Tour de France
Petek, 17. 7. 2026, 4.00
4 tedne, 1 dan
Ste vedeli? Karim Merdjadi, sodnik iz Masterchefa, na Touru ustvarja sladice za kolesarje.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,55
Po sodelovanju na Dirki po Italiji za sladki del jedilnika profesionalne kolesarske ekipe Bahrain Victorious zdaj skrbi tudi na Dirki po Franciji. Znani slovenski slaščičarski mojster in sodnik televizijskega šova MasterChef Slovenija Karim Merdjadi je v pogovoru za Sportal razkril, kako nastajajo zdrave, okusne, za povrhu pa še dekorirane sladice za najboljše kolesarje, kakšne omejitve mora pri tem upoštevati, kako recepte prilagaja zahtevam nutricionistov in zakaj šteje prav vsak gram.
Že na Dirki po Italiji ste sodelovali z ekipo Bahrain Victorious, zdaj ste z njimi še na Touru. Kako se je sploh začela vaša kulinarično-kolesarska zgodba?
Vse se je začelo z Milanom Erženom, menedžerjem ekipe. Povedal sem mu, da me zanima, kako je v praksi videti delo v profesionalni kolesarski ekipi, saj je to zame pomenilo nekaj povsem novega. Za začetek sva se dogovorila za sodelovanje na Giru, kjer smo se imeli res super – ekipa je krasna in mednarodna. No in zdaj sem z njimi še na Touru.
V ekipi sem zadolžen za pripravo sladic, ki pa so precej drugačne od tistih, ki smo jih vajeni. Eden ključnih poudarkov je, da vsebujejo čim manj maščobe. Sladica mora imeti manj kot osem odstotkov maščobe, kar je velik izziv, saj so običajne sladice praviloma pripravljene s smetano, maslom, oljem in podobnimi sestavinami. Tukaj pa tega ni.
Treba je bilo sestaviti recepte, ki teh sestavin ne vsebujejo, sladice pa morajo biti kljub temu okusne. Glede na to, da je danes na voljo veliko izdelkov brez maščobe, na primer skyr in jogurti z nič odstotki maščobe, se da marsikaj prilagoditi.
Največ dela je bilo prav s prilagajanjem receptov. Ni dovolj, da recept deluje na papirju, sladica mora uspeti tudi v praksi, imeti pravo strukturo, seveda pa mora biti tudi okusna.
Na najvišji kolesarski ravni je prehrana povsem individualizirana. Vse se tehta in prilagaja zahtevnosti posamezne etape. Kako je pri sladicah? So enake za vse ali jih prilagajate posameznim kolesarjem?
Če imamo v ekipi kolesarja, ki se prehranjuje brez glutena, zanj pripravimo brezglutensko različico, sicer pa so sladice večinoma enake za vseh osem kolesarjev.
Vsak ima določeno količino kalorij, ki jih mora dnevno zaužiti. To prek aplikacije določi nutricionist, kolesarji pa stehtajo prav vse, kar pojedo. Tukaj gre vse na tehtnico. Nič ne gre mimo nje. Ko dosežejo predpisano količino, zaključijo z obrokom. Zato se včasih zgodi, da kdo sladico tudi izpusti, večinoma pa si jo vendarle lahko privoščijo.
V družbi Mateja Mohoriča, enega od petih slovenskih kolesarjev v ekipi Bahrain-Victorious
Katera sladica je med kolesarji najbolj priljubljena?
Zdaj, ko je zelo vroče, je zelo priljubljen zamrznjeni jogurt. Sicer pa imajo zelo radi vse, kar je povezano s čokolado.
Je pa čokolade na jedilniku precej malo, saj vsebuje veliko maščobe. Zelo radi imajo tudi karamelo oziroma sladice s karamelnim okusom, vsi pa si najbolj želijo tiramisuja. Tudi tega dobijo, vendar v različici "light". To pomeni, da ne vsebuje niti maskarponeja niti smetane. Namesto tega uporabimo grški jogurt, rumenjake in sladkor. Osnova je podobna, le najbolj mastnih sestavin ni.
Kaj vas je najbolj presenetilo, ko ste začeli delati v profesionalni kolesarski ekipi?
Najbolj me je presenetilo, da skušajo pri prehrani kolesarjev najbolj omejevati prav maščobe. Običajno ljudje razmišljamo drugače: čim manj sladkorja in ogljikovih hidratov ter čim več beljakovin.
