Naj planinska koča
Petek, 14. 8. 2026, 18.00
1 teden, 4 dni
Nasvet za izlet v hribe (144.)
Dleskovška planota je za krožne ture, Lučki Dedec pa izvrsten razglednik #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
Lučki Dedec se tako dviga nad planino Korošica na Dleskovški planoti.
Lani smo grizli kolena na izvrsten razglednik Kamniški Dedec, letos vas v naši petkovi rubriki Nasvet za izlet v hribe vabimo na njegovega soimenjaka, na Lučki Dedec. Tudi ta se ponaša z lepimi razgledi na najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Če ga le ne zavije v meglo, kot ga je, ko sem ga nedavno obiskal sam. Dviga se nad planino Korošica, kjer bo to soboto še turnir v malem nogometu, na Dleskovški planoti, ki je kot nalašč za krožne ture. Tako si lahko vsakič za končni cilj izberemo drug vrh. Veliki vrh in Malo Ojstrico ter Veliko Zelenico in Križevnik smo na naših pohodih že obiskali.
Izhodišče ture pod planino Podvežak
Za pohod po Dleskovški planoti sem tokrat izbral izhodišče pod planino Podvežak, 1.470 metrov, kjer je manjše brezplačno parkirišče. Zadnje štiri kilometre do njega je cesta makadamska (iz Podvolovljeka). Krenemo po pešpoti proti Molički planini, Korošici in Ojstrici. Že po 15 minutah dosežemo planino Podvežak (1.564 m), ki je pravi razgledni balkon proti Veliki planini in Kašni planini. Pot na Dleskovško planoto je sicer ena od treh poti, ki potekajo iz gorniške vasi Luče, drugi dve sta še na Raduho in Veliki Rogatec. A če bi ta pohod začeli povsem v dolini, bi to pomenilo dodatnih tisoč višinskih metrov vzpona.
Poglejte, kako je videti vzpon na Lučki Dedec na krožni poti po Dleskovški planoti:
Planina Podvežak, kjer lahko na sestopu dobimo kislo mleko. Desno v ozadju je Velika planina.
Na tem razpotju krenemo levo za Vodotočnik.
Po prvem krajšem vzponu nad planino se pot položi in pred nami je prvo razpotje, kjer se usmerimo levo za Vodotočnik (desno Veliki vrh, Molička planina in Korošica – po tej poti se bomo vrnili na izhodišče). Kakšnih 30 minut je zdaj pot bolj strma, po bolj gruščnatem terenu, a res lepa: travniki so ta čas cvetoči, nad njimi se dvigajo skalnata pobočja. Na sedlu je razpotje: levo za Desko (1.978 metrov), desno za Tolsti vrh (1.987 m) in naravnost za Vodotočnik. Tako do Deske kot do Tolstega vrha je po nemarkirani poti samo nekaj minut hoje in je zato vredno osvojiti vsaj Desko. Ta ima izvrsten pogled proti Planjavi in Ojstrici. Do nje je z izhodišča približno ura in 20 minut hoje.
Vzpon do Deske in Tolstega vrha
Z Deske se vrnemo na razpotje Podvežak/Vodotočnik in krenemo v levo. Sledi spust do edinega visokogorskega jezera v Kamniško-Savinjskih Alpah. Gre pravzaprav za malo večjo mlako na, kot se vsaj zdi, opuščeni planini. Ta ima tudi lepo planšarsko kočo. Naredi se za dobrih 150 višinskih metrov sestopa. Vodotočno jezero na 1.850 metrih je v obliki srca in poznajo ga redki. Prav zanimivo, da planinske poti po Dleskovški planoti niso tako zelo oblegane.
Razgled z Deske. Povsem levo je Planjava, desno pa Ojstrica.
Upamo, da najdete tudi kaj zase. Mateja lahko spremljate tudi na Instagramu
Instagram.com/matejtravels, še več videov pa je na njegovem kanalu na YouTubu.
Vodotočnik, edino visokogorsko jezero v KSA
Za pastirsko kočo pohod nadaljujemo po sprva slabše vidni poti – na Vodotočniku ni smerokaza, je pa nekoliko višje. Znova se torej vzpenjamo, a zelo zložno – v smeri Lučkega Dedca in Korošice. Po uri hoje od sedla med Desko in Tolstim vrhom dosežemo sedlo Prag. To je kakšnih 20 metrov višje od razpotja za Kamniško Bistrico in Veliko planino (zahtevna pot). Markirana pot se s sedla nadaljuje naravnost proti Korošici, mi pa se bomo odcepili v levo na nemarkirano pot za Lučki Dedec. Pozor: prvi odcep na sedlu v levo ni pravi, še en sledi deset metrov naprej in tam tudi je lesena tabla z napisom Lučki Dedec, 35 minut.
Na sedlu prav pri tej tabli zavijemo na nemarkirano pot.
Do vrha je pravzaprav še nekaj manj vzpona (100 višinskih metrov), je pa zdaj zahtevnejši. Sredi vzpona prečkamo precej skalnat teren, kjer pot nekaj časa ni vidna. V pravo smer nas vodijo možici. Pravzaprav sta mogoči dve poti. Krajši odsek je tudi tehnično zahtevnejši – po večji nagnjeni skalnati plošči. Tu je treba nekaj pozornosti, da nam ne zdrsne. Čeprav pod ploščo ni prepadno, so pa prepadna severna pobočja Lučkega Dedca (2.023 m). A višje je pot spet lažja, po travnatem robu Lučkega Dedca.
Največ pozornosti je potrebne, ko prečkamo to nagnjeno skalno gmoto, nato pa nas možici usmerijo v levo.
Na vrhu Lučkega Dedca se nam odpre pogled na Korošico.
Na severni strani je ta sicer malo obiskana gora navpično odrezana navzdol do planine Korošice, tako da imamo v to kotanjo pogled kot iz ptičje perspektive. Pod nami je pogorel Kocbekov dom na Korošici (1.808 m) in zraven začasna koča iz treh zabojnikov. Poleti je stalno odprt, dobi se pijačo in hrano, mogoče pa je tudi prespati. Z Lučkega Dedca so seveda razgledi za 360 stopinj, na vse najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, najbližje je mogočna Ojstrica (2.350 m), torej na drugi strani Korošice.
Sam sem imel nedavno na vrhu Lučkega Dedca precej oblakov in zato slabše razglede.
Izhodišče: parkirišče pod planino Podvežak (1.470 metrov)
Višinska razlika: 890 metrov
Dolžina krožne poti: 14 km
Čas za vzpon: tri ure
Zahtevnost: večji del nezahtevna označena pot, zadnje pol ure vzpona na Lučki Dedec delno zahtevna neoznačena pot
Zemljevid pešpoti na Kamniško sedlo najdete na maPZS.
Začasna koča na Korošici
Z Lučkega Dedca se po poti pristopa vrnemo na spodnje razpotje Prag. Sicer se lahko na izhodišče vrnemo po isti poti prek Vodotočnika in Deske, a je še boljša izbira krožna pot prek Korošice, ki ni nič daljša. Na razpotju torej krenemo v levo in se spustimo do omenjene začasne koče. Nekoč je bilo na Korošici tudi nogometno igrišče in enkrat na leto tu še vedno igrajo. Že 29. turnir v malem nogometu na Korošici je prav to soboto, 15. avgusta.
To soboto bo na Korošici tradicionalni nogometni turnir.
S Korošice, ki je razpotje številnih planinskih poti, po malici nadaljujemo v smeri vzhoda. Po zložni poti se vzpnemo na 1.900 metrov visoko Sedelce, s tega pa se po pešpoti številka 1 usmerimo proti planini Podvežak. Lahko sicer naredite tudi manjši obvoz in obiščete še Moličko planino (1.743 m), kjer sta manjše zavetišče in slikovita kapelica, najvišje ležeča kapelica v Sloveniji, od katere je lep pogled v Robanov kot. Katerokoli pot že tu izberemo, nato na razpotjih le sledimo smerokazom za Podvežak. S Korošice do Podvežaka je za manj kot dve uri hoje.
S pogledom na Veliki vrh in Veliko zelenico se vrnemo v smeri Podvežaka.
Na planini, na 1.565 metrih, lahko v planšarski koči v času pašne sezone dobimo kaj popiti in pojesti. Kislo mleko je ta čas gotovo najboljša izbira. Skupaj na tem krogu naredimo 14 kilometrov in skoraj 900 višinskih metrov vzpona.
