Naj planinska koča
Petek, 30. 1. 2026, 17.00
3 tedne, 3 dni
Nasvet za izlet v hribe (118.)
Gneča v Krnici in Tamarju, zato izberite pot Triglavske Bistrice #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,74
Po poti Triglavske Bistrice se podamo v osrčje Triglavskega narodnega parka.
Ko je v visokogorju nevarnost plazov, izbiramo druge, varnejše planinske poti – ali v smeri Primorske ali pa po dolinah. Če sta poti v Krnico in Tamar ob koncih tedna oblegani, pa to ne velja za pot v sosednjo dolino Vrata. Tu je ob hudourniški reki Triglavski Bistrici speljana istoimenska pešpot. Začne se ob Slovenskem planinskem muzeju in se čez 11 kilometrov sklene pod Severno Triglavsko steno. Lahko se jo prehodi v celoti ali le delno. Na tretjini poti uzremo slap Peričnik, na dveh tretjinah pa Galerije. Tudi pozimi vam na Siolu ob petkih popoldne ponujamo zanimive nasvete za izlet v hribe.
Izhodišče je Slovenski planinski muzej.
V gorniški vasi Mojstrana, točneje pri tamkajšnjem Slovenskem planinskem muzeju (660 metrov nadmorske višine), kjer je mogoče tudi parkirati, se začne 11-kilometrska nezahtevna in markirana pot Triglavske Bistrice do Aljaževega doma v Vratih oziroma do Severne Triglavske stene, ki je primerna za obisk vse leto in za vse generacije. Pozimi je cesta v Vrata zaprta, zato je to tudi edina možnost za obisk te doline, ki ponuja številne zanimive točke. Na tretjini poti dosežemo slap Peričnik, na dveh tretjinah pa Galerije, spodmole, ki jih je izoblikovala Triglavska Bistrica pred stoletji, in na samem koncu mogočno severno steno naše najvišje gore.
Informacijska tabla na izhodišču
Večji del ture hodimo od sami Triglavski Bistrici ali nad njo, nad nami pa se v primeru lepega vremena odpirajo pogledi na visokogorje. Ob poti so postavljene tudi številne informacijske table o reki, rastju, živalstvu, zgodovini ... v sami dolini, zato je lahko pohod precej daljši. Načeloma se v eno smer hodi od tri ure do tri ure in pol, pri tem pa naredi 380 višinskih metrov. Ob poti sta tudi dve planinski koči – Koča pri Peričniku in Aljažev dom v Vratih – ki pa sta v zimskih mesecih zaprti. To je najverjetneje tudi razlog, da je ta dolina v tem času precej manj obiskana kot sosednji (Krnica in Tamar).
V videoposnetku poglejte, kako je videti pot Triglavske Bistrice:
Triglavska Bistrica ima trenutno nizek vodostaj.
Triglavska Bistrica, ki izvira pod Severno triglavsko steno in ima še tri pritoke izpod Škrlatice, je hudourniška reka, kar pomeni, da ima spremenljiv vodostaj. Običajno je globoka le nekaj deset centimetrov, ob koncu poletja lahko mestoma celo presahne, konec zime in ob večjem deževju pa lahko v spodnjem toku naraste tudi na dva metra. Sto metrov nižje od izhodišča pešpoti pri planinskem muzeju se izliva v Savo Dolinko.
Ta pot je del slovenske planinske transverzale.
Bistrico pri muzeju prečkamo, saj je prvi del speljan po njenem desnem bregu. Celotna pot Triglavske Bistrice je del slovenske planinske transverzale, ki se do sem spusti s Karavank, izpod Dovške Babe, in se na koncu doline prek Praga povzpne do koče Valentina Staniča. Po poti Triglavske Bistrice torej vstopamo v osrčje našega edinega narodnega parka, Triglavskega narodnega parka. Pri Mojstrani je urejena še tehnološka učna pot, že ob koncu 19. stoletja so bili tu akvadukt, turbina za proizvodnjo električne energije in cementarna.
Upamo, da najdete tudi kaj zase. Mateja lahko spremljate tudi na Instagramu,
več videoposnetkov pa najdete na njegovem kanalu na YouTubu.
Koča pri Peričniku.
Pot Triglavske Bistrice je kondicijsko nezahtevna, zelo zložno se vzpenja. Samo en krajši odsek, nekaj deset metrov, je ozka izpostavljena steza, ki je v zimskih razmerah lahko poledenela, zato ne pozabite na derezice. Ko drugič prečkamo Bistrico, dosežemo prvi zanimiv cilj tega pohoda. Po dobrih štirih kilometrih in nekaj več kot 100 višinskih metrih smo pri koči pri Peričniku (750 metrov), nad njo pa je slap Peričnik. Gre za slap v dveh stopnjah, mogočnejši je spodnji, ki je tudi višji, 52 metrov. Je na nadmorski višini 800 metrov. Okoli glavnega pada vode se pozimi ob temperaturah pod ničlo oblikuje prava ledena zavesa. Krožna pot od koče do samega spodnjega Peričnika je pozimi zaprta (nevarnost padajočih ledenih kapnikov), slap pa je viden že s ceste, običajno pa se lahko varno povzpnemo do razgledne točke.
Slap Peričnik v objemu ledu
Na drugem razcepu zapustimo cesto in se usmerimo proti Galerijam.
Pot Triglavske Bistrice se naslednja dva kilometra nadaljuje po cesti, torej zdaj po levem bregu reke, ki tu teče globlje v dolini. Po nespluženi zasneženi cesti je prav užitek hoditi. Še lepše je, če je sončen dan in se pokažejo okoliški dvatisočaki. Najstrmejši del poti sledi takoj za Peričnikom. Za tem vzponom sledi razpotje, ki ni označeno in tudi ni pravo. Bilo bi sicer pravo, a je vmes porušen leseni most in zato ista bližnjica nima prehoda. Po cesti zato nadaljujemo do drugega razpotja levo, kjer pa je smerokaz za nadaljevanje poti Triglavske Bistrice in za naslednjo zanimivo točko na poti, za Galerije. Ko dosežemo informacijsko tablo, kjer je zapisano, kaj so Galerije oziroma Lope (spodmoli, ki jih je v konglomerat pred stoletji vrezala Bistrica), nadaljujemo po markirani poti naravnost oziroma navzgor (tu se namreč odcepi še ena pot navzdol, ki pa gre do same reke in ne do spodmolov). Galerije (950 metrov) dosežemo po dveh urah hoje, skupaj je za nami že več kot 300 višinskih metrov.
Izhodišče: Mojstrana (660 metrov)
Višinska razlika: 420 metrov
Čas za vzpon: tri ure
Dolžina poti: 11 kilometrov v vsako smer
Zahtevnost: tehnično nezahtevna markirana pot
Zemljevid poti Triglavske Bistrice najdete na maPZS.
Galerije oziroma Lope so spodmoli v konglomeratu.
Plasti konglomerata, ki so ga odložili ledeniki v času ledenih dob, so globoke tudi 100 metrov. Sam sem se pri Galerijah obrnil in se vrnil po poti pristopa v Mojstrano, sicer pa je od Galerij do Aljaževega doma (1.001 meter) še dva kilometra, do Triglavske stene pa tri (še 100 višinskih metrov). Dom je pozimi zaprt, enako koča pri Peričniku. Medtem je dom v Tamarju stalno odprt, vse dni v tednu, koča v Krnici pa ob koncih tedna. Od te se je navzdol zabavno spustiti s sanmi. Nedaleč stran je še ena priljubljena pohodniško-sankaška destinacija – koča Zacchi nad Belopeškimi jezeri oziroma pod Mangartom. Ta je nekaj podobnega kot cesta do koče na starem Ljubelju, o kateri smo pisali pred tednom dni.
Na izhodišče se vrnemo po isti poti. Slap Peričnik vidimo še s same poti oziroma ceste v Vrata.
