Tadej Pogačar
Dirka po Franciji
Petek, 7. 8. 2026, 17.40
1 mesec, 1 teden
Intervju z belgijskim kolesarjem Timom Wellensom
Tim Wellens o Pogačarju: Zmaga na Touru, pa še vedno poprime za delo in pomaga ljudem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,76
Tim Wellens: Pogačar zmaga na Touru, nosi rumeno majico, pa še vedno pomaga pospravljati posteljo
Tim Wellens velja za enega najbolj izkušenih in najzanesljivejših pomočnikov Tadeja Pogačarja. 35-letni Belgijec je bil že trikrat del ekipe, ki je osvojila Dirko po Franciji, vendar njegova letošnja pot do Pariza še zdaleč ni minila brez zapletov. Zaradi bolezni je v eni od etap že obupal nad nadaljevanjem dirke, a se je nazadnje v cilj prebil le dve minuti pred iztekom časovne zapore. Le nekaj dni po koncu Toura je kljub utrujenosti pripotoval v Komendo in nastopil na Pogi kriteriju. Po lanski izkušnji, ko je zaradi številnih ekshibicijskih nastopov pregorel tako telesno kot psihično, se je sicer odločil, da bo tovrstne obveznosti močno omejil. A Pogačarju je obljubil, da ga letos ne bo pustil na cedilu, in svojo besedo tudi držal.
Tim Wellens je v intervjuju za Sportal spregovoril o bolezni, ki je načela del ekipe UAE Team Emirates-XRG, trenutku, ko je bil prepričan, da je njegovega Toura konec, ter o lastnosti, ki jo pri Tadeju Pogačarju najbolj občuduje. Dotaknil se je tudi velikanskega pritiska, ki ga v kolesarsko obsedeni Belgiji doživljata Remco Evenepoel in Wout van Aert. Sam ga danes občuti precej manj, saj se je iz vloge kolesarja, od katerega so pričakovali zmage, preselil v vlogo pomočnika, ki do uspeha pomaga drugim.
INTERVJU: Tim Wellens
Kako to, da ste se odločili za nastop na kriteriju v Sloveniji? Po Touru je bilo precej podobnih preizkušenj tudi v Belgiji.
Že lani bi moral priti v Komendo, vendar sem tik pred dirko Renewi Tour zbolel. Zato sem letos Tadeju rekel: Lani sem te pustil na cedilu, letos pa lahko od mene zahtevaš, kar želiš. Tokrat ne bom odpovedal! Zato sem tukaj. Sicer po Touru najverjetneje ne bi nastopil na nobenem kriteriju, saj je vsega skupaj preprosto preveč.
To sem občutil že lani, ko sem nastopil na preveč kriterijih. Ko si uspešen na Touru, postaneš bolj priljubljen, ljudje te želijo videti, organizatorji te vabijo na številne dirke ... Lani sem sprejel preveč povabil in bil na koncu povsem izčrpan, tako psihično kot fizično.
Pogačar si je z gosti prvič ogledal tudi del trase evropskega prvenstva. Vtisi?
Žal me ni bilo zraven. V Slovenijo sem pripotoval dokaj pozno in se z avtomobilom zgolj peljal v bližini trase. Ker na evropskem prvenstvu ne bom nastopil, ogled zame niti ni bil posebej pomemben.
Kaj pa na svetovnem prvenstvu?
Da, v Kanadi bom nastopil.
Omenili ste, da ste lani po Touru zboleli. Nekaj težav ste imeli tudi na letošnjem Touru. Je šlo za bolezen ali poškodbo?
Ne, šlo je za bolezen. Težave sta imela tudi Brandon McNulty in Adam Yates. Vsi trije smo se borili z boleznijo. Sam sem imel en resnično slab dan, nato pa sem se iz dneva v dan počutil bolje. Imel sem srečo, da sem tisto najtežjo etapo sploh preživel.
Kako je nadaljevati tritedensko dirko, ko si bolan, zunaj je skoraj 40 stopinj Celzija, v ekipi pa imaš vodilnega kolesarja, za katerega se boriš?
Preživel sem za las. V cilj sem prišel le dve minuti pred iztekom časovne zapore. Imel sem veliko srečo, da sem bil še ravno dovolj močan, da mi je uspelo.
Kako ste se s tem spopadali v glavi?
V mislih sem dirko že končal. Prepričan sem bil, da mi ne bo uspelo priti v cilj znotraj časovne zapore. Nato sem vendarle prišel pravočasno.
Kolikokrat ste bili član ekipe, ki je zmagala na Dirki po Franciji?
Trikrat. To je res čudovita izkušnja. Veliko kolesarjev ne more niti enkrat reči, da so bili del ekipe zmagovalca Toura, sam pa sem to doživel že trikrat. Na to sem zelo ponosen.
Kaj pri Tadeju Pogačarju najbolj občudujete?
Predvsem to, kakšen človek je. Najbolje ga opiše anekdota z letošnjega Toura. Z nami sta bila dva človeka, katerih edina naloga je bila, da sta iz hotela v hotel prevažala posebne postelje oziroma vzmetnice za kolesarje. Vsak dan sta jih postavila, po odhodu ekipe pa znova pospravila.
Mislim, da je bil Tadej edini kolesar, ki jima je pri prenašanju jogijev pomagal. Človek zmaga na Touru, nosi rumeno majico, pa kljub temu poprime za delo in pomaga ljudem okoli sebe. To pri njem resnično občudujem.
Se spomnite, kdaj ste ga prvič srečali in kdaj ste spoznali, da je nekaj posebnega?
Ne spomnim se trenutka, ko bi si rekel: "Ta fant je nekaj posebnega." Spomnim pa se, da sem ga prvič videl na treningu v Monaku. Mislim, da je bilo leta 2021 ali 2022, ko je že bil zmagovalec Toura. Takrat je deloval zelo sramežljivo, povsem drugače kot danes. Zdaj je vajen vse pozornosti in vsega, kar spremlja njegov status. Takrat je bil precej bolj zadržan.
Prihajate iz Belgije, kjer je kolesarstvo izjemno priljubljeno, zato so javnost in mediji do kolesarjev tudi zelo zahtevni. Kako težko je biti profesionalni kolesar v vaši domovini?
Težko je, saj je pritisk medijev zelo velik. Poglejte Remca Evenepoela in Wouta van Aerta. Vse, kar naredita, se takoj znajde v medijih. Ko jima gre dobro, je vse lepo, ko ne gre, pa se hitro pojavi veliko negativnega pritiska. Včasih je to zelo naporno.
Kako se s tem spopadate vi?
Zame je danes drugače. Prišel sem do obdobja kariere, ko je moja glavna naloga pomagati drugim, zato ne čutim več takšnega pritiska kot nekoč. Pred leti pa se je tudi od mene pričakovalo, da bom zmagoval, in ko zmag ni bilo, občutek ni bil prijeten. Danes je moja vloga drugačna in s tem je drugačen tudi pritisk, ki ga doživljam.
Preberite še:
