Dirka po Franciji
nesreča
Sobota, 18. 7. 2026, 4.00
2 tedna, 5 dni
Spomin na Tour de France in 18. julij 1995
Zadnja smrtna žrtev na Touru: tragična zgodba Fabia Casartellija
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,13
Italijanski kolesar Fabio Casartelli, olimpijski prvak iz Barcelone, je umrl na današnji dan pred 31 leti. Usoden je bil spust s prelaza v 15. etapi Dirke po Franciji.
Na današnji dan pred 31 leti se je čas na Dirki po Franciji za trenutek ustavil. Italijanski kolesar Fabio Casartelli, olimpijski prvak iz Barcelone, je na spustu s prelaza Col de Portet-d’Aspet padel in z glavo silovito udaril ob betonski obcestni blok. Star je bil komaj 24 let. Doma sta ga čakala žena Annalisa in komaj dvomesečni sin Marco. Enaintrideset let pozneje Casartelli ostaja zadnji kolesar, ki je zaradi nesreče umrl med tekmovanjem na Touru.
Fabio Casartelli se je rodil 16. avgusta 1970 v Comu na severu Italije. Največji športni uspeh je dosegel še pred prestopom med profesionalce. Na olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni je pri 21 letih osvojil naslov olimpijskega prvaka na cestni dirki in naslednje leto prestopil med profesionalce.
Leta 1992 je v Barceloni postal olimpijski prvak v cestni vožnji.
Leta 1993 je vozil za Ariosteo, leto pozneje za ZG Mobili, v sezoni 1995 pa se je pridružil ameriški ekipi Motorola, kjer je bil moštveni kolega Lancea Armstronga. Med drugim je dosegel etapno zmago na dirki Settimana Bergamasca, na Dirki po Švici pa je bil dvakrat drugi in dvakrat tretji v posameznih etapah, predvsem pa je veljal za kolesarja, ki bi lahko v prihodnosti pustil pomemben pečat na največjih dirkah.
Pot mu je za nekaj časa prekrižala poškodba kolena. Po operaciji in zahtevnem obdobju okrevanja se je leta 1995 vrnil dobro pripravljen, v zadnjem trenutku pa si je priboril tudi mesto v deveterici Motorole za francoski Tour. Takrat nihče ni vedel, da bo njegov drugi Tour tudi njegov zadnji.
Nevaren spust v Pirenejih
18. julija 1995 je bila na sporedu 15. etapa od Saint-Gironsa do Cauteretsa. Pred kolesarji je bil vroč pirenejski dan z več zahtevnimi vzponi in hitrimi spusti. Eden najnevarnejših je vodil s prelaza Col de Portet-d’Aspet.
Cesta je ozka, strma in polna ostrih ovinkov. Ob njenem robu so stali težki betonski bloki, ki naj bi preprečevali, da bi vozila zgrmela v globino. Za kolesarje, ki so se spuščali z izjemno hitrostjo, pa so pomenili dodatno nevarnost.
Na enem od ovinkov je padla večja skupina. Med kolesarji, ki so končali na tleh, so bili Johan Museeuw, Dante Rezze, Dirk Baldinger in Casartelli.
Po nekaterih ocenah so se peljali s hitrostjo blizu 90 kilometrov na uro. Casartellija je vrglo čez krmilo, nato pa je brez čelade z glavo silovito udaril ob betonski blok ob cesti in negibno obležal na asfaltu.
Uradni zdravnik Toura Gérard Porte je bil pri njem v nekaj sekundah. Casartellija so začeli oživljati, nato pa so ga s helikopterjem prepeljali v bolnišnico v Tarbesu. Med prevozom je prenehal dihati in doživel srčne zastoje. Zdravniki so ga poskušali oživiti, vendar so bile njegove poškodbe prehude. Umrl je manj kot mesec dni pred 25. rojstnim dnem.
Armstrong in preostali kolesarski kolegi so se Casartelliju poklonili z minuto molka.
"Klical sem ga, vendar se ni več premaknil"
Med neposrednimi očividci tragedije je bil tudi belgijski šampion Johan Museeuw. Dolga leta o dogodku ni veliko govoril, pozneje pa je razkril, da se mu prizori s spusta še vedno vračajo pred oči. Tudi sam je padel, ko je vstal, pa je zagledal Casartellija.
Stopil je do njega, ga prijel in klical njegovo ime. "Fabio, Fabio," je ponavljal, vendar se Italijan ni več odzival.
Museeuw je leta 2024 priznal, da se občasno še vedno sprašuje, ali bi mu lahko kako pomagal. Toda nesreča se je zgodila tako hitro, poškodbe pa so bile tako hude, da kolesarji okoli njega niso mogli storiti ničesar.
Prizor je pretresel tudi vse, ki so dirko spremljali iz avtomobilov, motorjev in novinarskih prostorov. Avstralski novinar Rupert Guinness, ki že desetletja poroča z največjih kolesarskih dirk, je v pogovoru za Sportal pozneje dejal, da je bilo poročanje o Casartellijevi smrti ena najtežjih nalog njegove kariere.
Minuta molka
Casartellijevi moštveni kolegi so se po tragediji odločili, da bodo Tour nadaljevali. Ne zato, ker bi bilo dirkanje pomembnejše od izgube prijatelja, ampak ker so menili, da bi si to želel tudi sam.
Naslednji dan tekmovanja v pravem pomenu besede ni bilo. Pred začetkom 16. etape se je karavana Casartelliju poklonila z minuto molka. Kolesarji so nato etapo prevozili počasi in skupaj, brez napadov in brez boja za zmago.
Pred ciljem so v ospredje prišli kolesarji Motorole. Z ramo ob rami so prečkali ciljno črto, nekaj metrov za njimi pa še preostala glavnina. Uradnega zmagovalca etape niso razglasili.
Francoski športni časnik L’Équipe je ob tem zapisal, da je kolesarstvo izredno neusmiljen šport, dejstvo, da se je celotna karavana lahko tako poenotila, pa je pokazalo, kako veliko je bilo njeno spoštovanje do pokojnega Italijana. To je bil eden najbolj ganljivih prizorov v zgodovini Toura.
Kolesarji so se med Tourom leta 1997 ustavili ob spomeniku Casartellija.
Armstrongova zmaga za umrlega prijatelja
Tri dni po nesreči je Casartellijev moštveni kolega Armstrong dobil 18. etapo do Limogesa. Američan je napadel daleč pred ciljem in se tekmecem odpeljal v samostojni akciji. Ko je pripeljal v cilj, se ni veselil na običajen način. Pokazal je proti nebu ter zmago posvetil umrlemu moštvenemu kolegu.
Casartelli naj bi prav v tej etapi tudi sam načrtoval napad oziroma poskus boja za zmago.
Motorola je denarno nagrado, ki jo je prejela za etapno zmago, namenila Casartellijevi družini, organizatorji Toura pa so znesek podvojili.
Armstrong, čigar kariero so pozneje zaznamovali doping, odvzem sedmih zmag na Touru in javni padec z vrha, je večkrat dejal, da je vračanje na kraj Casartellijeve smrti zanj izjemno čustveno. Ko je Tour leta 2001 znova prečkal Col de Portet-d’Aspet, je Armstrong ob vožnji mimo spomenika sklenil, da bo tisti dan zmagal. Etapno zmago je nato še enkrat posvetil nekdanjemu moštvenemu kolegu.
Na kraju nesreče danes stoji bel marmornati spomenik, imenovan Volo di luce oziroma Polet svetlobe.
Polet svetlobe ob robu ceste
Na kraju nesreče danes stoji bel marmornati spomenik, imenovan Volo di luce oziroma Polet svetlobe. Postavili so ga organizatorji Toura in Casartellijeva nekdanja ekipa Motorola. Delo italijanskega kiparja Bruna Luzzanija je zasnovano kot velika odprta bela krila oziroma sončna ura.
Ko se sonce premika po nebu, senca spomenika potuje čez tri datume, ki so zaznamovali Casartellijevo kratko življenje: dan njegovega rojstva, dan olimpijske zmage v Barceloni in dan smrti. Spomenik je postal kraj spomina, tišine in postanka. Ob njem se ustavljajo poklicni kolesarji, rekreativci, spremljevalci Toura in navijači, ki se vzpenjajo na pirenejski prelaz.
Casartellijevo kolo hranijo v znameniti kapeli Madonna del Ghisallo nad jezerom Como, o kateri smo na Sportalu že poročali. Cerkev, posvečena zavetnici kolesarjev, je hkrati muzej in svetišče kolesarske zgodovine. Med dresi, fotografijami in kolesi največjih šampionov ima posebno mesto prav kolo pokojnega Casartellija.
Na Giru 2015 je Marco Casartelli, sin pokojnega kolesarja, Fabiu Aruju podaril očetovo olimpijsko majico oziroma repliko majice. Predaja je potekala na odru po deseti etapi s ciljem v Forlìju.
Fabio Jakobsen je ime dobil prav po Casartelliju
Fabio Jakobsen je ime dobil po pokojnemu Fabiu Casartelliju.
Spomin na italijanskega olimpijskega prvaka živi tudi v imenu enega najbolj znanih sprinterjev novejše generacije. Nizozemec Fabio Jakobsen, rojen avgusta 1996, je ime dobil prav po Fabiu Casartelliju.
Njegova starša sta bila ljubitelja kolesarstva, smrt mladega Italijana na Touru pa ju je tako pretresla, da sta po njem poimenovala sina.
Jakobsen je mnogo let pozneje skupaj z nizozemsko televizijo obiskal Casartellijev spomenik in tam spoznal njegovo mater. Ko ga je zagledala, ga je nagovorila samo z njegovim imenom: "Fabio?" Srečanje je bilo kratko, a zelo čustveno. Pred njo je stal mladi kolesar, ki je nosil ime njenega umrlega sina. Posnetek srečanja si lahko pogledate TUKAJ.
Jakobsen je pozneje dejal, da ga misel na obisk spomenika in srečanje s Casartellijevimi starši še vedno gane. Ko je marca 2022 dobil etapo dirke Tirreno–Adriatico in tako prvič zmagal na italijanskih cestah, je poudaril, da ne pozablja, po kom je dobil ime, in da je ta zmaga tudi Casartellijeva.
Bi ga čelada lahko rešila?
Casartelli na dan nesreče ni nosil čelade, kar leta 1995 ni bilo nič nenavadnega. V vročih dneh so številni profesionalni kolesarji vozili le s čepico ali povsem brez zaščite. Ko so organizatorji in komisarji v začetku devetdesetih let poskušali uveljaviti obvezne čelade, so se kolesarji uprli in zahteva je bila umaknjena.
Po Casartellijevi smrti se je znova razvnela razprava o tem, ali bi mu čelada lahko rešila življenje, a odgovor ni bil enoten.
Zdravnik Toura Gérard Porte je menil, da takratne čelade ne bi zaščitile dela glave, s katerim je Casartelli udaril ob betonski blok, in da je bil trk premočan. Zdravnik, ki je opravil pregled poškodb, pa je ocenil, da je udaril z zgornjim delom lobanje in da bi čelada lahko vsaj ublažila posledice. Z gotovostjo ne bo nikoli mogoče vedeti, ali bi preživel.
Njegova smrt je močno okrepila razprave o varnosti, ni pa neposredno privedla do obveznega nošenja čelad. Mednarodna kolesarska zveza UCI jih je dokončno predpisala šele leta 2003, potem ko je Kazahstanec Andrej Kivilev zaradi poškodb glave umrl po padcu na dirki Pariz–Nica.
Zadnja smrtna žrtev med kolesarji na Touru
Fabio Casartelli ostaja zadnji tekmovalec, ki je zaradi nesreče umrl med Dirko po Franciji.
Pred njim so življenje med Tourom izgubili še Francisco Cepeda, ki je leta 1935 umrl po padcu na spustu z Galibierja, Tom Simpson, ki je leta 1967 omagal in umrl na pobočju Mont Ventouxa, in Adolphe Hélière, ki se je leta 1910 na prost dan utopil v morju.
Preberite še:
