voditi otroke v hribe kot pa odrasle. Otroci so veliko bolj pristni, saj so nagajivi, tudi nemirni, ampak pri otrocih res vidiš, kako jih lahko narava in hribi umirijo. Otroka, ki ima v šoli težave ali dela konflikte, narava pomiri. V hribih začnejo otroci drugače funkcionirati, stopijo ven iz sistema, ki jih ukaluplja in znajo bolje slišati sebe. Se mi zdi, da se pri otrocih to veliko bolj izraža kot pri odraslih.

Opravila si tečaj za planinskega vodnika in še nekaj drugih. Si s šolanjem potem zaključila?
Po nekaj tečajih se mi je ustavilo. Ne toliko zato, ker mi vodništvo ne bi ležalo, pač pa se mi zdi, če je teh šolanj preveč, hitro zapadeš le v neke paragrafe in se zgubi bistvo, tisto, kar je pristnega v hribih. Enostavno včasih potem ne znaš več videti. Jaz pa bi rada otrokom dala to, da se znajo sprostiti, da znajo videti lepo, da znajo najti neki ventil, da vedo, zakaj je narava, da znajo hoditi in prisluhniti in tam najti tudi sebe.

Kako to, da si že z 18 leti prevzela mladinski odsek?
Takrat sem opravila tečaj za planinskega vodnika in ponudili so mi mladinski odsek, ki sem ga vodila deset let. Mislim, da se nisem niti zavedala, v kaj sem se podala. Šele čez čas so se mi stvari majčkeno odpirale, da sem spoznala, kaj pravzaprav vse to pomeni. Vendar mi ni žal. Po svoje je bilo fino, da sem tako nevešča sprejela to funkcijo in se potem počasi učila. Vsega, vodenja, koordiniranja in organiziranja. Če bi prej vse to vedela, ne vem, ali bi stvari vodila tako spontano.

Kako si prišla iz mladinskega odseka na mladinsko komisijo?
V času, ko je bilo treba na novo postaviti predmetnik za mentorje planinskih skupin, me je Matjaž Šerkezi še z dvema vodnicama povabil, da bi sodelovale. Takrat sem to funkcijo zelo resno in intenzivno zagrabila in sem predlagala, da bi ta tečaj izpeljali. K sodelovanju sem povabila svojega mentorja iz otroških planinskih vrst, ker je človek z veliko izkušnjami in dolgo kilometrino, še vedno danes sodelujeva, in tako se je začelo.

Na poti na Lipanco Foto: Marko Petek Kako ocenjuješ šolanje za vodnike, ki vodijo otroke?
Razlika je med mladinskimi in planinskimi vodniki ter mentorji planinskih skupin. Za planinske vodnike ni nujno, da imajo izkušnje z otroki, kar se lahko izkaže pri vodenju. Ta primanjkljaj obstaja. Mentorji planinskih skupin pa imajo številne izkušnje z otroki, nimajo pa toliko izkušenj z vodenjem, pravzaprav jih nimajo. Verjetno bi bilo smiselno šolanju za planinske vodnike, ki delajo z otroki, podati kakšno znanje več v zvezi z otroki, to ni enako, kot je vodenje odraslih. Od odraslega človeka pričakuješ, da bo poznal sam sebe, otroci pa pogosto sami sebe niti ne poznajo in je vodnik tisti, ki mora razmišljati namesto njih oziroma jih opazuje, mora kakšno stvar presoditi namesto njih.

Teoretično si dobro podkovana, kako pa ti je šlo vodenje svojih otrok?
Hja, tam pa stvar malenkost pade. Pri svojih otrocih si pogosto manj potrpežljiv, mogoče pričakuješ več od njih, ker rečeš, to pa že morate vsi znati, tolikokrat ste že slišali, pa se ja že znate sami pripraviti. Kot starš moraš majčkeno stopiti nazaj. Meni na primer se je večkrat zgodilo, da moji otroci niso delili tako močne simpatije do gora, kot jih imam sama. Le starejši včasih reče, no, a bomo šli skupaj kaj v hribe? Sama bi rada, da gremo skupaj v hribe, da kot starš čutim, da se je nekaj od tistega, kar sem poskušala dati, mogoče tudi prijelo.

Te je pobuda za knjigo presenetila?
Moram priznati, da ja, hkrati pa se mi je takoj začela odvijati zgodba, v smislu, saj to bi bilo pa res dobro, kako pa bi to lahko dobro izpeljala, to pa res manjka, imam res veliko za povedati … Tako se mi je odvil film.

Urška v plezališču v Vipavi Foto: Marko Petek Se ti zdi, da je knjiga napisana tako, da bo prišla staršem prav?
Upam, da. Poskusila sem izhajati iz tistega, kar so me starši, prijatelji, znanci pogosto spraševali, na primer, kako pa ti pripraviš otroke? Kaj vzameš s seboj? Kako veš, kam iti? Kakšen cilj izbereš? Kako poslušaš otroke? Zdelo se mi je, da sem vsa vprašanja, ki sem jih dobivala skozi leta, vpeljala v knjigo oziroma po tem postopala. Pa tudi, kar se mi je zdelo, da bi bilo praktično za starše, ki se z otroki podajajo v hribe prvič. V resnici pa bi knjigi vedno lahko še kaj dodali.

Kako ti je uspelo napisati vse skupaj v tako kratkem času, glede na to, da si precej zasedena?
V bistvu je bil to kar podvig. Pri nas doma ni nikoli miru, pa tudi v šoli ne. Ves čas se nekaj dogaja, tako da sem si čas za pisanje organizirala v počitniškem času. Moram priznati, da so majčkeno pomagale tudi babice, da sem imela kakšen dan več za pisanje in da sem se temu res lahko posvetila. Drugače pa sem iskala luknje, ko so otroci zaspali zvečer ali pa zjutraj, preden je vstal prvi.

Kakšen je recept, da spraviš otroke v gore v današnjih časih?
Danes je trend staršev, da bi radi otrokom čim več nudili, predvsem v materialnem smislu. Radi jih peljemo gledat svet daleč in še dlje, otroci pa pravzaprav potrebujejo predvsem bližino staršev, da si starši vzamejo čas za njih, za igro, za sprehod, za pogovor. Z najstniki se premalo pogovarjamo, čas v naravi pa lahko zelo koristno izkoristimo ravno za to. Naša družina se kar težko zorganizira. Ko pa pridemo z izleta nazaj na izhodišče in se usedemo v avtomobil, mi otroci rečejo, mami, a veš, da je bilo danes res super, a bomo šli še kdaj. Takrat mi res odleže, to je želja vsakega starša. Če ti uspe to, da otroci sami dajo pobudo, potem smo zmagali in smo na pravi poti.

Zgodi se, da poskušajo očetje na otroke prevaliti cilje, ki jih sami niso dosegli. Kako se temu upreti? Kakšen je recept za take očete?
Ni pravega recepta. Vsak starš si mora sam pri sebi postaviti cilje, ko gre v hribe z otrokom. Cilja v bistvu ni, cilj je sama pot, tako kot je napisal Nejc Zaplotnik. Cilj je uživanje na poti, druženje, igra, ne pa neki vrh. To moramo kot starši ločiti, če gremo v hribe za sebe, takrat res gremo zase, ko pa si vzamemo čas za otroke, se moramo posvetiti njim. Včasih mi v šoli kakšen od otrok pove, kako mu je bilo lepo, ko sta šla z očetom sama na izlet. Taki očetje zaznajo, da mu čas preživet z otrokom, največ pomeni. Tak oče bo svoje cilje malo spustil oziroma bo začel uživati samo v druženju. V Mekinjah pri Kamniku, kjer živim, imam planinski krožek v šoli in otroci radi pridejo. Krožek je tako zastavljen, da ni nič obvezujočega. Vem, da so za vikend pogosto tekme drugih športov, ki se jih udejstvujejo otroci. Moj moto planinstva je, pojdi, ko imaš čas, naj bo to nekaj prijetnega, ne prisila. Če je to samo dvakrat na leto, naj pač bo in naj se ima takrat fino, pa bodo otroci radi prihajali in se vračali. Če ga ni eno leto, to še ne pomeni, da je s hribi zaključil. Slej ko prej pridejo nazaj, tudi najstniki. Vrnejo se tudi takrat, ko imajo svoje otroke in mlade družine.

Sportal Vsaka družina piše svojo zgodbo

Sportal Prečuden kraj gostil Dan slovenskih markacistov

Sportal Kako skupaj zaščitimo redke rastline v naših gorah?

Sportal "Želimo, da bi država še bolj prepoznala, da delujemo kot javna služba"