Giro d'Italia
Nedelja, 10. 5. 2026, 4.30
1 mesec
Skok v športno preteklost
Moral bi biti naslednik legendarnega Fausta Coppija, postal pa je tarča posmeha
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,93
Ercole Baldini bi moral biti naslednik velikega Fausta Coppija, danes pa je kolesarski šampion, za katerega najbrž niste še nikoli slišali.
O italijanskem kolesarskem šampionu iz konca petdesetih let prejšnjega stoletja Ercoleju Baldiniju so peli pesmi, konec leta 1958 je bil že svetovni in olimpijski prvak, rekorder v vožnji na eno uro, italijanski državni prvak in zmagovalec Dirke po Italiji. Era legendarnega Fausta Coppija se je končala, čas Louisona Bobeta je bil v izdihljajih, zmagoslavno obdobje Jacquesa Anquetila pa se še ni povsem začelo. Prehod v šestdeseta leta prejšnjega stoletja bi morala biti torej Baldinijeva era, toda vlak iz Forlija, kot so poimenovali kolesarskega asa iz Emilije - Romanje, se je nato hitro ustavil.
Kariera drugega najslavnejšega italijanskega kolesarja iz dežele Emilija - Romanja – prvi je nedvomno tragični as Marco Pantani iz Cesene – Ercoleja Baldinija ni nikoli zasvetila v polnem sijaju. V sredini petdesetih let prejšnjega stoletja mu je kolesarski svet ležal pod nogami, moral bi biti naslednik velikega Fausta Coppija, danes pa velja za enega od kolesarskih šampionov, za katerega najbrž niste nikoli slišali.
Na vrhuncu svoje kariere pred približno 60 leti je bil sijajen, a ta sijaj je bil prekratek, da bi se vpisal med legende. Konec leta 1958 je bil Ercole Baldini svetovni prvak v cestnem kolesarstvu, zmagovalec Dirke po Italiji, aktualni olimpijski prvak iz Melbourna 1956, italijanski državni prvak, pri vsega 25 letih pa je bila njegova kariera že bolj ali manj končana. Vztrajal je sicer še do leta 1964, a z vsako sezono le zapravil nekaj ugleda.
Ga je uničil denar?
Leta 1956 je na velodromu Vigorelli v Milanu v eni uri prevozil 46,394 kilometra.
Zakaj? Kaj se je zgodilo z izjemno talentiranim kolesarskim asom? Mnenja o tem so še danes deljena, mnogi so mu očitali, da ga je uničil denar, drugi, tudi sam, so izpostavili uničujočo zanko poškodb, bolezni in težav s telesno težo, v katero se je ujel domala takoj po podpisu izjemno bogate, do tedaj skorajda nezaslišane pogodbe leta 1959. Denar, s katerim ga je v svoje moštvo zvabil Giovanni Borghi, italijanski podjetnik, ki je podjetje za izdelavo gospodinjskih aparatov Ignis iz majhnega družinskega obrata povzdignil v enega največjih evropskih igralcev v tem sektorju, je Baldini dobro vložil v kmetijska zemljišča v okolici doma in mu zato ni bilo več treba skrbeti za blagostanje. S tem je izgubil vso motivacijo za dirkanje, vso lakoto po zmagah, so mu očitali rojaki.
Ime si je ustvaril z vožnjo na eno uro
Baldini je bil že kot otrok velik in močan, talentiran za številne športe, a najbolj ga je navdušilo kolesarstvo. Sprva je dirkal na stezah, v mladinskih kategorijah nabiral zmage in bil hitro tudi član italijanskih reprezentanc. Zanimiv je bil seveda tudi za ekipe cestnega kolesarstva, zato je že v začetku petdesetih let dobival ponudbe za prestop med profesionalce, a se je temu dolgo upiral. Leta 1954 je bil član amaterske ekipe proizvajalca koles Legnana, vodstvo ekipe pa ga je prosilo, da bi se lotil podiranja rekorda v vožnji na eno uro.
Ubogal je in nato postavil novo najboljšo znamko v konkurenci amaterjev, v eni uri je prevozil 44,870 kilometra. S tem podvigom je postal znan tudi zunaj meja rodne Italije in zlahka bi sklenil svojo prvo profesionalno pogodbo, če mu ne bi bilo treba odslužiti obveznega dveletnega vojaškega roka. Kot vojak je leta 1956 dobil nalogo. Ukazano mu je bilo, da mora reševati čast Italije in se lotiti novega izziva v vožnji na eno uro. Tistega leta je namreč neki neznani mladi francoski poročnik Jacques Anquetil na velodromu zrušil 14 let star rekord Fausta Coppija in v eni uro odpeljal 46,159 kilometra. Baldini je ubogal ukaz in septembra na velodromu Vigorelli v Milanu v eni uri prevozil 46,394 kilometra.
Olimpijsko zlato
Vojaški rok je tako končal kot italijanski junak, pojavila pa se je zagata pri sestavi italijanske olimpijske reprezentance. Čeprav je bil Baldini državni in svetovni amaterski prvak v posamičnem zasledovanju, te discipline ni bilo v programu iger v Melbournu. Selektor ga je želel v reprezentanci za ekipno zasledovanje, v tej pa je že bila močna in tudi izjemno uigrana ekipa, zato Baldini ni želel odžreti mesta nekomu, ki si ga je bolj zaslužil od njega. Obstajala je le ena rešitev, Baldini bo na olimpijskih igrah dirkal na cesti. Bila je pravilna, Italijani so v Melbournu osvojili zlato v ekipnem zasledovanju na stezi, Baldini pa je na cestni dirki osvojil zlato kolajno z dvema minutama prednosti pred Francozom Arnaudom Geyrerom in Britancem Alanom Jacksonom.
V Melbournu je navdušil množice italijanskih izseljencev in osvojil olimpijsko zlato.
Prestop med profesionalce
Ercole Baldini je bil tako konec leta 1956 razred zase in več kot pripravljen izzivati tudi kolesarske profesionalce. Po igrah je podpisal pogodbo z Legnanovo profesionalno ekipo in nadaljeval nizanje zmag. Leta 1957 je Baldini osvojil naslov državnega prvaka v cestni dirki, etapo na Dirki po Italiji, pa tudi kronometer dvosedov Baracchi Trophy, na katerem je vozil z legendarnim Coppijem. Na Giru je bil skupno tretji in s tem že nakazal, da bo sezona 1958 zanj nekaj posebnega.
Na 41. Giru je Baldini pokazal ves svoj razkošni talent. Rožnato majico je prvič oblekel po zmagi na kronometru v drugi etapi, pa jo nato spet hitro izgubil, najmočnejši je bil še v osmi etapi (tudi posamična vožnja na čas), a najrazburljivejše bitke za skupno zmago so potekale v gorah. Baldini je dobil 15. etapo, 249-kilometrsko gorsko preizkušnjo med Ceseno in Bosco Chiesanuovo, rožnate majice pa nato ni več slekel do konca dirke. V 17. etapi s ciljem v Bolzanu je prednost pred glavnim izzivalcem, Belgijcem Jeanom Brankartom, povišal na štiri minute in 17 sekund.
Nato je leta 1958 osvojil še naslov svetovnega prvaka na cestni dirki, ko je ciljno črto spet prečkal sam; tokrat na ravni progi okoli Rheimsa v Franciji z več kot dvema minutama prednosti pred domačim adutom Louisonom Bobetom. Zmagoval je na dirkah po vsej Italiji in krepil sloves kolesarja, ki lahko zmaguje na vsakem terenu, tako v vožnji na čas kot na šprintih in v vožnji na klance. Podjetnik Giovanni Borghi je bil odločen, da Baldinija zvabi v ekipo Ignis in prepričal ga je z nespodobno ponudbo 40 tisoč funtov, kot piše portal cyclinglegends, to pa je bil znesek, ki bi ga tedaj "odklonil samo bedak".
Od junaka do karikature
Pričakovanja novih delodajalcev in italijanske javnosti so bila tako za leto 1959 najvišja, a Baldinijeva zvezda je začela naglo bledeti. Na Dirki po Franciji je bil tistega leta skupno šesti, kar ni bil slab rezultat, pa vseeno daleč od pričakovanj. Zmagal je na nekaj kronometrih, a navijači so pričakovali veliko veliko več. Pojavljati so se začele težave s prekomerno težo, ki so jih "povzročile nekatere telesne disfunkcije, ki niso bile nikoli pojasnjene, morda zaradi zapletov po operaciji slepiča, ki jo je prestal spomladi 1959". Navijači so se obrnili proti njemu, postal je tarča posmeha in sovraštva, saj je bil simbol novosti v kolesarskem svetu, vstopa bogatih podjetnikov, ki so z na videz neomejenimi denarnimi sredstvi klubsko hierarhijo obrnili na glavo.
Namesto pesmi Il treni di Forli, ki jo je leta 58 v Baldinijevo čast napisal Secondo Casadei, je bil tedaj komaj 26-letni kolesar tarča zmerjanja in posmehovanja. V časnikih so se pojavljale njegove karikature, ki so Baldinija, obteženega z vrečo zlata, prikazovale, kako se na kolesu muči. Navijači so mu očitali, da je zaradi bogatega honorarja izgubil ostrino, motivacijo, lakoto. Sam se je ubadal s pogostimi poškodbami, med okrevanjem pa je pridobival težo. "Imel sem veliko premorov, vključno z enim, med katerim sem prestal zahtevno operacijo noge. In v tem času sem se zredil. Moral sem se dvakrat bolj boriti, da sem se znebil kilogramov, delal sem kot nor, zato sem na dirke nenehno hodil utrujen. To je postal začaran krog," je v intervjuju za britansko revijo Sporting Cycling leta kasneje pojasnjeval Baldini.
Pri 31 letih se je naveličal mučenja
Ob koncu triletne pogodbe z Borghijem je bil Baldini osramočen zaradi slabih rezultatov in zaradi glasnih kritik, uperjenih proti Borghiju. Temu so ljubitelji kolesarstva očitali, da ga kolesarstvo zanima le zaradi medijske pozornosti. Ta vtis sta lastnik Ignisa in Baldini poskušala popraviti leta 1962, ko je prvi ustanovil ekipo z imenom Mušketirji, katere člani na dresih niso imeli nobenih oglasov, Baldini pa je za ekipo kolesaril brezplačno. A poteza ni prinesla želenega učinka, za nameček Baldini ni in ni našel poti iz začaranega kroga poškodb, neprostovoljnih premorov in posledičnega pridobivanja teže. Na trenutke je še pokazal znake genialnosti, sploh v kronometrih – na domači dirki VN Forlija je leta 1962 za tri minute premagal Anquetila, ki je bil tedaj že na vrhuncu moči –, a skupaj ni več mogel povezati več kot nekaj tednov dobre forme.
Z leve: Maurizio Fondriest, Francesco Moser, Giuseppe Saronni, Felice Gimondi, Eddy Merckx in Ercole Baldini na predstavitvi Gira 2006
Leta 1963 je dirkal za švicarsko ekipo Cynar-Frejus in zmagal na šestih dirkah, leta 1964 je podpisal pogodbo s Salvaranijem, a čarovnija je izginila. Svojo dirkaško kariero je končal 4. novembra istega leta. "Pri 31 letih se je Baldini naveličal mučenja in tako ali tako je zasluženi denar vložil v bogata kmetijska zemljišča okoli svojega doma, da se mu ni bilo več treba mučiti za zmago na kolesarskih dirkah. Ni bilo smisla, v športu mu ni ostalo ničesar," piše portal cyclinglegends. Ercole Baldini je umrl 1. decembra 2022, star je bil 89 let.
