Nedelja, 30. 8. 2026, 4.00
1 mesec, 2 tedna
Skok v športno preteklost
Tragičen večer, ki je sprožil dolgotrajne razprave in spremenil pravilo v ligi NHL
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,99
Danes nepredstavljiv prizor, leta 1968 pa je bilo igranje brez čelad v ligi NHL stalna praksa.
Pred dvema tednoma so se v najmočnejši hokejski ligi ob obletnici rojstva znova spomnili na pokojnega Billa Mastertona, ki je umrl mnogo prezgodaj. Njegova smrt je odprla razprave o čeladi kot obvezni opremi, čeprav je mnogi še lep čas po njegovem prehitrem slovesu niso nosili, ter o pomembnosti pozornejšega posvečanja pretresom možganov v hokeju.
Če si danes težko predstavljamo hokejske tekme, na katerih hokejisti ne bi nosili čelad, je bilo igranje brez zaščite na glavi pred desetletji stalna praksa. Čelade, takrat narejene iz nič kaj prijetnih materialov in neprimerne teže, so veljale za znak strahu, nemožatosti, šibkosti. "Kdor je nosil čelado, je hitro slišal opazke o 'piščancu'," je nekoč dejal večkratni prvak lige NHL Frank Mahovlich.
Boudrias, edini član Minnesote s čelado
Kdor se je že odločil za "pokrivalo", po njem načeloma ni posegel zaradi varnosti, temveč zato, da mu ni pihalo čez ušesa, ali zgolj zato, da je prikril plešo. Nekateri so celo menili, da "zamaskiranost" igralcev zmanjša pravo izkušnjo navijačev. Eden redkih, ki je v 60. tekme lige NHL igral s čelado na glavi zaradi varnosti, je bil zvezdnik Minnesota North Starsov Andre Boudrias. "Prosili so me, naj jo snamem, pa jih nisem poslušal. Zavarujemo si komolce, kolena, boke, zakaj si ne bi tudi glave?" je v pogovoru za ESPN pred leti razmišljal pokojni Kanadčan. Kdo ve, kako bi se razpletel 13. januar 1968, če bi takrat podobno razmišljal tudi njegov soigralec Bill Masterton.
Več iz rubrike Skok v športno preteklost
Ob širitvi so se mu odprla vrata lige NHL
V Winnipegu rojeni Masterton se je zgodaj zaljubil v hokej in v svoji športni ljubezni vztrajal vse do smrti. Odigral je številne tekme univerzitetnih lig, v katerih je večkrat postal najkoristnejši igralec, se preizkusil tudi v American Hockey League, svoj največji karierni uspeh pa dosegel v sezoni 1967/68.
Liga NHL se je v tistem tekmovalnem obdobju iz ustanovnih šestih moštev Boston Bruins, Chicago Blackhawks, Detroit Red Wings, Montreal Canadiens, New York Rangers in Toronto Maple Leafs razširila na 12. Pridružili so se ji St. Louis Blues, California Seals, Philadelphia Flyers, Pittsburgh Penguins, Los Angeles Kings in Minnesota North Stars.
Prav v dresu slednjih je Masterton pri 29 letih stopil na največji hokejski oder, dosegel je tudi prvi zadetek novopečene NHL-franšize. "To je moja zadnja priložnost. Moram jo sprejeti," je dejal ženi, nevede, da se bo uresničitev sanj čez nekaj mesecev končala žalostno.
Po naletu in padcu obležal nezavesten
Pisal se je 13. januar 1968. Na 38. tekmi sezone so hokejisti Minnesota North Stars v domači dvorani Met Center pričakali kalifornijsko moštvo Oakland Sealse. Nesrečni trenutek, ki se je 30 ur pozneje končal s smrtjo, se je zgodil v prvi tretjini obračuna.
Masterton je ravno oddal plošček, ko je prišlo do bližnjega srečanja z nasprotnikoma Larryjem Cahanom in Ronom Harrisom. Palica enega od njiju se je zapletla v drsalko nesrečnega napadalca, drugega ob naletu ni videl, izgubil je ravnotežje, padel nazaj in z glavo, na kateri ni nosil čelade, močno udaril ob ledeno ploskev.
Usodna tekma 13. januarja 1968:
It was 50 years ago tonight (Jan. 13, 1968) that Bill Masterton of the Minnesota North Stars suffered his fatal head injury. More in my weekend blog... https://t.co/qmdGTRZglN pic.twitter.com/u3fg3eML3q
— Howard Berger (@Berger_BYTES) January 13, 2018
Otekline prehude za operacijo
"Zvok je bil podoben tistemu ob udarcu žogice z bejzbolskim kijem. Njegove oči so bile v trenutku sive. Prizori so spominjali na najhujšo nočno moro. Vedel sem, da se ne bo dobro končalo," se je v pogovoru za ESPN spominjal Boudrias. Po pričevanju igralcev in gledalcev je krvavel iz ust, nosu in ušes.
Nezavestnega so ga pripeljali v bolnišnico, kjer so mu poskušali pomagati, a so bile otekline možganov tako hude, da operacija ni prišla v poštev.
Dva dni pozneje so njegovi starši in žena Carol sprejeli najtežjo odločitev življenja, Billa so odklopili z naprav, ki so ga ohranjale pri življenju. Umrl je 15. januarja 1968, star 29 let.
Prispevek z redko videnimi prizori z usodne tekme 13. januarja 1968:
Leta 1979 napoved obveznih čelad, MacTavish brez nje še 1997
Mastertonova smrt je odprla dolgotrajne razprave o tem, ali bi morale biti čelade na tekmah NHL obvezne, a je do uradne zahteve preteklo več let. Nekaj hokejistov je žalosten splet dogodkov sicer streznil, a bili so v manjšini. Tri leta po njegovi smrti je zgolj šest članov Minnesote igralo s čeladami, glede na zapise ameriških medijev, največ med vsemi moštvi tekmovanja.
Craig MacTavish, zadnji hokejist, ki je v ligi NHL igral brez čelade.
Šele leta 1979 je takratni predsednik lige NHL John Ziegler napovedal, da bodo zaščitne čelade postale obvezne za vse hokejiste, ki se bodo ligi prvič pridružili po 1. juniju tistega leta. Za tiste, ki so imeli pogodbe v NHL že od prej, novo pravilo ni veljalo. Tako so Harold Snepsts, Mike O’Connell in Brad Marsh še v 90. letih igrali brez čelad. Zadnji, ki je v NHL nastopil brez zaščitne čelade, je bil član St. Louis Blues Craig MacTavish v sezoni 1996/1997.
"Čeprav se je končalo tako žalostno, je ta dogodek pomembno vplival na ligo NHL oziroma kar celoten hokejski šport," je v očetovi smrti "nekaj pozitivnega za prihodnje rodove" poskušal najti Mastertonov sin Scott, ki je brez očeta ostal pri treh letih. Bill je za seboj pustil še enoletno hčerko Sally.
Vsakoletni spomin
V spomin na uglajenega Billa Mastertona vsako leto podelijo nagrado.
Masterton je še danes edini NHL-ovec, ki je umrl neposredno zaradi poškodbe na tekmi najkakovostnejše hokejske lige na svetu. Čeprav ni bil zvezdnik, je navduševal s svojo preprostostjo, uglajenostjo, trdim delom in moštvenim duhom. V njegov spomin po sezoni vse od leta 1968 podelijo Bill Masterton Memorial Trophy. Nagrado prejme hokejist, ki v tistem tekmovalnem obdobju najbolje pooseblja vztrajnost, športnost in predanost hokeju.
Tožil o glavobolih, a pretresov niso jemali resno
Smrt nesrečnega Billa Mastertona pa ni spodbudila le razprav o obveznih čeladah, temveč tudi o problematiki pretresov možganov.
Masterton je v dneh pred usodnim obračunom ženi in soigralcem tožil o glavobolih. Dva tedna pred tem je na tekmi z Bostonom priletel v ogrado. Udarec je posledice pustil na rokah in nogah, kar je občutil, ni pa vedel, da je najverjetneje utrpel tudi pretres možganov. Igral je naprej.
Masterton je na rojstnem dnevu vratarja Cesareja Maniaga dan pred usodno tekmo tožil nad migrenami, a v klubu takrat niso posvečali pozornosti mogočim pretresom možganov in morebitnim posledicam.
Vratar Cesare Maniago se spominja, da mu je Masterton ob praznovanju rojstnega dne dan pred tekmo z Oakland Sealsi dejal, da ima hude migrene. Trenerju Wrenu Blairu tega ni omenil, a je ta pozneje povedal, da je slutil, da z njegovim varovancem ni vse v najlepšem redu. Na treningih naj bi padal in za kratek čas izgubil zavest. Predlagal je dodatne preglede, a naj jih ne bi nikoli opravili.
Eden od takratnih lastnikov Minnesote Walter Bush je pozneje priznal, da se niso zavedali, kako resne posledice lahko pustijo nerazrešeni pretresi možganov.
Igral je s predhodno poškodbo
Nagrada v spomin Mastertona, za katerega se je izkazalo, da je igral s poškodbo glave, ki je povzročila, da so mu ob novi poškodbi možgani hitreje otekli.
Avtopsija je pokazala, da je igral s predhodno poškodbo glave, saj mu možgani sicer ne bi tako hitro zatekli. "Prepričan sem, da je že pred tem udarcem utrpel pretres možganov. Nekaj dni pred smrtjo je moral prejeti udarec v levi predel glave. Zanj je bil najverjetneje usoden sindrom 'drugega udarca'," je snovalcu zgodbe ESPN Johnu Rosengrenu o primeru Mastertona povedal specialist za nevrologijo Jesse Corry.
Masterton je bil tako žrtev nepodučenosti o pretresih možganov v tistih časih in odločnosti, da ne nosi čelade. Ta ga ob nesrečnem padcu sicer ne bi obvarovala poškodbe, bi pa lahko preprečila smrt.
Rosengren je po objavi svojega prispevka s podrobnejšimi izsledki obvestil tudi enega od branilcev, vpletenih v trk Rona Harrisa, in mu vsaj nekoliko pomagal zmanjšati občutek krivde, ki si ga je pripisoval za Mastertonovo smrt.
Preberite še:
