Naj planinska koča
Sreda, 20. 5. 2026, 15.30
3 tedne, 4 dni
Šefica – duhovite prigode alpinistke sanjačice Mateje Pate
Odkrit in humoren pogled na alpinizem skozi ženske oči
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,26
Mateja Pate je doktorica veterinarskih znanosti, ki se najraje opiše s parafraziranim Descartesovim izrekom: "Pišem, torej sem." Že 23 let je tudi članica uredniškega odbora Planinskega vestnika.
Slovenska alpinistična literatura je bogatejša za zbirko zgodb Mateje Pate z naslovom Šefica: Prigode alpinistke sanjačice. Nova žepnica Planinske založbe odkrito in humorno predstavlja življenjsko pot od najstnice, ki je želela preplezati svet, do odrasle ženske, ki se ji sanje sicer ne uresničijo, a so ji gore v vseh življenjskih obdobjih izpolnile življenje.
Mateja Mate
Slovenski prostor je bogat z gorniško literaturo, vendar so jo ustvarjali skoraj izključno moški avtorji. Zdaj je Mateja Pate v ta mozaik dodala svoj knjižni prvenec, alpinistično doživljanje z ženske perspektive. "Mateja piše odkrito, samoironično, zabavno in ker gre za pogled na alpinizem skozi ženske oči – alpinistk je vendarle manj kot alpinistov – je to pisanje še toliko bolj dragoceno," je ocenil alpinist Viki Grošelj.
"Alpinizem je malo zaoblil špičaste vogale, sicer pa me predvsem naučil ponižnosti v odnosu do narave. Na njegov račun sem tudi navajena skromnosti, neudobja, potrpljenja – zelo malo potrebujem, da mi je lepo. Gorski pašnik, leseno kočico, ogenj, pikasto skodelico, širne razglede ... nobenega razkošja. Najlepši je hotel pod milim nebom s tisoč zvezdami," je o tem, kako jo je izbrusil alpinizem, povela Mateja Pate. "V gorah se kalijo zelo različna prijateljstva. Na vrvi sem se znašla z veliko različnimi ljudmi. Naše poti so se združevale in razhajale, z zelo redkimi pa še vedno naredimo vsak svoj vozel na koncih vrvi. Tudi zato, ker sem z leti postala izbirčna; svoj prosti čas želim preživeti s tistimi, ki nas druži še kaj drugega kot le skupna preteklost v stenah. Alpinizem mi je prinesel nekaj najpomembnejših ljudi v mojem življenju, vključno z življenjskim sopotnikom."
Mateja Pate je doktorica veterinarskih znanosti. Na plezalskem vrhuncu je oblekla laboratorijsko haljo veterinarske mikrobiologinje in skoraj četrt stoletja preučevala bakterije. Nekdaj zagnana alpinistka, alpinistična inštruktorica in inštruktorica športnega plezanja najraje niza črke v zgodbe. Že od srednješolskih let objavlja članke z gorniško tematiko v revijah za ljubitelje gora, zamisli pa črpa iz svojih alpinističnih doživetij. Njeno pisanje se razteza od strokovnih člankov do zgodb za otroke in lahkonočnic, kot urednica pa je nepogrešljiva pri Planinskem vestniku in Planinski založbi. Priznava, da je najstarejšo slovensko revijo, ki neprekinjeno izhaja že 131 let, pred četrt stoletja dojemala kot "revijo za stare mame", vendar jo je sodobna revija za ljubitelje gora v novi preobleki tako prijetno presenetila, da je že 23 let članica uredniškega odbora. "Kajti pri ustvarjanju vsebin za Vestnik gre za ljubezen: do gora, do pisane besede, do tradicije in nenazadnje – pa čeprav morda zveni malo patetično – do ljudi, ki gojijo podobno ljubezen. Gre pa tudi za ponos, da nadaljujemo poslanstvo prednikov, ki so leta 1895 izdali prvo številko revije."
Mateja v knjigi za dobrodošlico pojasni povod za svoj literarni prvenec Šefica s podnaslovom Prigode alpinistke sanjačice. V osrednjih poglavjih skozi kratke zgodbe in humorne dogodivščine oriše svoj alpinistični življenjski lok: vajeniško dobo od osnovnih hribovskih lekcij in trenutka resnice do zgodnjih plezalskih štorij in nabiranja alpinistične kilometrine, vrhunec tudi z nepremišljenimi alpinističnimi podvigi in dvakratnim načelovanjem alpinističnemu odseku Planinskega društva Rašica, kjer se je je prijel vzdevek Šefica, nato pa zaton ter prehod v novo, družinsko življenje s hribčki z mladički in med drugim s pobiranjem bioloških vzorcev na visokogorskih pašnikih, a se tehtnica počasi spet nagiba v prid gora, celo poplezavanja. Za češnjo na vrhu smetane avtorica v sklepnem poglavju zbere prgišče svojih kratkih zgodb, nagrajenih na literarnih natečajih, slovarček hecnih besed pa bo prišel prav bralcem iz neplezalskega sveta. Knjigo v karikaturističnem slogu dopolnjujejo duhovite ilustracije Lorelle Fermo.
"Ko se ozrem v preteklost, si ne morem kaj, da ne bi bila vsaj majčkeno ponosna, da sem bila v zdaj že skoraj polstoletni zgodovini AO Rašica prva in do zdaj edina ženska na čelu ferajna; in to celo dvakrat. Zato mi vzdevek Šefica, iz kakršnegakoli razloga so mi ga že nadeli, kar malce laska," zapiše o svojem vzdevku, ki je dal knjigi tako udaren naslov. Menda so jo nekateri klicali tudi Železna lady in kdaj tudi Šefla, sama pa se označuje za alpinistko sanjačico, "ker sem imela v nekem obdobju zelo visokoleteče cilje, pa premalo zagnanosti, da bi jih uresničila. Pogosto je ostalo samo pri zamislih, željah, iz katerih se ni razvilo nič konkretnega. Pa nisem bila sanjačica le pri plezanju; bolj kot se ukvarjam s svojim življenjem, bolj spoznavam, da se me to sanjaštvo drži tudi na drugih področjih". Priznava, da tudi te knjige zelo verjetno ne bi bilo, če ji ne bi dal pospeška prijatelj Marjan Žiberna, pisatelj in novinar, ki je z Vladimirjem Habjanom tudi urednik knjige, o kateri je napisal: "Humor – pravi humor in ne njegovi borni nadomestki – je danes redka dobrina. Podobno tudi kot samorefleksija. Avtorica te knjige ju premore v obilni meri."
Šefica: Prigode alpinistke sanjačice, literarni prvenec Mateje Pate, nova žepna knjiga Planinske založbe, ki jo v karikaturističnem slogu dopolnjujejo duhovite ilustracije Lorelle Fermo.
Mateja je v času desetletne obsedenosti s stenami in še nekajletnega "izplezavanja" opravila okoli 400 alpinističnih vzponov. Najraje se je potikala po Julijskih Alpah, radovednost pa jo je gnala tudi prek meja: v Dolomite, francoske Alpe, na grške konglomeratne stolpe, v Visoke Tatre, pa tudi v granitne stene Norveške, Severne in Južne Amerike. Dokler so še zamrzovali, je preplezala večino klasičnih zaledenelih slapov v naših dolinah; nepozabni so bili predvsem vzponi v ženskih navezah, ne le v slapovih (npr. Vikijeva sveča, Stiriofobija, smer Td-Do), ampak tudi v zasneženih smereh (npr. Slovenska smer v Triglavu, Teranova grapa) in kopni skali (Raz Jalovca, Direktna smer v Štajerski Rinki, Herletova smer v Ojstrici, Contamine–Labrunie–Vaucher v Aig. de Peigne …). Visoko na seznam v spomin najtrdneje zasidranih vzponov sodijo triglavske klasike (Čopov steber, Peternelova smer, smer Kunaver–Drašlar), Vzhodni raz El Capitana, smeri v stolpih nad argentinskim mestom Bariloče in v lofotskih gorah. Brez vrha je ostala pod Elbrusom in Aconcaguo, razgledovala pa se je tudi s pirenejskih grebenov, srednjeameriških vulkanov in novozelandskih gora.
