Četrtek, 4. 6. 2026, 13.45
1 mesec
Kaj danes počne Italijanka, ki je na olimpijskih igrah nastopila za Slovenijo?
Sigrid Teresa Corneo, Italijanka, ki je svoje olimpijske sanje uresničila v slovenskem dresu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,81
Na startu etape Giro d'Italia Women smo se pogovarjali z nekdanjo vrhunsko italijansko kolesarko Sigrid Corneo, ki je zadnja leta kariere nastopala v slovenskem dresu. V njem je uresničila tudi svoje olimpijske sanje.
Danes 55-letna Sigrid Teresa Corneo je nekdanja cestna kolesarka slovenskih korenin, rojena v italijanskem Leccu. Večji del kariere je preživela v italijanskem kolesarskem okolju, zadnje tri sezone pa je tekmovala v dresu slovenske reprezentance. Za Slovenijo je nastopila tudi na svetovnih prvenstvih in leta 2008 v Pekingu uresničila tudi svoje olimpijske sanje. Med drugim je kar 16-krat nastopila na Giru d’Italia Women, po koncu tekmovalne poti pa je ostala tesno povezana s kolesarstvom kot mentorica mlajšim kolesarkam. Na startu ene od etap Gira je v intervjuju za Sportal spregovorila o svoji poti, razlikah med kolesarstvom nekoč in danes, proračunih ekip, slovenskih koreninah in tem, kaj želi predati novim generacijam kolesark.
Kdo je Sigrid Corneo?
Sigrid Corneo je tudi po koncu tekmovalne kariere ostala vpeta v kolesarstvo. Danes svoje izkušnje prenaša na mlajše kolesarke v kontinentalni ekipi Vini Fantini - BePink, pri čemer poudarja predvsem učenje, razumevanje dirke in podporo dekletom v zahtevnih trenutkih.
Sigrid Teresa Corneo velja za eno najbolj izkušenih kolesark svoje generacije. Aktivna je bila med letoma 1989 in 2010, v tem času pa je nosila dres profesionalnih ekip Nobili Rubinetterie, Menikini–Selle Italia in Top Girls Fassa Bortolo. Posebej močno je njena povezana z Girom d’Italia Women oziroma nekdanjim Girom Donne, na katerem je nastopila kar 16-krat, dvakrat je etapo končala na drugem mestu (1996 in 2006).
Njena športna zgodba je za slovenske ljubitelje kolesarstva zanimiva predvsem zaradi njenega prehoda iz italijanske v slovensko reprezentanco. Ta ji je odprl pot do olimpijskih iger v Pekingu leta 2008, edinega velikega športnega tekmovanja, ki ga do takrat še ni doživela.
Tudi po koncu tekmovalne kariere ostaja tesno vpeta v kolesarstvo. Danes svoje izkušnje prenaša na mlajše kolesarke v kontinentalni ekipi Vini Fantini - BePink. Poudarja predvsem pomen učenja, razumevanja dirke in podpore dekletom v zahtevnih trenutkih. Kot pravi, dobro ve, kaj se dogaja v glavi kolesarke, ko nastopi kriza, saj je podobne trenutke v karieri doživela tudi sama. Ko smo se ji predstavili kot slovenski medij, je z največjim veseljem obudila svojo zgodbo. Žal ji je bilo le, da ne zna slovensko.
INTERVJU: Sigrid Corneo
Kako doživljate življenje po koncu vaše tekmovalne kariere?
Od konca moje kariere je minilo že 16 let in vsako leto po tem, ko sem prenehala z dirkanjem, se je kolesarstvo nenehno spreminjalo. Poskušam iti v korak s časom in vsako leto dekletom, ki jih imamo v ekipi, predat svoje izkušnje.
"Mislim da so tista dekleta, ki imajo danes miselnost, kakršno sem imela jaz, in ob tem na voljo vso sodobno tehnologijo, tista, ki potem na dirkah naredijo razliko."
Vam je sodobno kolesarstvo bolj všeč kot kolesarstvo v času, ko ste dirkali sami?
Bolj mi je bilo všeč kolesarstvo, kakršno sem poznala jaz. V tem sodobnem kolesarstvu se ne bi dobro znašla, čeprav se je veliko stvari spremenilo na bolje.
A miselnost deklet je danes precej drugačna od tiste, ki smo jo imele me. Mislim pa, da so tista dekleta, ki imajo danes miselnost, kakršno sem imela jaz, in ob tem na voljo vso sodobno tehnologijo, tista, ki potem na dirkah naredijo razliko.
Veliko se je spremenilo tudi pri proračunih ekip. Se vam zdi, da so bile razlike v vašem času manjše kot danes, da so bile ekipe glede tega bolj izenačene?
Da, danes je vse zelo drugače. Tudi proračuni so popolnoma drugačni kot v času, ko sem dirkala jaz. Naša ekipa je kontinentalna ekipa in se niti približno ne more primerjati z ekipami WorldTour oziroma profesionalnimi ekipami. V primerjavi z njimi smo zelo majhni, precej zaostajamo pri proračunu. Mislim, da je to velik problem za kolesarstvo, ne samo za žensko, ampak tudi za moško.
"Sama sem rojena v Lecceju v Italiji, a sem Slovenijo redno obiskovala. Vsako leto sem tam, konkretno v naselju Sergaši v Slovenski Istri, preživela tri mesece počitnic."
Pogovarjava se na Giru, kjer ste nastopili kar 16-krat. Prebrala sem, da vam je prav na Giru vaš stric Bert Pribac sporočil, da ste uspeli pridobiti slovensko licenco in da lahko tekmujete za Slovenijo. Kako je sploh prišlo do te želje?
Res je. Moj stric Bert (gre za znanega slovensko-avstralskega pesnika in bibliotekarja, op. a.) mi je pomagal, da sem pridobila slovensko državljanstvo in sem lahko posledično leta 2008 nastopila na olimpijskih igrah v Pekingu, edinem tekmovanju, kjer še nisem nastopila.
Kar zadeva mojih korenin, je bil moj oče Italijan, mama pa je iz Slovenije, iz Kopra. V Italijo, natančneje v Bergamo, se je preselila pri 16 letih. Sama sem rojena v Leccu v Italiji, a sem Slovenijo redno obiskovala. Vsako leto sem tam, konkretno v naselju Sergaši v Slovenski Istri, preživela tri mesece počitnic.
Hvaležna sem, da sem kot športnica dobila možnost, da nastopim na olimpijskih igrah s slovensko reprezentanco. S stricem Bertom sva šla do Martina Hvastije na kolesarski zvezi - na srečo govori italijansko -, in vprašala, ali bi bilo to mogoče. Slovenija je takoj rekla da. Zdaj, ko se takole pogovarjava, mi je spet žal, da ne govorim slovensko.
Se niste nikoli učili?
V bistvu ne, ker moja mama govori koprsko primorščino, ki je bolj podobna italijanščini.
Sigrid Corneo si je slovensko licenco skušala zagotoviti že precej pred letom 2008, a je takrat obstajala nevarnost, da bi zaradi tega izgubila italijansko državljanstvo. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo se je položaj spremenil, saj je lahko imela dvojno državljanstvo.
V italijanski reprezentanci je sodila med najboljših deset kolesark, a ker je imela Italija za olimpijske igre na voljo le tri kvote, se skozi italijansko izbrano vrsto v Peking ne bi mogla prebiti. Slovensko kvoto si je z uvrstitvijo med najboljših sto kolesark na lestvici UCI priborila sama. Slovenska kolesarska zveza jo je v reprezentanco vključila tudi z mislijo na razvoj ženskega kolesarstva v Sloveniji. Slovenske barve je zastopala tudi na svetovnem prvenstvu v Vareseju in Mendrisiu.
Kako se spominjate olimpijskih iger?
Na ogledu olimpijske trase v Pekingu.
Mislim, da so olimpijske igre za vsakega športnika največ, kar lahko doživi. Že samo to, da stojiš na startu olimpijske dirke, je nekaj največjega.
Nastopila sem na desetih svetovnih prvenstvih, a tam nikoli nisem doživela takšnih čustev, kot jih doživiš na olimpijskih igrah. Olimpijska vas, vse dogajanje, vse skupaj je nekaj posebnega.
Se spomnite, s kom ste si delili sobo?
Seveda. S Špelo Ponomarenko Janić, ki prihaja iz Kopra in govori italijansko. Lepi spomini.
Še vedno spremljate slovensko kolesarstvo?
Da, seveda. Vedno. Zame je glede tega na prvem mestu Slovenija in šele potem Italija. Pravzaprav sta zame Italija in Slovenija enako pomembni.
Na Giru spremljate vašo ekipo Vini Fantini – BePink. Kakšne cilje ste si zastavili?
Predvsem učenje. V ekipi imamo zelo mlade kolesarke, zato je najpomembnejše, da se učijo. Če pride še rezultat, toliko bolje, a glavni cilj je, da dobijo izkušnje in povratne informacije za naslednje dirke.
To je način, kako se učijo kolesarstva. Sama jim želim predati svoje nasvete, ker imam veliko izkušenj. Rada se pogovarjam z njimi, jim razložim, kaj jih čaka, in jim pomagam razumeti dirko.
Velikokrat vidim, da so dekleta v težkih trenutkih v stiski. Tudi sama sem bila kolesarka in razumem, kaj čutijo v sebi. Zato jim rada pomagam razumeti, kaj se jim dogaja in kako se s tem spopasti tudi po čustveni plati.
So solze dovoljene?
Absolutno. To je nekaj najbolj normalnega. In jaz jih razumem, moški pa mogoče ne.
Preberite še:
