Dirka po Španiji
Ponedeljek, 7. 9. 2026, 17.30
3 tedne, 5 dni
Intervju z jezikoslovko dr. Urško Vranjek Ošlak
Urška Vranjek Ošlak o kolesarskem izrazju: peloton, gravel, GC in tubeless
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,23
Na Vuelti je prost dan, zato smo tudi mi za trenutek odmislili sekunde, napade in boj za rdečo majico ter se posvetili nekoliko drugačni plati kolesarstva, jeziku. Peloton ali glavnina? Gravel ali makadamkanje? Kaj narediti z izrazi GC, grupetto, tubeless, puncheur in rouleur? Kolesarski jezik je pisan, živ in poln izrazov, ki se nenehno spreminjajo, prevzemajo in prilagajajo. O tem, kako nastajajo, zakaj vsake tujke ni smiselno na silo posloveniti ter kako pomembno vlogo pri njihovem širjenju igrajo tudi novinarji, smo se pogovarjali z jezikoslovko dr. Urško Vranjek Ošlak, avtorico monografije Slovensko kolesarsko izrazje, znanstveno sodelavko Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in nekdanjo kolesarko.
Ali danes zaradi svoje raziskave kolesarske prenose poslušate drugače? Vas kakšen izraz takoj zbode?
Ne toliko v smislu, da bi me napačen izraz zmotil, ampak predvsem iz radovednosti. Če me kakšna beseda pritegne, je to zame že signal, da se tam nekaj dogaja. Morda beseda ni povsem knjižna, morda je žargonska, morda je nova in je še nikoli nisem slišala.
Ker se kolesarstvo tako hitro razvija, ves čas nastajajo novi izrazi. Ko zaslišim nekaj, česar si ne znam takoj razložiti, na primer od kod je prišlo ali kaj natančno pomeni, to v meni predvsem vzbudi zanimanje.
Kolesarstvo v vašem življenju ni bilo prisotno samo raziskovalno, ampak povsem konkretno. Tudi sami ste bili kolesarka. Bi rekli, da vaše zanimanje za kolesarsko izrazje izvira od tam?
Dr. Urška Vranjek Ošlak, avtorica monografije Slovensko kolesarsko izrazje, znanstvena sodelavka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in nekdanja kolesarka
Da, zagotovo. Šport je bil tako ali drugače precejšen del mojega življenja, gotovo deset ali petnajst let.
Prihajam iz Koroške, kjer je bilo pred 20 ali 25 leti zelo razvito predvsem gorsko kolesarstvo. Zelo priljubljeni so bili vzponi, sama pa sem vozila kros. To je bilo v obdobju Nine Homovec, Blaže Klemenčič, Tanje Žakelj … Kar zadeva moje kolesarstvo, mislim, da nisem bila nič zelo posebnega. Ne bom rekla, da sem bila slaba, bila sem solidna, ampak nič izjemnega.
Ko sem se zaradi študija preselila v Ljubljano, sem se bolj posvetila cestnemu kolesarstvu. Nekaj let sem bila članica ženske ekipe BC Bejbe, ki jo je vodil Boštjan Svete, urednik portala in revije bicikel.com. Pozneje sem se nekaj časa ukvarjala še s triatlonom, ko pa sem postala mama, je bilo tekmovalnega športa postopoma vedno manj.
Kako to, da ste se odločili, da se v raziskavi posvetite prav kolesarskemu izrazju?
Ko sem iskala temo najprej za magistrsko nalogo in pozneje za doktorat, sem želela povezati zanimanje za jezik in kolesarstvo. Za magistrsko delo sem se za to temo odločila okoli leta 2011. Kolesarstvo je bilo že takrat zelo priljubljeno, hkrati pa se s slovenskim kolesarskim izrazjem praktično nihče ni sistematično ukvarjal.
Zdelo se mi je zanimivo področje, ki ga poznam tudi iz lastne izkušnje, besede pa so me tako ali tako vedno zanimale. Osrednji del raziskave v okviru doktorata zajema gradivo do leta 2021, pozneje sem ga za knjigo še nekoliko dopolnila, približno do leta 2024.
Kolesarstvo pa se razvija tako hitro, da se je od takrat pojavil že cel kup novih izrazov. Na primer gravlanje, makadamkanje …
Ko sva že pri tem, kateri izraz bi v tem primeru svetovali?
Mislim, da se je beseda gravel že zelo dobro ustalila, hkrati pa imata makadamkanje oziroma še posebej makadamčkanje po mojem občutku prizvok, zaradi katerega ne delujeta kot strokovna izraza. Makadamčkanje pa je celo pomanjševalnica, zato se mi zdi gravel povsem na mestu.
Matej Mohorič je bil torej svetovni prvak v gravelu?
V gravlu. Zapisani e, ki označuje polglasnik, pri pregibanju odpade.
Zdi se, da ima kolesarstvo med vsemi športi največ svojega izrazja. Zakaj je tako?
Mislim, da je eden od razlogov v tem, da je kolesarstvo zelo dostopen in množičen šport. Ljudje so ga vzeli za svojega, zato se veliko izrazov iz strokovne oziroma terminološke rabe in tudi iz kolesarskega žargona prenaša v splošni jezik.
Pri tem imate zelo pomembno vlogo tudi novinarji. Sploh televizijski prenosi so eden od načinov, kako se javnost izobražuje o strokovnih izrazih. Ne sliši samo, kako se nečemu reče v žargonu ali pogovorno, ampak lahko s pomočjo televizijskih prenosov dirk spozna tudi knjižne izraze za pojave, ki so značilni za kolesarstvo.
Kateri izrazi se vam zdijo najbolj zanimivi?
Najbolj zanimiva so mi metaforična poimenovanja, ko neka stvar ali pojav dobi ime po nečem, čemur je podoben. Lep primer je koza za kronometrsko kolo. Ko predmet poznaš, si lahko precej dobro predstavljaš, zakaj je kolo dobilo takšno ime.
Zanimivi so tudi starejši prevzeti izrazi, predvsem iz nemščine, ki so se ohranili v kolesarskem žargonu.
Ko se pojavi nekaj novega, si skoraj vedno želimo čim prej najti slovenski izraz. Kdo ga pravzaprav ustvarja?
Zelo pogosto tudi novinarji. V želji po bolj knjižnem ali slovenskem izrazu nekdo nekaj predlaga in uporabi v besedilu, potem pa se izraz bodisi uveljavi bodisi ne.
Jezikoslovci pri tem ne moremo spremljati vsakega novega pojava, žal nas je premalo. Poleg tega je pri terminologiji pomembno, da svoje izrazje v veliki meri ustvarja in oblikuje stroka sama. To ni nič slabega.
Pri pripravi terminoloških slovarjev je običajno tako, da stroka prinese izraze in njihove definicije, jezikoslovci oziroma terminologi pa pomagamo pri tem, da so izrazi ustrezni z vidika knjižnega jezika in jezikovnega sistema.
Če se je neki izraz v stroki že zelo močno uveljavil, ga je pogosto nesmiselno naknadno na silo spreminjati.
Se pravi, da je trenutek, ko nastane nova beseda, precej pomemben?
Zelo. V jeziku se pojavi poimenovalna potreba, tuji jezik pa nam pogosto takoj ponudi svojo besedo.
Če naenkrat nastane veliko novih pojmov, stroka in jezik preprosto ne moreta dovolj hitro ustvarjati slovenskih poimenovanj, zato izraze prevzamemo. Pozneje se lahko podomačijo, dobijo slovensko pisno podobo ali pa sčasoma nastane slovenska ustreznica.
Pomembno je tudi, kateri jezik je na določenem področju v nekem obdobju lingua franca, torej skupni sporazumevalni jezik, ki ga uporabljajo ljudje z različnimi materinščinami. Nekoč smo veliko prevzemali iz francoščine, italijanščine in zaradi zgodovinskih okoliščin tudi nemščine, danes gre večinoma vse prek angleščine.
Kolesarstvo je polno izrazov, kot so na primer puncheur, rouleur in all-rounder, ki smo jih nekako ponotranjili v njihovi prvotni obliki.
To je ta poimenovalna potreba, ki se pojavi v jeziku, potem pa ti tuji jezik besedo takoj ponudi. Ker je novih besed včasih tako veliko, stroka ne more dovolj hitro ustvarjati slovenskih poimenovanj, zato pogosto preprosto prevzamemo tuje besede. Pozneje se lahko prilagodijo oziroma podomačijo, lahko pa se to tudi ne zgodi.
Včasih imamo občutek, da s slovensko besedo ali opisom ne bomo zajeli vsega, kar vsebuje izvirni izraz, zato tujko ohranimo. Morda nas ta občutek včasih tudi vara. Če bi se dovolj zavzeli in ustvarili dober slovenski izraz, bi ga čez čas lahko začeli dojemati kot povsem enakovrednega. Ampak jezika ni mogoče prisiliti. To je proces, ki potrebuje čas.
Zanimiva zgodba so verjetno tudi ubežniki, pobeg, ubežna skupina, ki jih med opisovanjem dirk redko uporabljamo … Beseda ubežnik ima v splošnem jeziku vendarle precej drugačne asociacije.
Jezik deluje tako, da lahko beseda, ki že obstaja, v strokovnem jeziku dobi nov, specializiran pomen. To samo po sebi ni nič nenavadnega.
V strokovnem jeziku je pomembno predvsem, da je pomen dovolj jasno določen.
Kaj pa izraz GC – generalna razvrstitev, skupna razvrstitev, skupni seštevek? Med ljubitelji kolesarstva se izraz GC uporablja skoraj samoumevno, čeprav ga velik del širše javnosti verjetno sploh ne razume.
Takrat lahko pomaga slovenski izraz, recimo skupni seštevek oziroma skupna razvrstitev. Hkrati pa se pri nekaterih prevzetih izrazih pojavi občutek, da slovenska ustreznica ne prinese povsem iste vsebine.
Prav zaradi tega se nekateri prevzeti izrazi ohranijo.
In grupetto, po domače disko grupa, torej skupina kolesarjev, ki na dirki vozi povsem na repu?
Da, to je tipičen primer razlike med žargonom in knjižnim jezikom. Kolesarji se bodo med seboj brez težav pogovarjali z izrazi, ki jih v članku za širšo javnost verjetno ne boste zapisali.
Novinar ali jezikoslovec to razliko čuti. Ve, da je nekaj izrazito žargonsko, zato v pisnem besedilu poišče drug izraz ali pojav opiše.
Torej je med govorjenim in pisnim kolesarskim jezikom precejšnja razlika?
Da, zelo velika. Govorjeni žargon in pogovorni jezik sta precej svobodnejša. V pisnem jeziku je knjižni jezik vendarle norma in zaradi tega izraze prilagajamo.
V žargonu tega ni. Jezik se tam razvija precej bolj spontano in manj obremenjeno.
Kje pa je meja? Ali moramo prav vsako tujko posloveniti?
Ne. Če se ni uveljavilo nič drugega in nimaš dobre alternative, zakaj bi nekaj spreminjal na silo?
Včasih je najboljši način, da naslovniku natančno posredujemo pomen, prav uporaba izraza, ki je uveljavljen, tudi če je prevzet.
Saj je bilo v preteklosti enako. Slovenščina je prevzemala besede iz francoščine, nemščine in drugih jezikov, pa je kljub temu preživela, ostala vitalna in ji nič ne manjka. Tudi nekaj angleških strokovnih izrazov je ne bo ogrozilo.
Če primerjava glavnino in peloton – kateremu izrazu bi dali prednost?
Če bi izbirala, bi se odločila za glavnino. Peloton je še vedno prevzeta različica, glavnina pa je slovenska beseda, ki ima enak pomen. Tu ni tistega občutka, ki ga imamo pri nekaterih drugih izrazih, da slovenska rešitev nekoliko šepa.
Glavnina se je res dobro ustalila. Vesela sem, da jo je nekoč nekdo skoval in začel uporabljati.
Nekoč se je za pomočnike veliko uporabljal izraz vodonoša oziroma vodonosec, danes bolj ali manj govorimo o pomočnikih, beseda vodonoša se danes le redko uporablja. Zakaj?
To je zgolj moja hipoteza, vendar mogoče tudi zato, ker beseda vodonoša zveni nekoliko podrejeno. V kolesarstvu pa se danes veliko bolj poudarja, da je vsak član ekipe pomemben.
Morda je tudi zaradi tega izraz počasi odšel iz rabe in se zdaj pogosteje uporablja pomočnik.
Potem pridemo do opreme: tubular, tubeless, clincher … Tudi tu je slovenski jezik spet pred precejšnjo nalogo.
Res je. Tudi pomeni niso vedno povsem enaki v žargonu in strokovni rabi. Stroka mora stvari natančneje definirati.
Pri tubelessu lahko rečemo, na primer, sistem oziroma plašč brez zračnice, ampak hitro dobimo zelo dolg opis. In tu smo spet pri vprašanju, ali je tak opis res boljša rešitev od izraza, ki ga uporabniki že razumejo.
Ste pri raziskovanju opazili, da bi novinarji kakšen kolesarski izraz posebej pogosto uporabljali napačno?
Pri strokovnem izrazju tega nisem posebej opažala. Bolj sem bila pozorna na izgovarjavo imen. Zanimiv primer je bil Jonas Vingegaard. Ko je začel dosegati večje uspehe, se je njegov priimek nekaj časa izgovarjal drugače, potem pa je očitno nekdo opozoril na pravilno dansko izgovarjavo in sprememba v televizijskih prenosih je bila skoraj takojšnja.
Ta odziv me je fasciniral. Lepo pokaže, kako hitro lahko mediji neko rabo spremenijo, če dobijo pravo informacijo.
Se je po vašem s Primožem Rogličem, Tadejem Pogačarjem in slovenskim kolesarskim razcvetom tudi kolesarski jezik precej bolj razširil med ljudi?
Gotovo. To je bila ena od pomembnih točk, ko je kolesarsko izrazje preseglo okvire stroke in se začelo širiti v splošni jezik.
Druga pomembna točka je bila po mojem še nekoliko prej, že pred letom 2010, ko se je v Sloveniji zelo povečala množičnost kolesarjenja. Kolesa so postala dostopnejša, hkrati so se okrepili rekreativni šport, izletništvo ter želja po gibanju in zdravem življenju.
Poznejši uspehi Rogliča, Pogačarja in drugih pa so to seveda še močno pospešili.
Kolesarstvo se ves čas razvija. Disciplin je ogromno, od endura in eliminatorja v gorskem kolesarstvu do pumptracka in številnih disciplin na stezi, kot so keirin, scratch, madison in omnium. Ali je jeziku sploh mogoče slediti dovolj hitro?
Težko. Disciplin je ogromno in tudi njihova priljubljenost se spreminja. Nekaj let se zelo spodbuja ena disciplina, potem nekoliko zamre in se pojavi druga.
Zato se izrazje ves čas spreminja in dopolnjuje.
Bi torej slovensko kolesarstvo potrebovalo pravi terminološki slovar?
Da, slovar bi bil zelo koristen. Običajno je pri nastajanju terminoloških slovarjev tako, da pobudo da stroka. Nato se obrnejo na jezikoslovce oziroma terminologe, ki pri projektu pomagajo.
To je večletno delo, ampak takšni slovarji na našem inštitutu redno nastajajo. Potrebna pa je predvsem dovolj velika želja znotraj posamezne stroke.
Kdo bi ga moral torej spodbuditi – Kolesarska zveza Slovenije, stroka, novinarji?
Idealno bi bilo sodelovanje vseh. Stroka najbolje pozna pojme in njihove natančne pomene, jezikoslovci lahko pomagamo pri jezikovni ustreznosti, novinarji pa imate izjemno pomembno vlogo pri tem, kaj se pozneje dejansko uveljavi med ljudmi.
Pred kratkim je izšla tudi knjiga Žige Valetiča z naslovom Veter vedno piha v prsi, v kateri je avtor uporabil del gradiva iz moje raziskave in na koncu pripravil kolesarski slovarček. Gre za izraze in njihove definicije. Vesela sem, da se je na tem področju začelo nekaj dogajati.
Kaj vas je med raziskovanjem izrazja najbolj presenetilo?
Najbolj me je presenetilo, da se je na primeru kolesarskega izrazja pokazala skoraj natančna slika tega, kar se z novejšimi besedami dogaja v slovenščini nasploh.
Veliko besed najprej prevzamemo takšnih, kot so, nato pa lahko čez čas dobijo slovensko ustreznico ali se pisno podomačijo. Nekatere nove pojave na dirkah ali dele kolesa pa poimenujemo z besedo, ki je v slovenščini že uveljavljena in tako dobi nov pomen.
Pred raziskavo sem imela občutek, da se kolesarsko izrazje zaradi velikega števila prevzetih in ne povsem knjižnih izrazov vede nekoliko drugače od preostale slovenščine, vendar se je izkazalo, da v resnici ni tako. Mehanizmi so pravzaprav povsem enaki kot v jeziku nasploh.
Torej se nam zaradi pelotona, gravla, tubelessa in podobnih izrazov ni treba bati za slovenščino?
Slovenščina je v zgodovini prevzemala ogromno besed iz različnih jezikov in je kljub temu še vedno vitalna in ji nič ne manjka. Tudi današnje angleške besede, ki jih posamezne stroke uporabljajo v razmeroma omejenih okoljih, je ne bodo ogrozile.
Jezik se bo z njimi tako ali drugače spoprijel sam. Nekatere bodo ostale, druge se bodo podomačile, za tretje bomo sčasoma našli slovenske izraze. In prav to je pri jeziku zanimivo.
Preberite še:
