Naj planinska koča
Sobota, 3. 10. 2026, 4.00
3 dni, 9 ur
Gremo z Mi & Te po svoje
Otroci z Goriške, ki hodijo veliko in po svoje. "Ja, to je zabavno!"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,93
Preteklo nedeljo smo se skupini Gremo z Mi & Te po svoje pridružili na pohodu s Cerja do Sesljana.
Otroci imajo radi hribe, naravo, hojo. Samo pustiti jim je treba, da se zabavajo, kot v pohodniški oziroma outdoor skupini iz Nove Gorice Gremo z Mi & Te po svoje počneta Mateja Grebenjak in Miha Lozar. In tako prehodijo tudi 20 kilometrov in več, ne da bi kdo vprašal, ali je še daleč. "Ta skupina je nekaj fenomenalnega," meni nekdanji planinski vodnik in oče Gorskega maratona štirih občin Jože Dakskobler. Preteklo nedeljo smo se skupini pridružili na pohodu s Cerja do Sesljana. "Namesto da si ves dan na kavču in gledaš televizijo, raje hodiš in si v naravi," nam je povedala devetletna Mia, ena od 23 na tokratnem pohodu, starih od šest do 14 let. "Vračamo se v naše otroštvo. Ko smo bili mi majhni, smo bili doma samo za kazen. Ves čas smo bili zunaj s prijatelji," poudarja Grebenjak.
Nedeljski pohod s Krasa na morje je bil njihov že 307.
Na 307. pohod je 23 otrok z Matejo in Miho krenilo z roba Krasa, od Pomnika miru na Cerju.
"Vedno sva rada hodila v hribe. Med epidemijo, ko je bilo vse zaprto, so nama določeni starši pisali, da njihovim otrokom manjka socializacija, da so samo doma. In sva jim rekla, da gredo lahko z nama hodit. In tako jih je bilo na prvem pohodu pet. Od takrat gremo vsak konec tedna. Zgodilo se je spontano, nič ni bilo načrtovano," se začetkov pohodniške skupine Gremo z Mi & Te po svoje spominja Mateja Grebenjak. "Nato je vsak še pripeljal koga s sabo in je nastala naša skupina," dodaja Miha Lozar. Preteklo nedeljo sta na njihov že 307. pohod, na pohod s Krasa na zadnje letošnje kopanje v morju, točneje od Pomnika miru na Cerju v Sesljan, peljala skupino kar 23 otrok, starih od šest do 14 let.
"Skupina je že zelo povezana med sabo. Če ima kdo rojstni dan, so skoraj vsi vabljeni in tako moramo temu prilagoditi dan pohoda." Večina otrok prihaja iz Nove Gorice in okoliških krajev, vse do Ajdovščine. "Pridruži se lahko vsak, ki si zna sam obrisati zadnjo plat," se pošali Mateja. "Najmlajši so bili stari pet let, še v vrtcu. Jasna je začela hoditi z nami, ko je bila še v vrtcu." Šestletna Jasna je tokratno pot, 21-kilometrsko do morja, prehodila brez enega samega vprašanja v slogu "Ali je še daleč". Otroci zmorejo več, kot si mislimo odrasli. Miha pove lep primer: "Lev je prehodil 500 kilometrov, ko je imel samo pet let. Potem nas je za eno leto zapustil, a se je vrnil." Za 100, 250, 500 in tisoč prehojenih kilometrov dobijo nagrado, ob koncu leta pa tudi kolajno z vgravirano številko, koliko kilometrov so prehodili v tem letu.
Poglejte nekaj utrinkov s pohoda s Krasa do morja:
Rekorder je prehodil kar 1.852 kilometrov
Zmanjka poti? Pa kaj potem! Gredo po svoje, tudi čez trnje, skale. Samo da ni povsem zaraščeno.
V petih letih in pol so prehodili kar 3.800 kilometrov. V zadnjih dveh letih več tudi kolesarijo, naredili so 1.800 kilometrov. Zato se zdaj imenujejo outdoor skupina in ne več le pohodniška. Včasih obiščejo tudi kakšen muzej ali jamo, bili so že na raftanju, udeležujejo se naravovarstvenih akcij (sajenje dreves, čiščenje obale). A pohodi, tako v hribe, čez drn in strn kot tudi po potokih, ostajajo njihova prva izbira. Poznajo že vse poti in brezpotja v Vipavski dolini, na Trnovskem gozdu, Banjšicah, Krasu, ob Soči in na hribih nad njo, v Baški grapi in še kje. Ne hodijo v visokogorje, bili pa so na Voglu in Golici, pri Krnskem jezeru. "Od Predmeje do Ajševice je okoli 20 kilometrov, a gre ves čas gor in dol, tako da se nabere kar nekaj višincev," poudarja Miha, ki skrbno vodi statistiko prehojenih kilometrov. Več kot 1.500 kilometrov je do zdaj prehodilo šest otrok, tisoč kilometrov 19, 37 otrok je prehodilo več kot 500 in 132 otrok več kot sto kilometrov. Rekorder ima kar 1.852 prehojenih kilometrov.
Smer: morje. A da je 21 kilometrov veliko? Za te otroke ni. Za motivacijo jim je Miha dejal, da jih čaka 16 kilometrov.
Če ni snega, "puzajo" kar po blatu
Včasih se jim pridruži tudi štirinožni Vik.
Nič jih ne ustavi. "Če je v Gorici napovedan dež, v Bohinju in na Bledu pa mogoče sneži, gremo tja z vlakom. Vreme še ni bil izgovor, da bi odpovedali," razlaga Mateja. Kaj je lepšega kot zimsko kopanje v vodnem parku v Bohinju in nato delanje angelčkov zunaj pri nič stopinjah na snegu! Pred božičem se dva dneva družijo v kakšni koči na tako imenovanjem božičkovanju. Zadnji dve leti so bili na Kovku. Če ni snega, pa "puzajo", kot pravijo na tistem koncu, kar po blatu. Konec junija gredo ob koncu sezone na dvodnevni pohod. Letos so prehodili Soško pot od izvira Soče do Bovca in prespali v kampu. Med njihove največje podvige sodi še dvodnevni pohod od Bovca do Tolmina in tridnevno kolesarjenje od Rabeljskega jezera do Gradeža. Poleti Lozar za manjše skupine otrok od ponedeljka do petka organizira varstvo z aktivnostmi v naravi.
Zimski pohod na Poldanovec na severnem robu Trnovskega gozda
Svit: Včeraj sem bil na Stolu. Bil sem še na Triglavu, Kanjavcu, Krnu.
Glavno je, da se zabavajo.
"Najlepše je bilo, ko smo se zdaj lahko vrgli v morje," je po 21-kilometrskem pohodu s Krasa v Sesljan povedala devetletna Mia. "Kopanje!" je kot iz topa o najlepšem trenutku dneva izstrelil 12-letni Svit, ki ga je dopoldne še bolel trebuh, a je med pohodom na to kar pozabil. Svit tudi s starši veliko hodi v gore. "Včeraj sem bil na Stolu. Bil sem še na Triglavu, na Kanjavcu in na Krnu. Sploh ni bilo tako zahtevno, Triglav le zadnjo uro. Ni me bilo strah, je bilo prav zabavno," je ponosen na svoje vzpone Svit, ki zna za vse te gore iz glave povedati tudi nadmorsko višino.
Mia: Namesto da si na kavču in gledaš televizijo, raje hodiš
Otroci zmorejo veliko, 20-kilometrski pohod zanje ni tako naporen. "Meni ni bilo," je potrdil osemletni Lev. Najlepše je, ko vidiš, da so vseh šest ur in pol hodili z nasmehom. In slišati njihov zelo odrasel razlog, zakaj sobote ali nedeljo preživljajo z Matejo in Mihom. "Namesto da si ves dan na kavču in gledaš televizijo, raje hodiš in si v naravi," je povedala Mia. Skupaj s Svitom, Levom in devetletno Viktorijo so v en glas odgovorili, da Mateja in Miha nista stroga. Čeprav najbolj prepričljivo niso zveneli. Jim pa dovolita več kot starši. "Meni mama ne dovoli, da gremo po bližnjici, moramo iti prav po poti," je v smehu dejal Svit. Tukaj pa lahko gredo po svoje. "Ja, saj to je zabavno."
Na sončnem zahodu na goriški hišni gori Sabotinu
Kdo očisti umazane čevlje? "Mama! Ker sem jaz utrujen."
