Naj planinska koča
Petek, 7. 8. 2026, 18.40
1 teden, 6 dni
Nasvet za izlet v hribe (143.)
Iz Logarske doline po zahtevnejši poti na Kamniško sedlo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,34
Kamniško sedlo je ena bolj priljubljenih pohodniških destinacij, a večina gre iz Kamniške Bistrice.
Kamniško sedlo je eden bolj priljubljenih pohodniških ciljev, a večina planincev za izhodišče izbere Kamniško Bistrico. A obstaja tudi alternativa, ki je precej bolj zanimiva, a tehnično nekaj zahtevnejša – iz Logarske doline. Vzpon mimo Okrešlja vzame dobri dve uri. V zadnjem delu vzpona si je treba nadeti čelado, je pa pot dobro zavarovana in samovarovalni komplet ni potreben. Ta pot je pravzaprav dobra priložnost, če se želite spoznati z jeklenicami in klini. Je naš tokratni petkov nasvet za izlet v hribe.
Stena, ki jo je treba prečkati na vzponu na Kamniško sedlo.
Vzpon od doma v Kamniški Bistrici do Kamniške koče na Kamniškem sedlu povprečnemu planincu vzame tri ure in pol. Naredi se 1.260 višinskih metrov. Tehnično ni zahtevna pot, je pa kar lep kondicijski zalogaj. Koča na sedlu je v poletni planinski sezoni odprta vse dni v tednu. Na sedlo med Brano in Planjavo pa se lahko povzpnemo tudi s savinjske strani, iz Logarske doline. Od koče pod slapom Rinka bomo do Kamniškega sedla potrebovali približno uro manj kot iz Kamniške Bistrice (900 višinskih metrov). Je pa v zadnjem delu vzpona – po skoraj vertikalni steni – za dobre pol ure hoje po izpostavljeni stezi, varovani z jeklenicami, na nekaj odsekih pa si pri poplezavanju pomagamo tudi s klini. A tudi za tiste, ki v takih tehničnih terenih nismo tako domači, ta pot ni tako velika ovira. Ta pot je tudi del Slovenske planinske poti oziroma transverzale.
Poglejte, kako je videti pot iz Logarske doline na Kamniško sedlo:
Planinska tabla na izhodišču
Za turo iz Logarske doline na Kamniško sedlo parkiramo na koncu doline, na večjem parkirišču pri koči pod slapom Rinka, kjer je za prave hribovce, ki na turo štartamo zgodaj zjutraj, parkiranje brezplačno. Izhodišče je na 1.024 metrih. V manj kot desetih minutah se najprej povzpnemo do Rinke. Ta v zatrepu doline pada 90 metrov globoko. Levo od slapa nato krenemo v smeri Okrešlja in Frischaufovega doma.
Krenemo levo od slapa Rinka.
Pot je markirana, je pa precej strma in poteka po kamnitem terenu, tako da je treba ves čas gledati pod noge. Lani jeseni je bila obnovljena. Najzanimivejši del nas čaka, ko dosežemo vrh Rinke. Prek lesenega mostička prečkamo potok, ki nato pada kot Rinka – gre pa pravzaprav za Savinjo, ki izvira nekaj višje. Po grapi ob potoku je pešpot mestoma zavarovana z jeklenico, gre se tudi čez krajše lesene stopnice.
Zavarovan del poti po grapi nad slapom Rinka
Občasno je na Okrešlju odprta brunarica.
V dobre pol ure premagamo strmejši kamniti del poti od vznožja Rinke do izvira Savinje, nato sledi še 15 minut zložne poti skozi gozd do krnice Okrešelj. Pri Frischaufovem domu na Okrešlju, ki je v lasti Planinskega društva Celje Matica, smo torej v dobri uri hoje z izhodišča. Koča je leta 2019 pogorela, nova pa še ni dokončana. Zdi se, da dela že nekaj let stojijo. Občasno je zraven delovišča odprta manjša brunarica, kjer se dobi vsaj kakšna pijača. O odprtosti planince obveščajo na Facebooku.
Upamo, da najdete tudi kaj zase. Mateja lahko spremljate tudi na Instagramu
Instagram.com/matejtravels, še več videov pa je na njegovem kanalu na YouTubu.
Pravi amfiteater gora v krnici na Okrešlju. Naravnost so Rinke. Od tu krenemo po markirani poti v levo.
Prečimo dve v ujmah pred tremi leti poglobljeni hudourniški grapi. Noro, koliko materiala je tu nosila voda v dolino.
Do Kamniškega sedla nas čaka še ura in pol hoje. Iz gozdička pri koči najprej stopimo na široko jaso, v pravi amfiteater gora – naravnost so Rinke, levo Turska gora, desno pa Mrzla gora. Ta čas je jasa čudovito cvetoča. Naravnost gre pot po Mrzli dolini proti Savinjskemu sedlu, mi pa krenemo po levi poti v smeri Kamniškega sedla. Prve pol ure je pot še zložna, po nezahtevni stezi skozi gozd. Nas pa prav osupne grapa, ki jo je pred tremi leti v ujmah gotovo poglobilo za nekaj metrov. Brez težav jo prečkamo.
Pogled z Okrešlja na Kamniško sedlo. Treba se bo povzpeti po steni na desni.
Cik-cak po gruščnatem pobočju, kjer so na sestopu priporočljive palice.
Začenjajo se nam odpirati prvi razgledi: levo na Logarsko dolino, na Krofičko, Ojstrico; naravnost pred nami je stena, ki jo bo treba prečkati, Kamniško sedlo, desno pa se nam nami dviga mogočna stena Turske gore, ki ima 2.251 metrov. Pod njo nadaljujemo po markirani Slovenski planinski poti številka 1. Prečkamo še eno v ujmah zdelano hudourniško grapo.
Zdaj nas čaka dobrih 20 minut cik-caka po peščenem terenu, prvič na turi se bolj globoko diha. V tem delu bodo predvsem na sestopu zelo prav prišle pohodne palice.
Zavarovana planinska pot po steni pod Kamniškim sedlom. Ta del poti vzame kakšne pol ure.
Najbolj neugoden je sam vstop v sestop, saj je odneslo del melišča pod steno. Edino ta del ni zavarovan.
Sledi vstop v steno, ko si je treba nadeti čelado. Najbolj neugoden, nekoliko nevaren je prav sam vstop, saj ni zavarovan, pa še odneslo je del melišča pod steno. Nato nas čaka približno pol ure vzpenjanja po zahtevni zavarovani planinski poti. Na bolj izpostavljenih odsekih so v pomoč jeklenice in klini. Samovarovalnega kompleta večina tu ne uporablja. Višje kot smo, globlje pod nami je Logarska dolina in bližje Turska gora.
Pod severnimi ostenji Brane, ki ima 2.253 metrov, se počasi bližamo Kamniškemu sedlu. Zadnji del poti je spet lažji, položnejši. Ob pogledu nazaj pa nas kar presune, po kakšni steni smo se povzpeli, pa pravzaprav sama pot ni bila tako velik izziv.
Sredi stene pogled navzdol. Pravzaprav ni tako hudo, kot se zdi iz fotografije. Tu je treba imeti čelado.
Izhodišče: koča pod slapom Rinka (1.024 metrov)
Višinska razlika: 900 metrov
Čas za vzpon: dve uri in pol
Zahtevnost: zahtevna označena pot
Zemljevid pešpoti na Kamniško sedlo najdete na maPZS.
Kamniško sedlo. Severni rob sedla je odrezan v Logarsko dolino. Nad njim se dviga mogočna Planjava. Pot nanjo je zelo zahtevna.
Na sestopu po steni je treba še nekaj več previdnosti.
Najvišja točka na tej turi ima 1.924 metrov, Kamniško sedlo nekaj manj. Nad sedlom se dviga 2.394 metrov visoka Planjava, levo pod nami je ledeniška Logarska dolina, desno pa Kamniška koča, ki je poleti odprta vse dni v tednu. Turo lahko podaljšamo še na Brano, to je še ura vzpona, enako po zahtevni zavarovani poti. Sicer pa se v dolino vrnemo po poti pristopa.
Že znane pol ure zavarovane planinske poti z jeklenicami in klini je za marsikoga lahko pri sestopu zahtevnejša kot na samem vzponu. Če niste suvereni v svoj korak, je zato potrebne še nekaj več previdnosti.
Pogled s Kamniškega sedla na serpentinasti del vzpona oziroma sestopa.
Sredi dneva, poleti, je ob Rinki in pod njo precej turistov, saj je Logarska dolina vendarle ena bolj turističnih točk pri nas. Na samem vzponu in sestopu na Kamniško sedlo pa ni posebne gneče. Izlet lahko končamo s kosilom v domu planincev, sredi Logarske doline.
