Tadej Pogačar
Primož Roglič
Jakob Omrzel
Nedelja, 6. 9. 2026, 4.06
1 mesec
Skok v športno preteklost
Slovenska kolesarja jezila Avstrijce, ti pa so jima zagrenili življenje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,42
Preluknjana zračnica je bila na dolgih dirkah pred več kot stoletjem precej večja težava kot danes.
Danes smo ob Tadeju Pogačarju in Primožu Rogliču vajeni slovenskih zmag na največjih dirkah, po etapni zmagi Jakoba Omrzela na Vuelti pa že pogledujemo tudi proti naslednjemu rodu. A naši kolesarji so tekmecem v tujini mešali štrene že pred več kot stoletjem. Avgusta 1922 sta se Josip Kosmatin in Josip Šolar podala na 330 kilometrov dolgo dirko Dunaj–Linz–Dunaj. Slovenska kolesarja, ki sta nastopila tudi na olimpijskih igrah, sta vozila odlično, tekmecem pa očitno tako zelo stopila na živec, da je sledilo suvanje, zapiranje ceste in celo boj za vodo.
Ko danes govorimo o slovenskem kolesarstvu, se misli hitro ustavijo pri največjih zmagah Tadeja Pogačarja, Primoža Rogliča, Mateja Mohoriča ... in nazadnje četrtkovem uspehu nadarjenega Jakoba Omrzela. Slovenija je postala ena od velesil tega športa, toda kolesarska tradicija na naših tleh sega bistveno dlje v preteklost.
Ena od zanimivejših zgodb prihaja iz leta 1922. O njej je 26. avgusta poročal takratni slovenski športni časopis Sport, katerega digitalizirano izdajo danes hrani Digitalna knjižnica Slovenije.
330 kilometrov in 11 ostrih vzponov v vsako smer
Avstrijci so tistega leta namesto tradicionalne dirke Dunaj–Gradec–Dunaj, dolge 380 kilometrov, pripravili mednarodno preizkušnjo Dunaj–Linz–Dunaj. Bila je 50 kilometrov krajša, a po zapisu Sporta precej bolj razgibana. Kolesarje je na 330 kilometrih čakalo "nič manj kot 11 prav ostrih bregov v vsako smer", so zapisali.
Na start sta prišla tudi člana ljubljanske Ilirije in bodoča olimpijca Josip Kosmatin in Josip Šolar. Sport ju je označil za "znana ljubljanska prvaka", na koncu pa sta pokazala, zakaj sta uživala takšen sloves.
Kosmatin je osvojil četrto, Šolar peto mesto. A pogled na končni vrstni red še zdaleč ne razkrije celotne zgodbe.
"S suvanjem in zapiranjem ceste"
Tako je časopis Sport 26. avgusta 1922 poročal o podvigu Josipa Kosmatina in Josipa Šolarja na dirki Dunaj–Linz–Dunaj. Vir: Sport/dLib.si
Sport je bil v poročilu do organizatorjev zelo oster. Zapisal je, da je bila organizacija dirke "prav slaba – vsaj za naše dirkače", ob tem pa izpostavil tudi odnos tekmecev do slovenskega dvojca.
Težave naj bi se začele že kmalu po startu. V prvih 20 kilometrih iz Dunaja se je oblikovala vodilna skupina, v kateri sta bila tudi oba Ljubljančana. Tekmeci se ju očitno niso mogli zlahka otresti.
Po njihovih navedbah so se ju želeli znebiti z vsemi nedovoljenimi sredstvi. "S suvanjem in zapiranjem ceste" naj bi jima poskušali preprečiti nadaljevanje v vodilni skupini, zato sta morala Kosmatin in Šolar še posebej paziti, da sta jo odnesla brez nesreče.
A težav s tem še ni bilo konec.
V ospredju sta vozila več ur, vode pa zanju ni bilo
Na 330 kilometrov dolgi preizkušnji, na kateri so najboljši za pot potrebovali več kot 14 ur, je bila oskrba še kako pomembna. Prav tu naj bi bila Ljubljančana v precej slabšem položaju.
Težave sta imela pri oskrbi na kontrolnih točkah. Čeprav sta vozila v prvi skupini, naj bi vedno znova prišla do prazne kontrole, težave pa sta imela tudi pri pridobivanju vode. Kljub vsemu sta ostajala v boju z najboljšimi.
Na startu je bilo 52 kolesarjev, v predpisanem času pa jih je v cilj prišlo le 13. Zmagal je Avstrijec Köttl s časom 14 ur, 22 minut in 42 sekund. Kosmatin je bil s časom 14:29:05 četrti, Šolar pa je ciljno črto prečkal le 42 sekund za njim in osvojil peto mesto.
Štirje defekti, vse moral menjati sam
Dosežek dobi dodatno težo ob podatku, koliko težav sta imela s kolesoma. Sport je poročal, da je imel Šolar kar več defektov oziroma predrtih zračnic, zaradi katerih je izgubil dragocene minute. Težavo je moral odpravljati sam, kar je pomenilo precej večjo izgubo časa kot v današnjem kolesarstvu, ko imajo tekmovalci za seboj spremljevalna vozila z rezervnimi kolesi in vso potrebno opremo.
Tudi Kosmatin ni imel mirne poti do cilja. Defekt ga je doletel v nepravem trenutku in ga oddaljil od boja z najboljšimi.
Kljub temu sta bila oba med najboljšo peterico na dirki, ki jo je v predpisanem času končala le četrtina vseh kolesarjev na startu.
Dunajski časopisi so ju hvalili
Da predstava obeh Ljubljančanov ni ostala neopažena niti pri gostiteljih, kaže nadaljevanje zapisa v Sportu. Ta je povzel pisanje dunajskih časopisov, ki naj bi se o obeh kolesarjih izražali zelo pohvalno. Izpostavljali naj bi predvsem njuno hitrost in vztrajnost.
Kosmatin in Šolar sta se dolgo držala vodilne skupine. Prav dejstvo, da se ju tekmeci niso mogli otresti, daje povsem drugačno težo tudi zapisu o suvanju in zapiranju poti, s katerim naj bi jima tekmeci med dirko oteževali delo.
Oba sta pozneje nastopila na olimpijskih igrah
Nikakor ni šlo za kolesarja, ki bi nase opozorila le tistega avgustovskega dne. Josip Kosmatin, rojen leta 1897 v Ljubljani, je leta 1924 za Kraljevino SHS nastopil na olimpijskih igrah v Parizu. V posamičnem kronometru je osvojil 37. mesto, ekipa Kraljevine SHS pa je tekmovanje končala na desetem mestu. Leta 1927 je Kosmatin osvojil še drugo mesto na državnem prvenstvu Jugoslavije v cestni dirki.
Ledino so orali številni, v tem trenutku pa živimo v zlatih časih slovenskega kolesarstva, za katere sta najbolj zaslužna Tadej Pogačar in Primož Roglič s številnimi uspehi, ki sta jih spisala.
Tudi Josip Šolar je pustil pomemben pečat. Že leta 1920 je bil tretji na državnem prvenstvu, pet let pozneje pa je postal državni prvak Jugoslavije v cestni dirki.
Leta 1928 je nato nastopil na olimpijskih igrah v Amsterdamu. V posamični konkurenci je tako kot Kosmatin štiri leta pred njim osvojil 37. mesto, nastopil pa je tudi v ekipni preizkušnji, v kateri je Kraljevina SHS zasedla 12. mesto.
Več kot stoletje pozneje ima slovensko kolesarstvo povsem drugačne razsežnosti. Kosmatin in Šolar sta bila del generacije, ki je tlakovala pot dolgo pred današnjimi zlatimi časi. Pogačar in Roglič sta Slovenijo popeljala na sam vrh največjih dirk na svetu, pogled v porumenelo izdajo Sporta iz leta 1922 pa pokaže, da so se slovenski kolesarji z najboljšimi v tujini kosali že dolgo pred njima. Do nastopov na največjih dirkah, kakršna je Tour de France, je bilo takrat še daleč, a temelji so se že postavljali.