Tudi na pohodu do morja je del skupine ubral bližnjico po precej strmem kamnitem pobočju. In tudi če pristaneš na zadnji plati, ostane nasmeh. Ne zgodi se redko, da pridejo domov popraskani ali umazani. "Meni nič!" prav tako v en glas povedo, kaj na to porečejo starši. So se že navadili. "Meni mogoče rečejo, da imam malo umazane čevlje." In kdo jih očisti? "Mama! Ker sem jaz utrujen," se smeje Levu. Tudi mokri so. Dež jih ne ustavi, pogosto pa se kopajo tudi v potokih in tolmunih. "Za rojstni dan sem padla v Sočo. Miha je bil kriv," mi je na pohodu v smehu povedalo eno od deklet.
"Danes smo rekli, da bo samo 16 kilometrov"
Tisoč kilometrov je prehodilo 19 otrok, 37 več kot 500 in 132 otrok več kot sto kilometrov.
21 kilometrov je bila mala malica tudi za šestletno Jasno.
Številni starši se sprašujejo, kako svoje otroke navdušiti za hojo, za hribe, za aktivnosti v naravi. Mateji in Mihu se pri tem sploh ni treba truditi. Ko imajo otroci družbo, pač hodijo. In hodijo brez tarnanja. Niti jih ni treba prepričevati, da bodo prehodili kar 20 kilometrov. "Danes smo jim rekli, da bo samo 16 kilometrov," v smehu in odkrito pove Miha.
"Glavno je to, da nisva njihova starša. To je olajševalna okoliščina. Mi gremo vedno hodit, da se imamo lepo. In vedno se imamo lepo, ne trpimo, ne podiramo rekordov," razlaga Grebenjak. Lozar dodaja: "Ne oglašujemo po šolah kot planinska društva, ampak se nam pridružijo tisti, ki nas spremljajo na Facebooku in Instagramu in vedo, za kaj gre. Pridejo otroci, ki so vajeni hoditi. Tisti, ki ni vajen gibanja, bo prišel samo enkrat." Tudi starši vedo, da bodo otroci prišli domov umazani, popraskani, mokri. Včasih hodijo tudi po strugah potokov, po kamenju, a otroci tako razvijajo motoriko. "Za razliko od planinskih društev, ki imajo samo destinacijo, ki gredo samo gor in dol, mi poskušamo kaj videti še po poti: jamo, potoke, muzej … Skušamo jih animirati že po poti. In tako imajo več motivacije, da gredo od točke do točke," pojasnjuje Miha.
Pred nekaj leti v dolini Tolminke oziroma pod Javorco
"Odpreš zemljevid in pogledaš, kam bi lahko šli," zelo preprost način za načrtovanje tur opiše Miha. A poti, kolovozi in ceste zanje niso edine možnosti. Potoke smo že omenili, a radi gredo tudi po brezpotjih. Da le ni povsem zaraščeno.
"So rekli, da bo Brina hodila enkrat na mesec. A zdaj ne zamudi enega pohoda!"
Travnik, senca in malica iz nahrbtnika
Še ena pomembna razlika od šolskih planinskih krožkov ali otroških skupin v planinskih društvih, ki hodijo na pohode nekajkrat na leto, je ta, da ima skupina Gremo z Mi & Te po svoje pohode prav vsak konec tedna. In tako je otrokom lažje tako z vidika kondicije kot ljubezni do hoje. "Enako kot z odraslimi: če greš teč enkrat na mesec, ne boš nabral kondicije, ne boš napredoval," poudarja Grebenjak. "Pomembna je kontinuiteta. Da padejo noter. In potem se redno vračajo. Če bi nekdo prišel enkrat na mesec in bi ravno tisti konec tedna nekaj imel, ga potem ne bi bilo že dva meseca ... Smo že imeli primere, ko so rekli, da bodo prišli enkrat na mesec. Takega običajno potem ni več, ker nima neke obveznosti," razlaga Lozar. "Ko je Brina prišla prvič, so rekli, da bo hodila enkrat na mesec. A zdaj ne zamudi enega pohoda!" ponosno dodaja Mateja. Brina ima devet let.
Jože Dakskobler redno spremlja njihove dogodivščine.
Glas o skupini se vse bolj širi, Matejo in Miha ter njune otroke že dlje spremlja Jože Dakskobler, oče Gorskega maratona štirih občin in neustavljivi planinec iz Podbrda, ki na lokalni hrib Kup skoči več kot 200-krat na leto. Ko so se pred leti vračali s Soriške planine in ustavili v Baški grapi, jih je sprejel v Turistično-informacijskem centru, njegova žena pa jim je pripravila palačinke. "Ta skupina iz Nove Gorice se mi že od takrat, ko sem jih prvič zasledil na družbenih omrežjih, zdi nekaj fenomenalnega. Jaz sem bil kar nekaj let planinski vodnik in tukaj veljajo stroga pravila, kam, kako in koliko jih lahko pelješ. Oni pa hodijo, skočijo v vodo, grejo tudi po dežju. Mateji sem večkrat rekel: 'Vsaka čast, da si upate tako skupino peljati po takih poteh, kot jih vi vodite,'" nam je Dakskobler povedal, ko smo ga poleti srečali med pisanjem reportaže o gorniški vasi Baška grapa. 
Smeha in dogodivščin na pohodih ne manjka
Če se zabavata Mateja Grebenjak in Miha Lozar, kako se ne bi tudi otroci.
V teh petih letih in pol se je nabralo mnogo zanimivih dogodivščin. "Meni je najbolj ostala v spominu Žanova zgodba. Ko je govoril o meni, ko ni vedel, kdo sem. Vprašal me je, kako mi je ime, in rekel, da pozna eno Matejo. 'Katero?' 'Grebenjak.' Rekla sem mu, da sem to jaz, on pa je odgovoril: 'Ne, ona dela na radiu.' In je kar vztrajal, da delam na radiu. Mama nama je potem razlagala, da še doma ni mogel priti k sebi, da je bil na pohodu z Matejo, ki dela na radiu." Mateja Grebenjak namreč dela na radiu Koper, Miha Lozar pa je pravnik. Skupino Gremo z Mi & Te po svoje tako vodita v prostem času. "Enkrat smo šli z malo starejšimi s kolesi od Rabeljskega jezera do Gradeža. Prvo noč nismo niti postavili šotora, drugo noč smo pa spali kar v vinogradu pri Palmanovi. Oprhali smo se kar pod tistim, s čimer zalivajo njive. Hodili smo levo in desno, da smo se oprhali. Eden od fantov pa je v Vidmu predrl gumo in nismo imeli rezervne zračnice. Nato je iz bloka pritekel neki Italijan in rekel, da ima njegov prijatelj kolesarski servis. Ne vem, kaj bi naredili, če se ne bi pojavil on."
Nič takega ni, če kdo pade na glavo. Včasih se kdo vrže tudi nalašč. Miha je obudil spomin na zanimivo prigodo z lanskega božičkovanja. "Sava je imela enodelno pižamo, pajaca. Ali je bila dihur ali rakun? Imela je še rep. Ko smo šli v dolino, je šla oblečena v ta pajac, nato pa jo je prevrnilo na glavo v neki grm in videti je bilo samo rep! Jaz sem se tako smejal, ko sem gledal tisti rep, ki je visel iz grma, da je sploh nisem mogel zvleči ven."
Veliki rob nad Vipavsko dolino. S pogledom na Kras in do morja.
Blatni in popraskani, a starše moti le, da ne smejo zraven
307. pohod se je končal s kopanjem v morju.
Zgodilo se je tudi, da je eden od otrok med njihovim pohodom izgubil mlečni zob. Tudi istega večkrat. Ga je bilo treba najti, da bo miška prinesla darilo! Medtem mi je 12-letna Elin prav navdušeno hitela razlagat, kako so jo izgubili oziroma se je izgubila, ko so kolesarili. Le takrat je bil oče nekoliko jezen, sicer pa starše zares moti samo ena stvar. "Ta skupina ima eno slabo lastnost: da nikoli ne želijo vzeti zraven staršev. Jaz bi šla kdaj zraven," je povedala Andreja, mama osemletnega Martina, ki je bila tokrat ena od tistih, ki so nas prišli iskat v Sesljan. Starši in mobilni telefoni so namreč na pohodih z Mi & Te po svoje prepovedani. Ob starših so otroci pač precej manj sproščeni. Mlajši telefona niti nimajo, 14-letni Ian, trenutno najstarejši v skupini, ga sicer ima, a pravi: "Zakaj bi ga sploh prinesel s sabo?!"
"Malo se vračamo v naše otroštvo. Ko smo bili mi majhni, smo bili doma samo za kazen. Ves čas smo bili zunaj s prijatelji. Vse smo se dogovorili tudi brez telefonov," je ob koncu pogovora za Siol.net še eno lepo lastnost skupine Gremo z Mi & Te po svoje poudarila Mateja.
