Primož Roglič
Jakob Omrzel
Vuelta
Dirka po Španiji
Ponedeljek, 14. 9. 2026, 4.01
3 tedne
Komentar po Vuelti
Roglič dvomljivcem zaprl usta, Omrzel poslal jasno sporočilo eliti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,29
Jakob Omrzel in Primož Roglič sta na letošnji Vuelti pisala veliki slovenski zgodbi z dveh povsem različnih koncev kariere – prvi je naredil velik korak med elito, drugi pa znova pokazal svojo nepopustljivost.
Pred Vuelto se je veliko govorilo in pisalo o tem, kaj Primož Roglič pri 36 letih po vseh težavah sploh še zmore. Dober mesec po nesreči z avtomobilom je z drugim mestom še enkrat pokazal svojo največjo odliko – da se po udarcih vedno znova pobere. Dokazal je, da ga je bilo prezgodaj odpisati in da je za novega delodajalca še vedno velik kapital, ob tem pa se lahko vprašamo, ali je imel v Španiji okoli sebe zasedbo, kakršno si kapetan z ambicijami po najvišjih mestih zasluži. Na drugi strani kariere je 20-letni Jakob Omrzel na prvem Grand Touru pokazal, da se že lahko meri s svetovno elito in poslal močno sporočilo. Če se Tadeju Pogačarju ne bi zgodil padec, pa bi bila lahko letošnja Vuelta skoraj povsem slovenska.
Marsikdo bi ob začetku Vuelte brez pomisleka podpisal scenarij, po katerem bi se Primož Roglič v zadnjem tednu še vedno boril za rdečo majico, Jakob Omrzel pa bi zmagal etapo in se med najboljšimi obdržal vse do konca.
Zlasti pri Rogliču. Nesreča z avtomobilom konec julija mu je močno posegla v priprave in ga prisilila, da se je namesto običajnega treninga precej ukvarjal z rehabilitacijo. Pri njem je ob takšnih dogodkih vedno težko vedeti, kako resne so posledice, saj je znal poškodbe skozi kariero zelo dobro skrivati. Tudi zdaj.
Povrhu vsega je bilo za njim daljše obdobje brez velike zmage na etapni dirki. Nazadnje je takšno zadoščenje doživel marca 2025 na Dirki po Kataloniji, kjer je v skupnem seštevku premagal Juana Ayusa in letošnjega junaka Vuelte Enrica Masa. Nato je na Giru zaradi težav odstopil, Tour končal na osmem mestu, tudi leto 2026 pa pred Vuelto ni prineslo rezultatov, kakršnih smo bili pri njem vajeni v najboljših sezonah.
Primož Roglič je po vseh težavam pred dirko na koncu osvojil odlično drugo mesto.
Tri tedne pozneje smo namesto o tem, ali bo zaradi posledic nesreče sploh zdržal do konca, računali sekunde in minute v njegovem boju z Masom. Na cesti je pokazal, da ga konkurenca ne glede na starost in vse težave nikoli ne sme odpisati ter da lahko ob pravih pripravah še vedno kroji razplet največjih dirk.
Da je po vsem, kar se mu je dogajalo pred Vuelto, osvojil drugo mesto in se vse do zaključka boril za skupno zmago, je velik dosežek. Tudi Jan Tratnik je pred letošnjo dirko Po Sloveniji v pogovoru za Sportal poudaril, da Primož na treningih še vedno zelo dobro funkcionira in obrača zelo spoštljive številke. Vuelta je pokazala, da se te pri 36 letih še vedno lahko prenesejo tudi na največji oder.
Roglič mlajšim zgled še na drugačen način
Prav to je ena največjih zgodb Rogličeve kariere. Rezultati so tisti, ki ostanejo zapisani, toda pri njem je skoraj enako fascinantno, kolikokrat se je moral po hudih udarcih znova sestaviti. Večkrat je bil blizu velikemu cilju, nato pa se je vse obrnilo zaradi padca, poškodbe ali spleta okoliščin, na katere ni mogel vplivati.
Veliko športnikov takšni udarci sčasoma načnejo, ne le fizično, ampak predvsem mentalno. Pri Rogliču smo vedno znova videli nasprotno. Pobral se je, opravil rehabilitacijo, začel znova trenirati in si postavil nov cilj. Prav po tej plati sodi med mentalno najmočnejše kolesarje v karavani.
Primož Roglič se vedno pobere, kar dobro ve tudi šef ekipe Visma | Lease a Bike Richard Plugge (ob Primožu na sliki).
Milan Eržen je v sobotnem intervjuju za Sportal ta del njegove zgodbe dobro povzel: "Iti skozi vse to, ko si najboljši in se ti zgodi padec, mentalno to sprejeti in naslednje leto znova poskusiti, je zelo težko. Primož to zmore."
Prav mentalna trdnost je verjetno ena od lastnosti, ki ga je pripeljala tako daleč. Ko je začel zmagovati na največjih dirkah, je slovenskemu kolesarstvu pokazal, da je mogoče osvojiti Grand Tour. Danes, ko je njegova kariera že precej bližje koncu, je lahko mlajšim zgled še na drugačen način. Ne zato, ker bi mu šlo vse brez težav, temveč prav zato, ker mu ni in ker je vedno znova pokazal, da v športu in življenju ni nič podarjeno.
Ekipa Red Bull - BORA - hangrohe mu ob zaključku ni šla na roke
Pri oceni njegove Vuelte ne gre spregledati niti podpore, ki jo je imel ob sebi. Ekipa Red Bull - BORA - hansgrohe v Španijo ni prišla z zasedbo, ki bi bila od prvega do zadnjega kolesarja podrejena Rogličevemu lovu na skupno zmago. V zasedbi so bili sprinter Jordi Meeus, kar trije debitanti na Grand Touru – Callum Thornley, Luke Tuckwell in Frederik Wandahl –, Finn Fisher-Black, Gianni Moscon in Gianni Vermeersch. Raznolika ekipa, ne pa najmočnejša gorska zasedba, ki bi jo lahko moštvo sestavilo okoli kapetana za skupno razvrstitev.
Ekipa Red Bull - BORA - hansgrohe na letošnji Vuelti ni bila ravno takšna, da bi kapetanu Rogliču omogočala najboljšo možno podporo v najtežjih trenutkih.
Občutek ostaja, da pri sestavi ekipe za eno svojih zadnjih velikih priložnosti ni dobil povsem takšnega posluha, kot bi ga glede na svoj status in vse, kar je moštvu prinesel, lahko pričakoval. Navsezadnje jim je prav Roglič leta 2024 prinesel Vuelto in s tem drugo skupno zmago na Grand Touru v zgodovini moštva ter prvo pod imenom Red Bull - BORA - hansgrohe. Tudi zato ima njegovo letošnje drugo mesto dodatno težo.
Ostalo bo vprašanje, kaj bi bilo brez nesreče z avtomobilom. Bi ob normalnih pripravah danes govorili o zgodovinski peti zmagi na Vuelti? Tega ne bomo nikoli vedeli. Je pa Roglič pokazal dovolj, da lahko verjamemo, da ima v nogah še kakšno veliko zmago. Videti je tudi, da na kolesu še vedno uživa, kar je dobra osnova za še eno, morda zadnje veliko poglavje kariere. S takšnimi vožnjami in borbenostjo pa si je pred iskanjem naslednjega delodajalca zagotovo izboljšal tudi pogajalsko izhodišče.
Brez Pogačarjevega padca bi bila Vuelta skoraj povsem slovenska
Ob vsem tem je skoraj neverjetno, da bi bila lahko slovenska zgodba letošnje Vuelte še precej večja. Tadej Pogačar je na dirko prišel kot nesporni favorit in bil trdno na vrhu vse do 8. etape, nato pa ga je padec prisilil v predčasen konec Vuelte in tudi sezone.
Tadej Pogačar bi bil nesporni zmagovalec Vuelte, če se mu ne bi zgodil nesrečen padec, zaradi katerega je moral predčasno končati špansko kolesarsko pentljo.
Če se to ne bi zgodilo, bi lahko v zaključku gledali Pogačarja, kako kolesari proti skupni zmagi, Rogliča med najboljšimi in 20-letnega Omrzela, ki je na svojem prvem Grand Touru zmagal etapo ter pokazal precej več, kot bi lahko od debitanta pričakovali.
Za državo z dobrima dvema milijonoma prebivalcev je že to, kar se je dejansko zgodilo, izjemno. Ob misli, kaj bi lahko bilo brez Pogačarjevega padca, pa letošnja Vuelta še enkrat pokaže, v kako neverjetnem obdobju živi slovensko kolesarstvo.
In prav v času, ko se Rogličeva velika zgodba počasi približuje sklepnemu delu in se bliža slovo še nekaterih velikanov te generacije, se vse pogosteje sprašujemo, kdo bo v prihodnjih letih ob Pogačarju nosil slovensko kolesarstvo. Na največjem odru se je zdaj predstavil nov Slovenec.
Odločitev Omrzela, ki se je bogato obrestovala
Jakob Omrzel ima za sabo izjemen krstni Grand Tour.
Vuelta sprva sploh ni bila v načrtih Jakoba Omrzela. Tudi sam je govoril, da se mu pri 20 letih nikamor ne mudi in da želi kariero graditi postopoma. Po težavah na začetku sezone je bil tretji na Dirki po Sloveniji, nato pa so pri Bahrain Victoriousu na podlagi odličnih številk na treningih ocenili, da je pripravljen na prvi Grand Tour.
Odločitev se jim je bogato obrestovala. Zmaga v 12. etapi na Calar Altu ga je iz velikega talenta dokončno postavila med kolesarje, o katerih se govori tudi zunaj slovenskih meja. Uvrstil se je na zemljevid svetovnega kolesarstva. Toda z vidika prihodnosti je bilo morda še pomembnejše, kaj je pokazal v dneh zatem.
Omrzel ni imel le enega izjemnega dne. Tudi v tretjem tednu, ko se na Grand Touru začnejo seštevati kilometri, višinski metri in utrujenost, je ostal konkurenčen najboljšim. Pri 20 letih je prav to eden najbolj zgovornih pokazateljev njegovega potenciala. Etapno zmago lahko prinese izjemen dan, tri tedne pa je bistveno težje prestati, če telo še ni pripravljeno na takšne obremenitve. Kako naporno je bilo, je sam dobro opisal po kraljevski 20. etapi, ki jo je označil za najtežjo v karieri.
Dve smeri slovenskega kolesarstva
Že prej je osvojil mladinski Pariz–Roubaix in Giro Next Gen, po hudem padcu na Lunigiani leta 2024 pa se je vrnil na najvišjo raven. Vuelta je bila naslednji in doslej največji korak. To ne pomeni, da bo postal novi Pogačar ali Roglič, niti mu takšnega bremena ni treba nalagati. Tudi sam želi biti predvsem Jakob Omrzel in graditi svojo pot. Je pa pokazal, da Slovenija nima več le nadarjenega mladega kolesarja, temveč nekoga, ki se lahko že pri 20 letih meri z najboljšimi na največjem odru.
V velikem slogu je osvojil 12. etapo Vuelte.
Letošnja Vuelta je tako ponudila zanimiv pogled v dve smeri slovenskega kolesarstva. Roglič je vsem, ki so ga začeli odpisovati, pokazal, da še ni rekel zadnje besede. Omrzel pa je dal zelo resen signal, da slovensko kolesarstvo tudi po sedanji zlati generaciji ne ostaja brez adutov za največji oder v prihodnje.
