Teja Goršič o dogajanju v Izraelu: Prva dva dneva smo bili praktično ves čas v zaklonišču

"Moram priznati, da se mi je zdaj od srca prav odvalil kamen," je po vrnitvi v Slovenijo z nasmehom na obrazu razlagala Teja Goršič. V Izraelu je igrala že pred štirimi leti, si takrat po dveh mesecih poškodovala koleno, se vrnila v domovino in se lani spet vrnila. Pot pa jo je kljub prvotno drugačnim željam popeljala v predmestje Tel Aviva, kjer je do prekinitve tekmovanj s klubom nizala uspehe.

A kako hitro se stvari lahko spremenijo, je še kako dobro spoznala v zadnjem tednu, ko se je po napadu Izraela in ZDA nad Iranom, življenje tudi v Izraelu ustavilo. Po nekaj težkih dneh je preko Egipta nato le našla pot do Slovenije.

"Ob prihodu domov sem spala 14 ur v kosu," razlaga Teja Goršič. Foto: Osebni arhiv Teja, v sredo ste se vendarle vrnili v domovino. Kako ste?

V redu. Vse skupaj se je zdaj malce umirilo, ob prihodu domov sem spala 14 ur v kosu, tako da sem zdaj končno malce zadihala.

Zadnjih nekaj dni je bilo za vas precej pestrih, ko sva se prvič slišali, ste bili z avtobusom ravno na poti iz Izraela v Egipt. Kaj vse se je dogajalo?

Nekako se je dogajanje začelo stopnjevati v petek zvečer, ko je Trump pozval vse ameriške državljane, naj gredo domov. Potem je nastala panika, a smo se še nekako mirili in dejali, da počakamo do jutra, da bomo potem skupaj s Slovenci, ki so še tam, rezervirali letalske vozovnice in odšli domov.

Potem so se v soboto zjutraj ob osmih zaslišale sirene in smo izvedeli, da se je zgodil napad ter da se je letališče zaprlo. Prva dva dneva zatem je bilo noro, telefoni delujejo tako, da dobiš obvestilo, da moraš v zaklonišče in potem vsakič dobiš sporočilo, kdaj ga lahko zapustiš. In prva dva dneva je bilo nekako tako, da za vsakič, ko smo šli ven, je spet zapiskalo, da moramo nazaj, tako da smo bili praktično dva dneva ves čas v zaklonišču. Res ni prijetno, ves čas slišiš pokanje in nikoli ne veš, kdaj bo počilo naslednjič.

Potem smo iskali rešitev, kako priti nazaj v Slovenijo. Velika težava je bila tudi to, da je Izrael skregan praktično z vsemi sosednjimi državami, tako da kot Izraelec ne moreš iti ne v Libanon, ne v Sirijo, ne v Jordanijo, niti v Egipt. Sama imam to srečo, da imam evropski potni list, tako da smo se potem nekako dogovorili. Bila sem v navezi s slovensko ambasado tam, a se ni nič posebnega organiziralo, so nam pa ves čas svetovali in pomagali.

Na žalost pa ni bilo organiziranega kakšnega posebnega prevoza ali kaj takšnega, tako da sem se potem povezala z eno Črnogorko in Srbkinjo, ki sem ju poznala že od prej in sta tam igrali za druge klube. Potem je ta srbska košarkarica dejala, da bo poskusila srečo z odhodom v Egipt s pomočjo srbske ambasade, ki je organizirala avtobusni prevoz. Nekako so potem stvari sledile in sem jo vprašala, ali je kakšna možnost, da grem z njimi, težav na srečo ni bilo, tako da sem lahko odšla z njimi.

Obvestilo o umiku v zaklonišče Foto: Osebni arhiv

Težave v odnosu Izraela in Egipta so vidne na meji, saj ni to takšna meja, kot smo je vajeni v Evropi, da se z avtom zapelješ čez, ampak smo tam zapustili avtobus, šli peš čez mejo, potem pa nam je srbsko veleposlaništvo na drugo stran meje poslalo avtobus, s katerim smo nadaljevali pot. Potem smo šli do Šarm el Šejka, od tam pa s srbskim čarterskim poletom v Beograd.

Vem, da sem se zavestno podala v to poglavje in da sem se sama odločila, kot sem se, zagotovo pa nikomur v takšni situaciji ne bi bilo prijetno.

V zaklonišču Foto: Osebni arhiv Omenili ste, da ste bili v Izraelu v navezi s Slovenci. Koliko vas je bilo?

Kolikor vem jaz, nas je bilo tam okoli sto. V bistvu smo bili povezani že od prej prek skupine Slovenci v Izraelu na Facebooku. Sama sem imela tudi to srečo v nesreči, da sem med enim izmed izhodov iz zaklonišča govorila z mami in me je ustavil eden izmed mimoidočih, saj je slišal, da govorim slovensko. Tudi on je bil Slovenec, prišel je v Izrael za nekaj dni, ker je bil sodnik na nekem plesnem tekmovanju, in je imel to nesrečo, da je prišel ravno v tem času. Res noro naključje, da sva se srečala v zaklonišču.

Potem sva bila ves čas na vezi oziroma smo se tam videvali, tako da je malce v uteho, ko v vsem tem dogajanju srečuješ vsaj malce poznan obraz in te take stvari še bolj povežejo.

Omenili ste zaklonišče. Dandanes si v Sloveniji na srečo težko predstavljamo, kako so videti trenutki, ko se oglasi sirena in moraš v zaklonišče. Kako vse skupaj poteka?

Prvič je res neprijetno in težko, potem pa to pač sprejmeš, ker drugače ne gre. Izraelci so tega že dobro navajeni, ker so praktično ves čas v vojnah in konfliktih, tako da mora imeti praktično vsaka stavba oziroma hiša po zakonu svoje zaklonišče. Največkrat je to v kleteh stavb in je v bistvu kot neka prazna soba, ki ni videti nič posebnega ali nenavadnega, ima pa res posebna vrata, če poskusim opisati, morda tako kot v podmornici, neprepustna. Jaz sem imela zaklonišče v bistvu samo po stopnicah navzdol, mislim, da imajo vsi na podoben način. Je pa s tega vidika potovanje z avtobusom še toliko bolj tvegano, ker se nimaš kam umakniti.

Za slovensko izbrano vrsto je zbrala 15 uradnih nastopov. Foto: Aleš Fevžer

Vsak posameznik se v takšnih trenutkih odzove drugače, tudi misli, telo lahko odplavajo po svoje. Ste lahko ohranili mirne misli?

Zagotovo ni enostavno, sploh ker ne veš, kam in kako iti, letališče je zaprto, imaš občutek, da si nekje obtičal in ne moreš nikakor. Poskušala sem ostajati mirna, ker če ustvarjaš paniko, je vse skupaj še veliko bolj grozno. Tega mi res nismo navajeni, pri Izraelcih oziroma domačinih pa je to povsem drugače in tudi ko se oglasi sirena, se odzovejo, kot da se ni zgodilo nič. Zdaj je bilo drugače, tudi oni so postali panični, tako da sem si potem mislila, da zdaj gre pa zares.  

Bi pa rekla, da je bila večja panika kot pri meni pri mojih domačih in prijateljih, ker so doma čakali, narediti ne moreš nič, ne moreš pomagati, tako da tudi zanje ni prijeten občutek.

Glede na celotno dogajanje v Izraelu, konflikte, nemire ... Ste imeli glede odhoda tja in igranja kakšne zadržke? Z ekipo Maccabi Ramat Gan je osvojila naslov izraelske pokalne in državne prvakinje. Foto: Osebni arhiv

Seveda sem imela zadržke, pa tudi vsi moji domači. Sama sem pred sezono agentu izrazila željo, da res ne bi igrala v Izraelu, potem pa se nekako ni pojavila priložnost, ki bi mi ustrezala oziroma bila všeč, tako da sem potem čakala in čakala do novembra. Trener moje ekipe me je klical že pred sezono, pa sem mu dvakrat rekla, da me ne bo. No, potem pa sem veliko govorila z igralkami tam, tudi s tem trenerjem, preostalimi in so vsi rekli, da se je dogajanje povsem umirilo in da vse poteka normalno. Tako sem potem novembra sklenila, da sprejmem ponudbo, sezono sem začela kasneje, a je bilo res vse normalno, nobenih siren ali česa podobnega. Potem pa se je na žalost zgodilo to, kar se je.

Verjetno bo tudi po tem intervjuju veliko takšnih, ki bodo imeli veliko pripomniti na to, da ste igrali v Izraelu. Vam to pride do živega?

Ne, v bistvu me to čisto nič ne obremenjuje. Naj si ljudje mislijo, kar si želijo, jaz se menim samo zase. V Izraelu sem bila zato, da igram košarko, da opravljam svojo službo. S tem nikakor ne izražam nobenega političnega mišljenja in mnenja. To je vse.

Foto: Osebni arhiv Zdaj so tekmovanja in lige prekinjeni. Koliko in kaj vas je v tem primeru obvestil klub? Ste na vezi?

Za zdaj vse stoji, tekmovanja so prekinjena, nihče pa ne ve, koliko časa bo trajalo. Jaz imam občutek, da bo vse skupaj zaključeno, ker so tudi vse tujke šle iz države in res si težko predstavljam, da bi šli nazaj, sploh glede na trenutno situacijo. Vsaka ekipa ima lahko v svojem kadru dve Evropejki in dve Američanki, praktično vse pa smo se vrnile v domovine.

Če čas prevrtiva še malce bolj nazaj, pred ta napad Irana. Kakšno je bilo življenje v Izraelu? Koliko se je že prej čutilo tudi dogajanje v Gazi?

Kar zadeva dogajanje v Gazi, se tega sploh ne omenja, vsaj jaz nisem imela te izkušnje, da bi o tem govorili. Enkrat smo imeli eno tekmo blizu Gaze, in ko smo se z avtobusom peljali tam mimo, praktično ne vidiš ničesar. Nismo videli ne ene luči, ne ene stolpnice, ne ene hiše, vse skupaj je bilo precej srhljivo, a ljudje tega ne omenjajo.

Tudi v zadnjem času je bilo vse precej normalno, tudi takrat, ko se je začelo govoriti oziroma je Trump začel napovedovati dogajanje, se ni nič spremenilo, ljudje so se normalno gibali na prostem in počeli vsakdanje stvari. O tem se sploh nihče ne pogovarja. Ljudje delujejo, kot da so vsega navajeni, da dokler se nekaj res ne zgodi, temu ne pripisujejo kakšnega večjega pomena.

Naš klub Ramat Gan je v bistvu predmestje Tel Aviva oziroma že del mesta. Je pa precej drugače kot v Evropi, ob plažah je res vse zelo urejeno, ko pa greš malce iz mesta in dogajanja, pa je vse precej bolj umazano in drugače kot pri nas.

Foto: Aleš Fevžer

Kako pa ste zadovoljni s sezono do te prekinitve? Koleno dobro deluje?

Ja, moram kar potrkati, koleno je super, dobro sem okrevala. Sezona nam je šla super, pred točno enim tednom smo postale državne prvakinje, ravno pred tem napadom na Iran. Osvojile smo tudi pokalno tekmovanje, za našo ekipo je bila res odlična sezona, tako da sem iz športnega vidika prav žalostna, da se je moralo končati. V ligi smo imeli samo eno poraz, v vsem preostalem smo zmagovale, tudi ekipa je bila super, sama sem imela dobro sezono z dobrimi predstavami, tako da res škoda. A seveda je šport v tem primeru postranskega pomena.

Kakšne načrte pa imate zdaj?

Zdaj lahko samo čakam, tudi prestopni roki so zaključeni. Edina možnost bi lahko bila kakšna poletna liga. Z agentom sva se že nekaj pogovarjala, tako da bomo videli, kaj in kako. Zagotovo pa bom trenirala, tudi vsakič pred sezono sem trenirala z Ernestom Novakom ali pa Slavkom Duščakom, tako da se tega nadejam tudi zdaj. Drugače pa fitnes in treningi. Moram pa priznati, da se mi je zdaj s prihodom domov s srca res odvalil kamen, sploh ko sem videla domače. Res nisem vedela, da je bila tudi doma taka panika, da jih je tako skrbelo, ni bilo spet tako hudo, a verjamem, da z razdalje vse skupaj deluje še toliko hujše, sploh ko ne veš, kaj točno se dogaja. Upam, da se stvari čim prej razrešijo.

Preberite še:

Novice Iranec v Sloveniji po napadu izgubil stike z mamo in babico: "Verjamem, da so v redu in veseli" #video

Novice Hezbolah napovedal upor agresiji ZDA in Izraela

Novice Irak prizadel popoln izpad električne energije