Pri profesionalnih kolesarjih pa je logika drugačna. Ogljikovi hidrati in sladkorji so njihovo glavno gorivo, zato jih potrebujejo veliko, medtem ko mora biti delež maščob čim manjši.
Ne glede na to, ali je zunaj vroče ali hladno, morajo zaužiti predpisano količino kalorij. Koliko hrane potrebujejo, določi nutricionist glede na zahtevnost etape. Pri težji etapi je energijski vnos večji, pri lažji nekoliko manjši.
Najbolj pa me je navdušilo, kako drugačna je njihova prehrana od tistega, kar sem si predstavljal. Kolesarji pojedo ogromno, čeprav so vsi zelo vitki. A tudi porabijo neverjetno veliko energije.
Torej niso ves čas le na testeninah in rižu, kot si marsikdo predstavlja jedilnik profesionalnega kolesarja?
Ne, daleč od tega. Testenine ali riž so običajno res glavni vir ogljikovih hidratov, a je jedilnik zelo raznolik. Jedo piščanca, ribe, hobotnico, včasih jim pripravimo celo burgerje. Njihova prehrana še zdaleč ni omejena na testenine, riž in tuno iz konzerve, kot si verjetno marsikdo misli.
Tritedenske kolesarske dirke pomenijo tudi skoraj vsakodnevne selitve. Kako velik organizacijski izziv je to? In koliko vse skupaj otežuje vročina, o kateri se na letošnjem Touru veliko govori?
Res je, skoraj vsak dan se selimo na drugo lokacijo. Morda se le dvakrat ali trikrat zgodi, da ostanemo na istem mestu, sicer pa smo ves čas na poti. Zato je zelo pomembno, da smo dobro organizirani, saj transferji vzamejo veliko časa.
Celoten jedilnik imamo pripravljen že za ves Tour. Pri tem tesno sodelujem z nutricionistom, brez katerega ne gre. On določi, koliko česa morajo kolesarji zaužiti in na kakšen način. Ko imaš te smernice, se lahko dobro organiziraš in načrt izpelješ.
Kar zadeva vročino – kuharji smo vajeni delati v vročih prostorih, vendar je trenutno res izjemno vroče. Nekega dne smo v kuhinji izmerili kar 47 stopinj Celzija, kar je noro, zunanja temperatura pa je bila 41 stopinj.
Naš tovornjak je razdeljen na dva dela. V enem je jedilnica, v drugem pa kuhinja. V jedilnici je prijetneje, saj mora biti zaradi kolesarjev tam temperatura okoli 25 stopinj. V kuhinji pa ob takšni zunanji vročini tega preprosto ni mogoče vzdrževati. Skratka, zebe nas ne (smeh, op. p.).
Kako številčna je ekipa, ki na Touru skrbi za prehrano kolesarjev ekipe Bahrain Victorious?
V najožji ekipi smo trije: nutricionist, kuhar, ki skrbi za slane jedi, in jaz, ki sem zadolžen za sladice. Poleg nas je še kolega, ki skrbi za tovornjak in nam pomaga tudi pri čiščenju posode.
Maserji pogosto povedo, da njihovo delo traja od jutra do večera. Kako je pri vas?
Tudi naš dan se začne zgodaj in konča pozno. Običajno začnemo okoli sedme ure zjutraj, ko pripravimo zajtrk. Nato je treba vse pospraviti in se preseliti na naslednjo lokacijo. Transfer lahko traja dve uri, tri ure, včasih tudi več.
Ko prispemo, je treba tovornjak znova postaviti, vse pripraviti in začeti kuhati. Ne glede na to, kako se dan obrne, skoraj nikoli ne končamo pred 23. uro. Gre za velik projekt, pri katerem že vnaprej veš, da bo trajal tri tedne in da boš praktično ves dan v pogonu.
Kako domači pa ste sami s kolesom? So vas kolesarji morda navdušili, da bi tudi sami več kolesarili?
S kolesom se ne vozim več oziroma ga za rekreacijo sploh ne uporabljam. Če sem povsem iskren, se mi zdi kolesarjenje po slovenskih cestah nekoliko preveč nevarno, saj avtomobili pogosto vozijo preblizu.
Zato se raje odločim za tek ali hojo. Ker sem iz Kranja, se pogosto odpravim na Šmarjetno goro. Ko pa sem na Giru ali Touru, za šport tako ali tako ni časa.
Preberite še:
