Ponedeljek, 8. 6. 2026, 4.00
1 mesec, 1 teden
Matematičarka in kolesarka Carmen Small: Žensko kolesarstvo bo vedno drugačno od moškega. In prav zato je zanimivo.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,97
Na ženskem Giru smo se pogovarjali z nekdanjo vrhunsko kolesarko Carmen Small, po izobrazbi profesorico matematike, ki danes kolesarstvo spremlja iz spremljevalnega avtomobila.
Na ženskem Giru smo se pogovarjali z nekdanjo ameriško kolesarko Carmen Small, ki je po koncu kariere, ki jo je predčasno zaključila zaradi poškodbe glave in njenih posledic, sedla v spremljevalni avtomobil in prevzela vlogo športne direktorice. Danes svoje znanje in izkušnje na mlajšo generacijo kolesark, med katerimi je tudi aktualna svetovna prvakinja, prenaša v ekipi EF Education-Oatly. 46-letna Američanka, po izobrazbi profesorica matematike, je v intervjuju za Sportal spregovorila o razvoju ženskega kolesarstva, razlikah med nekdanjo in današnjo karavano, prehrani, vlogi športne direktorice, posledicah poškodbe glave in spremembah v koledarju največjih ženskih dirk.
Carmen Small je štirikrat nastopila na ženskem Giru, tudi leta 2015, ko se je dirka začela v Ljubljani.
Carmen Small je bila ena najboljših ameriških specialistk za vožnjo na čas svoje generacije. Nekdanja kolesarka, rojena v Durangu v Koloradu, je kariero zaključila konec leta 2017 in danes deluje kot športna direktorica pri ekipi EF Education-Oatly.
Med njene največje uspehe sodita dva naslova svetovne prvakinje v ekipni vožnji na čas, ki ju je s slovito ekipo Specialized-lululemon osvojila v letih 2013 in 2014. Leta 2013 je v Firencah osvojila tudi bronasto medaljo v posamični vožnji na čas na svetovnem prvenstvu, kar je bil eden vrhuncev njene kariere. Na domači sceni je bila dvakrat ameriška državna prvakinja v kronometru (2013, 2016), leta 2015 pa je osvojila tudi naslov panameriške prvakinje v vožnji na čas.
Ni bila izrazita sprinterka ali hribolazka, je pa izstopala kot izjemna kronometristka, zanesljiva ekipna kolesarka in pozneje tudi pomemben glas pri razvoju ženskega kolesarstva. Njena kariera se je predčasno končala zaradi posledic pretresa možganov, prav ta izkušnja pa jo je pozneje močno zaznamovala tudi pri delu na področju varnosti kolesark in ozaveščanja o poškodbah glave.
INTERVJU: Carmen Small, športna direktorica v ekipi EF Education-Oatly
Kako danes doživljate moderno kolesarstvo? Pri moških dirkah pogosto slišimo, da so postale precej predvidljive, medtem ko so ženske dirke še vedno precej nepredvidljive. Kako jih vidite v primerjavi s časom, ko ste še dirkali?
Ko sem dirkala, so bile ekipe manjše, imele smo precej manj sredstev, tudi dirkanje je bilo drugačno. Včasih se s kolegicami še danes šalimo, da smo prišle v zaključek etape, pa nismo zares vedele, kakšni so zadnji trije kilometri. Nismo vedno vedele niti, ali bo trasa pravilno označena.
Če si želel opraviti ogled trase, si jo moral preprosto prevoziti. Ni bilo datotek GPX, aplikacij in vseh informacij, ki so danes samoumevne. Na dirkah so se dogajale tudi napake. Ne pogosto, a skoraj vsako leto se je zgodilo, da je skupina na čelu zapeljala v napačno smer, kar je lahko bistveno vplivalo na končni rezultat.
"Žensko kolesarstvo bo po mojem mnenju vedno drugačno od moškega. Tudi če so sredstva in organizacija podobni, bo razplet drugačen, ker dirkajo ženske, ne moški."
Danes je vse drugače. A žensko kolesarstvo bo po mojem mnenju vedno drugačno od moškega. Tudi če so sredstva in organizacija podobni, bo razplet drugačen, ker dirkajo ženske, ne moški.
V zadnjih treh letih je rast ženskega kolesarstva zelo spodbudna. Dekleta hitro napredujejo, v karavano so prišli novi pristopi k treningu, prehrani in regeneraciji. Vse to žensko kolesarstvo zelo hitro dviguje na višjo raven.
Kako se to pozna na dirkah?
Ko sem dirkala jaz, je bilo morda deset kolesark, ki so lahko zmagale. Danes jih je bližje trideset. Morda je petdeset kolesark, ki so res aktivno vključene v dirko in lahko naredijo razliko. Včasih jih je bilo morda dvajset.
To spreminja dinamiko dirkanja, a še vedno je to žensko kolesarstvo. Še vedno se lahko zgodi vse, in prav zato ga je tako lepo gledati.
Omenili ste številne stvari, ki so se spremenile. Kaj bi si najbolj želeli, da bi obstajalo že v času vaše kariere?
Prehrana. Zagotovo prehrana. Bila bi precej srečnejša, če bi veljala današnja prehranska doktrina, saj bi lahko zaužila precej več ogljikovih hidratov (smeh).
To je ena največjih razlik. Danes vemo, kako močno prehrana vpliva ne le na rezultat, ampak tudi na regeneracijo. Seveda pomaga pri zmogljivosti, ker imaš gorivo, a tudi regeneracijski del je zelo pomemben.
Želim si, da bi takrat vedela več. A takšen je bil pač čas. Vse smo bile v podobnem položaju, zato ni nujno, da bi zaradi tega dosegala boljše rezultate, saj smo imele verjetno vse podobne informacije.
"Zame je vloga športne direktorice zelo podobna vlogi učiteljice matematike, s to razliko, da zdaj nisem več v učilnici. Zato je bil prehod precej naraven. V tem delu zelo uživam."
Ste že kot kolesarka vedeli, da želite po koncu kariere ostati v kolesarstvu? Ste si že takrat predstavljali, da boste prevzeli vlogo športne direktorice?
Proti koncu kariere sem že vedela, da želim biti športna direktorica. Tečaj za športno direktorico pri UCI sem opravila še kot aktivna kolesarka. Takrat so imeli štipendijski program in bila sem ena prvih prejemnic te štipendije.
Moje ozadje pa je nekoliko drugačno. Bila sem učiteljica matematike. Študirala sem matematiko, diplomirala in nato začela poučevati. Najprej v srednji šoli, pozneje pa sem matematiko poučevala tudi na višji šoli.
V resnici gre za podobne stvari: vodenje ljudi, poučevanje, organizacijo in razlago. Zame je vloga športne direktorice zelo podobna, le da nisem več v učilnici. Zato je bil prehod precej naraven. V tem delu zelo uživam.
Ko razmišljate o svoji karieri, kaj vam danes pomeni največ? Dosegli ste veliko, tudi naslov svetovne prvakinje v ekipni vožnji na čas.
Zgodilo se je res veliko. Moja kariera je bila zelo raznolika. Dirkala sem doma, pozneje pa osvojila tudi naslov svetovne prvakinje v ekipni vožnji na čas.
Ko danes gledam nazaj, si včasih mislim, da bi si želela nekatere stvari razumeti bolje. A to je verjetno normalno. Ko si starejši, drugače gledaš na svojo pot.
Zdaj sem že približno deset let v vlogi športne direktorice in marsikaj vidim drugače. Kot kolesarka nekaterih stvari nisem razumela, danes pa razumem, zakaj so se zgodile. Zaradi tega na stvari gledam z drugačne perspektive kot dekleta v naši ekipi. Morda sem tudi bolj potrpežljiva.
"Ko danes gledam nazaj, si včasih mislim, da bi si želela nekatere stvari razumeti bolje. A to je verjetno normalno. Ko si starejši, drugače gledaš na svojo pot."
Ker še nimajo izkušenj?
Tako je. Nekaterih stvari ne morejo vedeti, dokler jih same ne doživijo. In to mi pomaga, da sem bolj potrpežljiva. Včasih si rečem: Tudi jaz sem šla skozi to, le da sem šele veliko pozneje razumela, kaj sem takrat počela in kako je to vplivalo na ljudi okoli mene.
Vse izkušnje, ki sem jih imela, danes vplivajo na to, kako gledam na kolesarstvo in kako vodim ekipo.
Kako je poškodba glave leta 2017 vplivala na vašo kariero in vse, kar ste počeli pozneje? Bili ste tudi zelo dejavni pri združenju The Cyclists’ Alliance, predvsem pri vprašanju protokola ob pretresu možganov, kar vam je verjetno zelo blizu.
Res je. Pretres možganov je imel tako negativno kot pozitivno plat. Seveda tega ne bi privoščila nikomur. Zaradi tega sem morala končati kariero in želela bi si, da bi jo zaključila drugače. Bilo je še nekaj stvari, ki sem jih želela doseči, pa jih nisem mogla.
Pozitivna stran pa je, da sem se veliko naučila. Verjetno brez tega danes ne bi imela te službe oziroma bi do nje prišla drugače. Ekipa, za katero sem takrat dirkala, me je takoj vključila v delo in še v isti sezoni sem začela delovati kot športna direktorica.
Nisem doživela tistega obdobja negotovosti, ki ga doživi veliko športnikov, ko ne vedo, kaj bodo počeli po koncu kariere. Pri meni je bilo drugače. Rekli so mi: "Zdaj boš vodila ekipo."
Z ameriško ekipo je leta 2013 osvojila naslov svetovne prvakinje v ekipnem kronometru.
In ste vedeli, kaj počnete?
Ne. Nisem imela pojma. Morala sem podpisovati pogodbe, nisem vedela niti, kakšne zneske naj ponudim kolesarkam. Po eni strani je bilo to zelo dobro, ker me je takoj potisnilo v novo kariero.
Hkrati pa sem šla skozi zelo težko obdobje. Vsak dan so me mučili glavoboli.
Kako dolgo je to trajalo?
Leta. Trajalo je leta. Imela sem vse možne posledice pretresa možganov. Zato takšne stvari danes jemljem zelo resno. Ko nekdo pade in udari z glavo, sem prva, ki reče, da se mora ustaviti.
Če padeš in udariš z glavo, moraš končati dirko?
Da. Tudi zato sem imela pri združenju The Cyclists’ Alliance veliko motivacije, da pomagam pri protokolu za pretres možganov. Zelo sem se zavzemala, da se to področje uredi, ker je bilo zame zelo osebno.
Danes ekipe to jemljejo resno. Pravzaprav nisem jaz tista, ki odloča, da se morajo kolesarke po padcu in udarcu v glavo ustaviti, ampak je to navodilo zdravnikov. In to je dobro. Vse ekipe zdaj ravnajo podobno, kar je zelo pomembno.
Pretres možganov je resna stvar, čeprav ga ne vidiš. Ni kot zlomljena roka, ki jo lahko pokažeš. A težava je zelo resnična.
Še vprašanje o Giru. Vam je všeč sprememba termina?
Da, sprememba termina mi je všeč. Na splošno se mi zdi, da je ta termin boljši, predvsem zaradi vročine.
Želela pa bi si, da bi zdaj termin spremenila tudi Vuelta, saj sta april in maj zelo zgoščena z dirkami. V bistvu imamo pet, šest tednov skoraj neprekinjenega dirkanja, in ker so ženske ekipe manj številčne kot moške, je zelo težko na vsako dirko priti z najboljšo zasedbo. Še posebej, če ekipo zdesetkajo poškodbe ali bolezni.
Zato bi bilo dobro, če bi tudi Vuelta našla drug termin, morda bližje terminu moške Vuelte (konec avgusta do sredine septembra).
Preberite še:
