Petek, 29. 5. 2026, 13.30
1 teden
Selektorica Mia Radotić: Vsa ta dekleta sanjajo velike sanje in jaz skupaj z njimi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,37
Z Mio Radotić, nekdanjo vrhunsko kolesarko in danes selektorico slovenskih ženskih kolesarskih reprezentanc, smo se pogovarjali o ženskem Giru, priložnostih Urške Žigart, razvoju ženskega kolesarstva in prihodnosti slovenskih kolesark.
Z nekdanjo vrhunsko hrvaško kolesarko, danes selektorico slovenskih ženskih kolesarskih reprezentanc Mio Radotić, smo se pred začetkom ženskega Gira, ki se bo začel isti konec tedna, kot se bo moški Giro končal, pogovarjali o njenih spominih na priljubljeno italijansko dirko, možnostih Urške Žigart, edine Slovenke na startni listi, položaju ženskega kolesarstva, težavnem prehodu iz kategorije mladink v močno člansko konkurenco in obetih mlade slovenske ženske reprezentance.
V soboto, 30. maja, se bo v Cesenaticu, rojstnem kraju pokojnega italijanskega kolesarskega zvezdnika Marca Pantanija, začela 37. izvedba dirke Giro d’Italia Women. Ženski Giro je bil tradicionalno na sporedu julija, torej v času, ko glavnino medijske pozornosti pobere moški Tour de France, zato je organizator RCS Sport Mednarodno kolesarsko zvezo UCI zaprosil za spremembo termina in bil pri tem uspešen. Devetdnevna dirka se bo tako začela isti konec tedna, ko se končuje moški Giro, kar pomeni, da se bo rožnata evforija na Apeninskem polotoku lahko nadaljevala tudi v ženski konkurenci.
O pomenu Gira, spominih nanj, položaju ženskega kolesarstva in obetih slovenske ženske reprezentance smo se pogovarjali z nekdanjo vrhunsko kolesarko, danes pa selektorico slovenskih ženskih kolesarskih reprezentanc Mio Radotić.
INTERVJU: Mia Radotić, selektorica slovenskih ženskih reprezentanc v cestnem kolesarstvu
Giro je ženski Grand Tour z najdaljšo tradicijo. Kakšni so vaši spomini nanj in kakšno mesto ima med navijači v primerjavi z moško izvedbo Gira?
Giro je posebna dirka. Seveda na ženski izvedbi ni toliko navijačev kot na moškem Giru, a jih je vseeno vedno veliko, še posebej na vzponih. Tako kot na moškem Giru je tudi na ženskem vse odeto v rožnato barvo. Organizatorji se res potrudijo in na Giru je vedno čutiti tisti njihov tipični italijanski "šmek".
Sama sem na Giru nastopila štirikrat. Prvič leta 2014, v moji prvi sezoni pri ekipi BTC City Ljubljana. Spomnim se, kako presrečne smo bile, ko smo že prvo leto dobile povabilo na Giro. Tega smo si vsi skupaj zelo želeli, nismo pa pričakovali, da se bo zgodilo tako hitro.
Sicer pa, kaj naj rečem, Giro je Giro (smeh). Zame je bil vedno trpljenje. Zvečer te vse boli, ne veš več, kako ti je ime, pa greš naslednji dan vseeno naprej. Moram priznati, da sem večja ljubiteljica enodnevnih dirk, a sem bila kljub temu vedno zelo srečna, ko sem bila izbrana za nastop na Giru. Vedno sem dala vse od sebe.
Leta 2015, ko se je ženski Giro začel v Sloveniji, je v prvi etapi od Kamnika do Ljubljane osvojila deveto mesto.
Najbolj ponosna sem na deveto mesto v etapi od Kamnika do Ljubljane leta 2015, ko je Slovenija gostila začetek Gira, najprej prolog in nato še prvo etapo s ciljem v BTC. Spomnim se predstavitve ekip na Kongresnem trgu v Ljubljani, kjer so postavili ogromen oder, na katerega smo se pripeljale s kolesi. Vsaka je dobila rožo, organizacija pa je bila na vrhunski ravni. Še danes se spomnim, kako so nas v glavnini vsi občudovali in hvalili organizacijo.
Od takrat se je v razvoju ženskega kolesarstva zgodilo marsikaj. V trase se vključujejo kultni vzponi, ki smo jih do zdaj občudovali predvsem na moških dirkah. Na letošnji Vuelti je bil to denimo mitski Angliru, na Giru se bodo kolesarke prvič povzpele na Colle delle Finestre, izjemno strm in makadamski klanec. Kako pomembno je to za razvoj ženskega kolesarstva?
Sama že od nekdaj trdim, da ženske zmorejo vse. Razumem pa, da je bilo v preteklosti to morda z organizacijskega vidika zahtevnejše, saj so bile kolesarke po kakovosti bolj izenačene. To bi pomenilo, da je, če je na startu 120 kolesark, veliko število tekmovalk hkrati na istem delu vzpona.
Zdaj se je to nekoliko spremenilo. Ni pa prvič, da ženske dokazujejo, da zmorejo obvladati takšne klance. Ko smo v mojih časih vozile Dirko po Ardèchu, smo vozile tudi na Mont Ventoux, in to že pred sedmimi ali osmimi leti. Resda ne po glavni smeri, ampak po drugi strani, pa vendar, vseeno je bil to Mont Ventoux.
Če ga je uspelo odpeljati meni kot sprinterki, potem je logično, da bo to za dekleta, kot je Urška Žigart, ki je specialistka za vzpone, nekaj, česar se veselijo in kar komaj čakajo. No, jaz se ga nisem (smeh).
Urška Žigart je na startni listi ekipe AG Insurance - Soudal. Zaradi rehabilitacije po zlomu stegnenice na Giru ne bo njene ekipne kolegice Sarah Gigante, lani tretje na tej dirki. Mislite, da bo Urška prevzela vlogo kapetanke v ekipi? Kako lahko opozori nase?
Mislim, da ima po odlični predstavi na letošnji Vuelti, kjer je bila skupno šesta, s strani ekipe maksimalno zaupanje. Tam je pokazala, da lahko svojo nalogo opravi vrhunsko, zato menim, da bi ji morali dati proste roke. Ali imajo drugačen načrt, tega ne vem, je pa Urška z rezultati pokazala, da je tudi v prihodnje pripravljena na velike stvari.
Kako gledate na razvoj ženskega kolesarstva? Kariero ste zaključili leta 2020. Se vam zdi, da gre razvoj v pravo smer?
Mislim, da se žensko kolesarstvo razvija postopoma. Že prej sva omenili, da se na ženske dirke vključujejo legendarni vzponi, kot je Angliru, kar je zagotovo pomembno in pohvalno. Že v mojih letih je žensko kolesarstvo lepo napredovalo – tako glede dirk kot namestitev in organizacije.
Na začetku je bilo precej drugače, zdaj pa gre ta del navzgor. Posledično so tudi sponzorji bolj zainteresirani, dekleta pa imajo precej boljšo podporo kot nekoč.
"Morda bi lahko več naredili pri prehodu deklet iz mladinske kategorije v člansko konkurenco oziroma kategorijo elite, kjer je preskok ogromen. Dirk za kategorijo U23 je zelo malo oziroma jih skoraj ni, zato bi se dalo ta del urediti bolje."
Morda bi lahko več naredili pri prehodu deklet iz mladinske kategorije v člansko konkurenco oziroma kategorijo elite, kjer je preskok ogromen. Dirk za kategorijo U23 je zelo malo oziroma jih skoraj ni, zato bi se dalo ta del urediti bolje. Ampak dokler napredujemo, moramo biti zadovoljni. Ničesar pa se ne da storiti čez noč.
Kako je s plačami? So določeni minimumi, ki jih mora ekipa določenega ranga zagotoviti svojim tekmovalkam?
Da, UCI je določil minimum glede plač, pogojev, vozil in drugih standardov. Brez tega ekipa ne more niti dobiti licence. Koliko natančno znašajo ti zneski, ne vem. Poleg tega se vsaka kolesarka posebej pogaja za svojo pogodbo.
Kar zadeva razlike med moškimi in ženskimi ekipami, so te različne. Vem pa, da so v ekipi Lidl-Trek med prvimi izenačili višino plač v moški in ženski ekipi. Nekatere ekipe imajo torej to urejeno, seveda pa imajo največji zvezdniki in zvezdnice običajno še boljše pogodbe.
Teh podatkov ne poznam dovolj dobro, saj se bolj osredotočam na same dirke, taktiko in podobne stvari. Določene informacije izvem sproti, a se s tem posebej ne ukvarjam.
BTC City Ljubljana Team 2015: Eugenia Bujak, Martina Ritter, Mia Radotic, Ursa Pintar, Olena Pavlukhina, Polona Batagelj
Kako gledate na to, da se določene ženske dirke izvedejo na isti dan kot moške? Odločitev, da so žensko dirko Pariz–Roubaix Femmes iz sobote prestavili na nedeljo, je bila deležna mešanih odzivov.
Mislim, da to pritegne veliko ljudi. Na primer v Roubaixu se mi zdi, da je veliko gledalcev prišlo zato, da so si lahko ogledali obe dirki na isti dan. Morda bi se morali nekateri, ki na dirko pridejo od daleč, sicer odločiti, ali bodo šli na žensko ali moško dirko, tako pa lahko združijo oboje. Mislim, da je to dobro.
Seveda pa moramo sprejeti, da je na moških dirkah več gledalcev. Tako je pri večini športov, poleg tega je tradicija ženskega kolesarstva precej krajša kot pri moškem. Zato je normalno, da je zanimanje drugačno. Pomembno pa je, da zanimanje raste in da je kolesark iz leta v leto več.
To je vidno na vsakem koraku. Več je prenosov dirk, komentatorji so zelo dobro informirani o kolesarkah, prenosi dirk pa so pomembna novica tudi za organizatorje.
Dotakniva se še slovenskih kolesark. Za vami je izjemno pestra tekmovalna pomlad, z dekleti ste bili prisotni in opazni na številnih dirkah. Kaj vas je pri mladih slovenskih kolesarkah najbolj navdušilo?
Res je, konec aprila in maja smo imele ogromno dirk, zato smo res potovale z ene na drugo, zdaj pa nas čaka nekaj premora.
Zelo pomembno se mi zdi, da dekleta na lastni koži občutijo, kako je dirkati v močni mednarodni konkurenci. Z dekleti v kategoriji U17, torej s 15- in 16-letnicami, smo se udeležile dveh močnih dirk v Belgiji – In Flanders Fields in Dirke po Flandriji –, kjer so naša dekleta dokazala, da so na dobri poti k velikim dosežkom.
Seveda pa je to šele začetek. To so dekleta, stara 15 let, pred njimi je še zelo dolga pot, a začetek je spodbuden. Dekleta so povsem predana kolesarstvu. Rada delajo, poslušajo in živijo za šport.
Škoda je sicer, da nismo prišle na zmagovalni oder. Bile smo blizu, a tudi sreča mora biti včasih na tvoji strani, da se vse stvari zložijo na svoje mesto. Skratka, dekleta U17 so odlično opravila dirki, na katerih smo lahko nastopile. Mislim, da je šesto mesto v Flandriji (dosegla ga je Živa Bohak iz Perutnine Ptuj, medtem ko je bila Maša Žalig iz KK Tropovci sedma na belgijski klasiki In Flanders Fields, op. a.) najboljši rezultat Slovenije v pokalu narodov v ženski konkurenci kadarkoli.
Tudi dekleta U19 so vrhunsko opravila svojo nalogo, čeprav njihovo delo ni bilo poplačano z vrhunskim rezultatom. Imela so kar nekaj smole z defekti in mehanskimi okvarami. Ena od deklet je bila šesta v drugi etapi dirke Omloop van Borsele (Hana Jaromel iz Perutine Ptuj, op. a.), nato pa je v tretji, zadnji etapi, v ključnem trenutku dobila defekt – in potem gre lahko hitro vse po zlu. Podobno se je zgodilo tudi v Flandriji, kjer so imele težave v ključnem trenutku.
"Dekleta si želijo napredka, niso zadovoljna s cono udobja. In ko nekdo želi biti vedno boljši, veš, da ima velike sanje in da je rojen zmagovalec. Vsa ta dekleta sanjajo velike sanje in jaz skupaj z njimi."
Skratka, dekleta so zelo napredovala, a se to žal ni pokazalo v končnem rezultatu. Verjamem, da se bo to obrnilo, samo nadaljevati je treba z dobrim delom.
Dirkale smo tudi z dekleti U23, in sicer v Avstriji in na Češkem na Tour de Feminin. Gre za res zahtevno dirko, polno klancev, na tromeji med Nemčijo, Poljsko in Češko. Ves čas gre gor in dol, ulice so ozke, trasa je tehnično zahtevna, boj za položaje pa neprestan. Dekleta so se dobro borila in pokazala, da so zraven. Nimamo še uvrstitve na oder, smo pa zadovoljne z napredkom.
Kako pomembno je nabiranje izkušenj na mednarodni ravni? Se strinjate, da je več vredno biti med najboljšo deseterico v močni mednarodni konkurenci kot pa vedno prvi na domačih dirkah?
Absolutno. Stokrat več je vredno. Že to, da je v tujini na startu 120 deklet, da imaš okoli sebe takšno množico in da se navadiš na velike hitrosti od starta do cilja, je izjemno pomembno.
Naša dekleta se tega niso ustrašile. To so tudi dokazala. Ves čas so se vozila spredaj in res so vrhunsko odpeljala. V Flandriji so bila še bolj motivirana. Želijo si napredka, niso zadovoljna s cono udobja. In ko nekdo želi biti vedno boljši, veš, da ima velike sanje in da je rojen zmagovalec.
Če bi se ta dekleta zadovoljila s tem, da so najboljša v Sloveniji, bi bilo takšno miselnost pozneje težko spremeniti. Vsa ta dekleta sanjajo velike sanje in jaz skupaj z njimi.
Preberite še:
